Jedro

Glede na ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora zastaranja, je celoten sklop dejstev v zvezi z zastaranjem ostal neugotovljen. Pri tem gre za vprašanje, ki pomeni sklenjeno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, pa je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj če bi pritožbeno sodišče na obravnavi prvič odločalo o vprašanju zastaranja, bi prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku (zahtevku za priznanje: da Potrdilo tožene stranke št. 37/2016 z dne 22. 11. 2016 ni javna listina; da je bila nepremičnina v ... upoštevana v otvoritveni bilanci tožeče stranke; za izdajo zemljiškoknjižne listine tožeči stranki, s katero bi ji tožena stranka priznala priznanje lastninske pravice na nepremičnini v ...) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru zastaranja. Ocenilo je, da če bi sámo odločilo o tem ugovoru, bi prvič ugotavljalo dejstva v zvezi s tem, pri čemer gre za kompleksnejšo dejansko in pravno vprašanje, kjer bi lahko prišlo do posega v ustavno pravico do pritožbe, če bi bilo to prvič obravnavano šele na pritožbeni stopnji. Presodilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti sámo, samostojno rešitev zadeve pa mu onemogočajo tudi povsem izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi katerih na ključne pritožbene očitke in navedbe v odgovoru na pritožbo v zvezi z zastaranjem niti ne more vsebinsko odgovoriti.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sklicevanje višjega sodišča na pravico do pritožbe služi zgolj kot "alibi, s pomočjo katerega se skuša pritožbeno sodišče izogniti pritožbeni obravnavi oziroma meritorni presoji." Do kršitve ustavne pravice do pritožbe bi prišlo, če bi višje sodišče z zavrnitvijo ugovora zavrnilo tudi vse ostale pritožbene navedbe. Opustitev meritorne presoje vseh pritožbenih navedb po stališču pritožnice utemeljuje vtis, da je pritožbeno sodišče spregled ugovora zastaranja izkoristilo za opustitev dopolnitve postopka. Po mnenju pritožnice tudi v primeru, če bi višje sodišče ugodilo ugovoru zastaranja, ne bi bilo kršeno načelo instančnosti, ker se je tožeča stranka s podelitvijo pooblastila višjemu sodišču, da meritorno odloči o ugovoru zastaranja, odpovedala pravici do pritožbe. Meni, da sodišče druge stopnje ni predstavilo konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale vrnitev zadeve v ponovno odločanje in je zato izpodbijani sklep vsebinsko prazen. Po njenem mnenju je v obravnavanem primeru vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje zamudnejša, dražja in nesmiselna.

4.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Ugovore pritožnice gre razumeti v smeri, da bi moralo sodišče druge stopnje opraviti obravnavo ter vsebinsko obravnavati vse pritožbene ugovore, vključno z ugovorom zastaranja.

7.Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje so opredeljene s pritožbenim razlogom iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

8.Okoliščine, ki utemeljujejo razveljavitev sodbe, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična). Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti v pravico do pravnega sredstva. Tak položaj nastane takrat, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti (25. člen Ustave RS).

9.Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP vezano na presojo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru zastaranja in da so v prvostopenjski sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi katerih sodišče druge stopnje ne more vsebinsko odgovoriti na pritožbene očitke in navedbe iz odgovora na pritožbo v zvezi z zastaranjem.

10.Glede na ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora zastaranja, je celoten sklop dejstev v zvezi z zastaranjem ostal neugotovljen. Pri tem gre za vprašanje, ki pomeni sklenjeno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, pa je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj bi v primeru, ko bi pritožbeno sodišče na obravnavi prvič odločalo o vprašanju zastaranja, prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva.

11.Bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva je namreč v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe sodišča prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku.

12.Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje tudi ne bo prekomerno posegla v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo in izvajalo dokaze, se namreč postopek ne bi bistveno skrajšal, bi pa bilo s tem, kot pojasnjeno, poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

13.Na podlagi razloženega sledi, da v okoliščinah te zadeve obstoji dopusten razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče druge stopnje ni predstavilo konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in da je zato izpodbijani sklep vsebinsko prazen. Sodišče druge stopnje je v okoliščinah tega primera zadostno pojasnilo, zakaj ugotovljene kršitve ni moglo odpraviti sámo. Razloge o tem je predstavilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, povzeti pa so tudi v 2. točki obrazložitve tega sklepa.

15.Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

16.Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Sklepa Vrhovnega sodišča RS Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020, Cp 20/2020 z dne 17. 7. 2020.

Op. št. (2)Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča Cpg 10/2024 z dne 12. 11. 2024, Cpg 12/2024 z dne 12. 11. 2024.

Op. št. (3)Sklep Vrhovnega sodišča Cpg 12/2024 z dne 12. 11. 2024.

Op. št. (4)Prim. sklep Vrhovnega sodišča Cpg 10/2024 z dne 12. 11. 2024.