Jedro

Če je tožnik vložil novo vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja potem, ko na v reviziji odpravljeno odločbo ni vložil tožbe, mu gredo pravice iz tega statusa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A z dne 21. 3. 2002, s katero je bilo ugodeno zahtevi tožnika z dne 15. 1. 2001 in mu priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 9. 11. 1942 (od rojstva) do 15. 4. 1945. Z isto odločbo je bila tožniku priznana pravica do doživljenjske mesečne rente v pripadajočih mesečnih zneskih za 29 mesecev prisilnega ukrepa od 1. 2. 2001 dalje, opredeljeno obdobje, ki se tožniku upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe ter priznana pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožniku v revizijskem postopku z odločbo tožene stranke z dne 8. 12. 1998 zoper katero tožnik ni vložil tožbe, ni bil priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja, ker tožnik pred vojnim nasiljem ni pobegnil na drugo okupacijsko območje in ker ni živel v ilegali v posebnih življenjskih razmerah. Takšno stališče pa je Upravno sodišče RS v sodbi št. U 1444/98-7 z dne 10. 1. 2000 in v številnih drugih sodbah zavrnilo in zavzelo stališče, da je pravno pomembna le okoliščina, da je oseba pobegnila pred prisilno izselitvijo oziroma pred vojnim nasiljem oziroma je bila oseba rojena staršem v času, ko so le ti pobegnili pred prisilno izselitvijo ali vojnim nasiljem ali bi bili izpostavljeni kateremu drugemu ukrepu iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 do 64/01, v nadaljevanju ZZVN). Navedeno stališče je kasneje sprejela tudi tožena stranka. Tožnik je dne 15. 1. 2002 vložil predlog za obnovo postopka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, vendar pa po mnenju tožene stranke spremenjeno pravno stališče, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, ne more biti zakoniti razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo, zoper katerega v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, saj se nanaša na okoliščino, ki bi bila del prej ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tožnikovega zahtevka z dne 15. 1. 2001 po mnenju tožene stranke ni mogoče obravnavati kot predlog za obnovo postopka, ker za uporabo tega izrednega pravnega sredstva niso podani pogoji. Zato se je tožnikov zahtevek lahko obravnaval le kot nov zahtevek in je zato tožena stranka z dopisom z dne 11. 3. 2002 predlog za obnovo postopka odstopila v reševanje prvostopnemu upravnemu organu ter dodala pojasnilo. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku dokazal, da je bil rojen staršem v času, ko so bili le ti izpostavljeni prisilnemu ukrepu begunstva, zato se mu ta status od rojstva do 15. 4. 1945 prizna. Pravilno je bila tudi določena pravica do doživljenjske rente, in sicer od 1. 2. 2001, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, ki je bila vložena dne 15. 1. 2001. Tožena stranka še dodaja, da bi tudi v primeru, če se bi njegovo vlogo z dne 15. 1. 2001 lahko obravnavalo kot vlogo za obnovo postopka, bi mu šle pravice iz naslova statusa žrtve vojnega nasilja, glede na določbe 2. odstavka 104. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 175/97, v nadaljevanju ZVojI) v povezavi z 20. členom ZZVN od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi predloga za obnovo postopka.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in v tožbi vztraja pri tem, da mu gredo pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja že od 1. 9. 1996 dalje, ko je dopolnil svojo vlogo z dne 22. 2. 1996 in ne šele od 1. 2. 2001. Po mnenju tožnika se je v ponovno odločitev prvostopnega organa vmešala tožena stranka in pisno naročila, kako naj ravna oziroma kako naj odloči na prvi stopnji. S tem je bila kršena pravica do dvostopnega odločanja. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, da mu prizna status žrtve vojnega nasilja begunca in da se mu prizna pravica do doživljenjske mesečne rente za 29 mesecev nasilja od 1. 9. 1996 dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno, od kdaj se tožniku priznajo pravice, ki izhajajo iz statusa žrtve vojnega nasilja. Ni sporno, da je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja, osebe rojene v begunstvu in da mu iz tega naslova gredo tudi pravice do doživljenjske mesečne rente, do priznanja pokojninske dobe in do zdravstvenega zavarovanja. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožnik prvi zahtevek vložil že 22. 2. 1996, ki ga je v skladu z spremembo Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96), ki je začela veljati 10. 8. 1996 dopolnil in mu je bila dne 19. 10. 1998 na prvi stopnji izdana odločba, s katero se mu je priznal status žrtve vojnega nasilja. Naveden status pa je bil v revizijskem postopku odpravljen z odločbo tožene stranke z dne 8. 12. 1998, zoper katero pa tožnik ni vložil tožbe, zato je ta odločba postala dokončna in pravnomočna. Dne 15. 1. 2001 je tožnik vložil predlog za obnovo postopka priznanja statusa žrtve vojnega nasilja, ki pa ga je organ prve stopnje potem, ko je tožena stranka predlog za obnovo postopka vrnila prvostopnemu organu s pojasnilom, da ni podan zakoniti razlog za obnovo postopka in s predlogom, da se predlog za obnovo postopka obravnava kot nov zahtevek, tako tudi obravnaval. Prvostopni organ je tako izdal odločbo, s katero je tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja - osebe rojene v begunstvu ter pravice, ki izhajajo iz tega statusa od 1. 2. 2001 naprej, torej od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Po presoji sodišča bi sicer moral organ obravnavati tožnikov predlog za obnovo postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanašajo na to izredno pravno sredstvo, vendar pa sodišče ugotavlja, da je s tako izvedenim postopkom položaj stranke ugodnejši, ker mu je že priznan status žrtve vojnega nasilja, ne da bi morala ponovno vlagati nov zahtevek. Glede na določbe 20. člena ZZVN oziroma 79. in 104. člena ZVojI pa bi se tožniku v vsakem primeru pravice lahko priznale šele od 1. 2. 2001 naprej.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba tožnika pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).