Jedro

Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Pri njem ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. in ne I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 15. 3. 2011 in z dne 20. 9. 2011, se zavrne.“ Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 3. 2011 in z dne 20. 9. 2011 (I. točka izreka) in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem fizično lažjem delu, brez vsiljenega ritma dela, v dveh izmenah, v krajšem delovnem času 4 ure dnevno in pravico do delne invalidske pokojnine od 27. 4. 2009 dalje (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec v roku 30 dni (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje invalidske pokojnine pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in toženec, toženec zoper I., II. in III. točko izreka, tožnik pa sodbo izpodbija v celoti.

Tožnik se ne strinja, da je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, niti ni pravilno uporabilo veljavnih predpisov. Osebno je prišel na sojenje in podal vse dokaze, da je njegovo stanje takšno, da je popolnoma in trajno nesposoben za delo. Izvidi zdravnika iz Republike Srbije to nedvoumno potrjujejo in zaradi tega je v Srbiji uveljavil pravico do invalidske pokojnine. Teh izvidov kot tudi izpovedbe na zaslišanju, sodišče ni pravilno upoštevalo. Zaradi bolezni, ki progresivno napreduje, brez možnosti izboljšanja in ki ga mentalno in fizično izolirajo drugi, tudi ne more delati niti 4 ure na dan. Takšna ocena sodišča ne ustreza dejanskemu stanju. Zato predlaga, da se dokazi glede njegovega zdravstvenega stanja, še enkrat proučijo in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi dobe prebite v Sloveniji.

Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče očitno spregledalo, da je šlo v obravnavnem primeru za postopek na podlagi 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/10-MP št. 5/10, v nadaljevanju Sporazum). Iz določbe 38. člena Sporazuma izhaja, da v primeru, kot je tudi tožnikov, ko je bila nekomu že priznana pravica do pokojnine v drugi državi pogodbenici, v Srbiji in sicer tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe, toženec z namenom ponovne odmere te pokojnine preveri, ali ta oseba na dan uveljavitve Sporazuma (1. 11. 2010) izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine po slovenskih predpisih, tj. na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Namen postopka, ki poteka na podlagi 38. člena Sporazuma, je preverjanje izpolnjevanja pogojev za pokojnino na podlagi slovenskih predpisov in sicer zato, da bi se v primeru, da so tudi v Republiki Sloveniji izpolnjeni pogoji za priznanje istovrstne pokojnine, le-ta ponovno odmerila tako, da bi pokojnina bremenila posameznega nosilca zavarovanja ustrezno zavarovalni dobi, dopolnjeni pri posameznemu nosilcu zavarovanja. V primeru, da pogoji za priznanje pravice do pokojnine v Sloveniji na dan uveljavitve Sporazuma niso izpolnjeni, se do izpolnitve pogojev tudi v Sloveniji pokojnina še vedno izplačuje s strani nosilca zavarovanja v Srbiji (tretji in četrti odstavek 38. člena Sporazuma). Iz določb 38. člena Sporazuma jasno izhaja, da lahko toženec, posledično pa tudi sodišče, odloča le o pravici do pokojnine. Tako kot toženec, je tudi sodišče v tožnikovem primeru lahko odločalo le o pravici tožnika do invalidske pokojnine, upoštevajoč pogoje, ki izhajajo iz ZPIZ-1, ne pa o drugih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Sodišče tako ni imelo nobene pravne podlage, da je tožniku priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno in pravico do delne invalidske pokojnine, niti da je tožencu naložilo odločanje o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja bi sodišče moralo ugotoviti, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti ter zavrniti tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine. Nenazadnje pa tožnik niti ni zahteval nobene druge pravice kot le pravico do invalidske pokojnine, kar jasno izhaja tudi iz njegovega tožbenega zahtevka, izrecno podanega na naroku dne 19. 9. 2014. Tožnik ni državljan Republike Slovenije in tudi ne prebiva v Republiki Sloveniji in tudi ne želi nastopati na trgu dela v Republiki Sloveniji.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe ZPIZ-1 in Sporazuma, ko je tožniku, ki ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu ter pravico do delne invalidske pokojnine in naložilo tožencu, da bo s posebno odločbo odločil o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopno odločbo toženca št. ... z dne 20. 9. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 15. 3. 2011, s katero je toženec odločil, da tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 4. 2009 nima pravice do invalidske pokojnine.

Predmet tega socialnega spora, ko tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 20. 9. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 15. 3. 2011, s katero je bilo v postopku, začetem po uradni dolžnosti s strani srbskega nosilca zavarovanja, odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, je ponovna odmera invalidske pokojnine po 38. členu Sporazuma. S tem v zvezi je sporno, ali je tožnik, ki ima v Srbiji priznano pravico do invalidske pokojnine tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po ZPIZ-1. Po prvem odstavku 38. člena Sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za pokojnine, ki so bile prvič priznane v eni pogodbenici do 7. oktobra 1991, nato pa do začetka veljavnosti tega Sporazuma uveljavljene in priznane v drugi pogodbenici na podlagi pretežnosti zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih te pogodbenice. Dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, se šteje kot dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge pogodbenice. Pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka tega člena, se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega Sporazuma.

Citirani drugi odstavek 38. člena Sporazuma se glede pogojev za pridobitev pravice do pokojnine izrecno sklicuje na zakonodajo druge pogodbenice, ki velja v času uveljavitve Sporazuma. To pomeni, da morajo biti v obravnavanem primeru za priznanje pravice do invalidske pokojnine, izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za priznanje te pravice določa na dan 1. 11. 2010 veljaven ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pridobi po 67. členu ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Invalidnost I. kategorije pa je glede na 1. alineo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji zaposlen v obdobju od 10. 8. 1972 do 6. 1. 1979 s prekinitvami in je dopolnil 6 let, 1 mesec in 20 dni zavarovalne dobe. V Srbiji pa je tožnik v obdobju od 20. 7. 1970 do 17. 10. 2003 s prekinitvami dopolnil 9 let, 9 mesecev in 1 dan zavarovalne dobe. Tako ima tožnik skupaj 15 let, 10 mesecev in 21 dni zavarovalne dobe. Dne 16. 11. 2010 je bil s strani srbskega nosilca zavarovanja uveden postopek po uradni dolžnosti, v katerem je bilo odločeno, da tožnik, ki je glede na izvedenska mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 27. 4. 2009 dalje, nima pravice do invalidske pokojnine, ker ni invalid I. kategorije invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje dodatnih pogojev iz 67. člena zakona.

Ker je tožnik uveljavljal ugotovitev popolne nezmožnosti za delo in priznanje pravice do invalidske pokojnine in ker sta bili tudi mnenji invalidskih komisij nekoliko različni, je sodišče prve stopnje vprašanje delazmožnosti in kategorije invalidnosti razčiščevalo še s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca s področja psihiatrije. Sodni izvedenec je v mnenju v celoti podpiral mnenje invalidske komisije prve stopnje, ki je pri tožniku ugotovila III. kategorijo invalidnosti in zmožnost za delo s skrajšanim delovnim časom. Sodni izvedenec je le ocenil, da je pri tožniku potrebna še dodatna omejitev pri delu in sicer brez vsiljenega ritma.

Pisno pridobljeno izvedensko mnenje, na katerega toženec ni imel pripomb, tožnik pa se z mnenjem ni strinjal, vendar nanj ni imel konkretnejših pripomb, je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo. Tožnik je namreč ponavljal le navedbe izvedenca iz avtoanamneze in delno iz opisa trenutnega duševnega stanja in da je mnenje izvedenca v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz mnenja izvedenca prepričljivo izhaja, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1 in da ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti in ne I. kategorijo. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost (18. 5. 1952) ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in da posledično ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, prav z namenom razčiščevanja dejanskega stanja, pa je sodišče tudi postavilo sodnega izvedenca. Mnenje sodnega izvedenca je strokovno prepričljivo in tudi ustrezno obrazloženo. Kot izhaja iz samega izvedenskega mnenja, je izvedenec preučil razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo v spisu in tudi dokumentacijo, ki jo je tožnik ob pregledu prinesel s seboj in bil mnenja, da je tožnik za delo z omejitvami še vedno zmožen s skrajšanim delovnim časom 4 ure na dan.

Za samo odločitev pa tudi ni odločilno dejstvo, da je bil tožnik v Srbiji že spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti. Vsaka država namreč vprašanje invalidnosti ter pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, presoja po svoji zakonodaji, v konkretnem primeru, torej po določbah ZPIZ-1. Ker so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca: Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je predmet tega socialnega spora ponovna odmera invalidske pokojnine po 38. členu Sporazuma. Kot pravilno navaja pritožba, je namen postopka, ki poteka na podlagi 38. člena Sporazuma, preverjanje izpolnjevanja pogojev za pokojnino na podlagi slovenskih predpisov in sicer zato, da bi se v primeru, da so tudi v Republiki Sloveniji izpolnjeni pogoji za priznanje istovrstne pokojnine, le-ta ponovno odmeri z upoštevanjem zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji.

Iz določb 38. člena Sporazuma jasno izhaja, da toženec, enako pa tudi sodišče, lahko odloča le o pravici do pokojnine. Toženec je z izpodbijanima odločbama tudi odločal skladno z določbami Sporazuma le o pravici do pokojnine. Sodišče je bilo pristojno le za odločanje o tem, ali sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, bi na samo odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti izpolnjuje pogoje iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa tožnik nobenega od pogojev iz 67. člena za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, ni bilo nobene pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu na tej podlagi priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno ter pravico do delne invalidske pokojnine ter naložilo tožencu, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Kot pravilno navaja toženec, tožnik ni državljan Republike Slovenije in tudi ne prebiva v Republiki Sloveniji in tudi ni, razen pravice do invalidske pokojnine, uveljavljal drugih pravic iz invalidskega zavarovanja, da bi nastopil na trgu dela v Republiki Sloveniji.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP v izpodbijanem delu I., II. in III. točko spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 15. 3. 2011 in z dne 20. 9. 2011, zavrnilo.