Jedro

Glede na to, da je po COTIF sestavni del predpisov, ki urejajo prevoz v železniškem prometu tudi notranja zakonodaja, je potrebno upoštevati še ureditev po Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu.

Po 39. členu ZPPŽP mora pošiljatelj blago naložiti v dogovorjenem roku (nakladalni rok) in kolikor pošiljatelj prekorači nakladalni rok, ima prevoznik pravico do posebnega nadomestila po tarifi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 330/2012 z dne 4.6.2012 izreklo: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 93311/2009 z dne 8.7.2009 se razveljavi tudi v delu, kjer je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki glavnico 25.901,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.949,56 EUR od 7.7.2009 dalje do plačila in od zneska 951,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2009 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 233,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2009 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek zavrne. 2. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.166,24 EUR EUR v roku 15 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.” Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo tudi vse pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka vtožuje terjatev na podlagi izpiska odprtih postavk, s katerimi izkazuje odprto terjatev do tožene stranke v višini 24.949,56 EUR po računu št. 1650126600 na znesek 24.153,60 EUR za obračunane pristojbine po priznanicah ... za vagonsko zamudnino ugotovljeno na podlagi obrazca Vag - 3, s katerim je potrjena izročitev in prevzem vagonov in po računu št. ... na znesek 1.137,60 EUR za obračunane pristojbine po priznanicah ... za vagonsko zamudnino ugotovljeno na podlagi obrazca Vag - 3, s katerim je potrjena izročitev in prevzem vagonov, zmanjšano za znesek 341,64 EUR, vtožuje tudi obračunane zakonske zamudne obresti do vložitve tožbe, skupaj s pripadki; skupaj je priznanic šest, vagonska zamudnina je zaračunana v skladu s tarifo 0800.02 - Določila za računanje prevozne cene in cenik železniških storitev (RAP) in skladno z Navodilom za delo z vagonskimi pošiljkami 131.01 toženi stranki kot uporabnici in pred sklenitvijo prevozne pogodbe, pri čemer sploh ni pomembno, kdo je naročnik vagonov in je tožena stranka dolžna vagonsko zamudnino plačati v višini, kot je določeno v tč.50.1 tarife RAP v zvezi s splošnimi pogoji tožeče stranke 0800.01, tožena stranka pa je tudi v voznih listinah te potrjevala kot prejemnik in je zavezana k plačilu ne zgolj kot uporabnik temveč kot prejemnik vagonov oziroma blaga; tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo in poudarjala, da ni bila niti naročnik niti pošiljatelj niti prejemnik po prevozni pogodbi, temveč je kot proizvajalcev kontejnerjev po naročilu svojih kupcev zgolj nalagala vagone, naročniki pa so bili njeni kupci, tako da ni bila niti v poslovnem niti v neposlovnem razmerju s tožečo stranko; tožena stranka na dostavo vagonov ni imela vpliva, ker jih je tožeča stranka dostavljala na podlagi naročil kupcev tožene stranke, ko tožena stranka izdelkov še ni imel pripravljenih, poleg tega pa tožeča stranka ni želela odpremiti nobenih delnih pošiljk, tožena stranka je v zvezi z dvema priznanicama (...) izrecno odklonila prevzem vagonov, pomembno je ločiti med vagonsko zamudnino in stojnino in ker so toženi stranki bili dostavljeni vagoni, ki jih je zagotovil pošiljatelj, torej ne tožeča stranka, bi se ob morebitnem izkazanem obstoju zamude lahko kvečjemu zaračunavala stojnina, ki je znatno nižja kot vagonska zamudnina.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotne dejanske zaključke in posledično zmotno uporabo materialnega prava, kolikor je štelo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je za presojo spornega razmerja odločilna presoja dejstev vezanih na razmerje med tožečo stranko in toženo stranko v povezavi z razmerji, v katere je vpeta tožena stranka s svojimi kupci in ko je presodilo, da pravdni stranki nista bili v nobenem obligacijskem razmerju in to obrazložilo s tem, da je tožeča stranka dostavila na dvorišče tožene stranke vagone, ki jih je tožena stranka naložila, prevozna pogodba pa je bila sklenjena med kupci blaga pri toženi stranki (kontejnerje je proizvedla in prodala tožena stranka) in tožečo stranko; tožena stranka je imela s svojimi kupci, ki so naročali prevoze, sklenjeno pogodbe o izdelavi kontejnerjev z dobavo franco dvorišče proizvajalca (Ex Works), kar pomeni, da je bila organizacija prevoza in strošek transporta v celoti stvar kupca; pred izvedbo prevoza je moral kupec naročiti vagone pri tožeči stranki, kar zajema fazo pred izvedbo samega prevoza in tako tožeča stranka zmotno meni, da ni pomembno, kdo je naročnik vagonov, tožeča stranka pa ni zatrjevala niti izkazala, da je s toženo stranko imela sklenjeno prevozno pogodbo ali najemno pogodbo za vagone, vezano na razmerja, iz katerih uveljavlja plačilo zamudnine/stojnine, tožeči stranki pa ni uspelo dokazati, da bi tožena stranka naročila vagone; in ko je ugotovilo (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je naročilo vagonov pri tožeči stranki izvedel kupec tožene stranke in da je v tovornem listu klavzula EX works, kar pomeni, da vse stroške s prevozom, nakladanjem blaga, dostavo blaga trpi kupec prodajne pogodbe in tožena stranka je zgolj potrdila prejem vagonov v nakladanje in da pravdni stranki nista bili v obligacijskem razmerju, ki bi tožečo stranko upravičeval, da bi toženi stranki zaračunala vtoževano vagonsko zamudnino.

Svoje pritožbene očitke pritožba pojasnjuje z navedbami, ki so pretežno pritožbene novote, saj tožeča stranka ne pojasni zakaj teh navedb ni mogla podati že do konca naroka (v prvem sojenju) in pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne sme obravnavati ( 337.člen ZPP). Tako je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj navedla, da je tožena stranka v treh primerih prevzela kot prejemnik prazne vagone in to potrdila v tovornem listu (vloga tožeče stranke z dne 20.10.2010 - listna številka 49-53 spisa) in nič drugega, čeprav je tožena stranka ves čas zatrjevala, da ni v nobenem pogodbenem niti nepogodbenem poslovnem razmerju s tožečo stranko in tožeča stranka bi bila dolžna v takšni procesni situaciji opredeliti, kakšna obveznost tožene stranke izhaja iz tovornega lista, na katerem je potrdila prejem praznih vagonov. Tega ni storila, pač pa sedaj kot pritožbeno novoto navaja, da imajo prevozne pogodbe v železniškem prometu tripartitni značaj, po kateri pošiljatelj pošlje vagone, prevoznik vagone prepelje na destinacijo, ki jo pošiljatelj navede in vagone izroči prejemniku, ki s potrdilom o prevzemu tovornega lista vstopi na mesto pošiljatelja v prevozno pogodbo in s tem postane stranka prevozne pogodbe in pridobi legitimacijo. Po stališču pritožbenega sodišča gre pri prej navedenih pritožbenih navedbah za dejanske navedbe in jih je kot take šteti za pritožbeno novoto, drugo pa je ali je pritrditi tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da pravdni stranki sploh nista bili v obligacijskem razmerju. Pritožba je v tem delu utemeljena.

Tožeča stranka sicer nima prav, da je prevozna pogodba tripartitna pogodba, saj prevozno pogodbo sklepata vselej naročnik prevoza (običajno pošiljatelj) in prevoznik z namenom, da se blago proti plačilu prepelje na namembni kraj in se tam izroči prejemniku.

Tako opredelijo značaj prevozne pogodbe tudi Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM - dodatek B h konvenciji). Konvencija o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) določa v 6. členu , da mednarodni železniški promet med drugim urejajo Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM) in Konvencija v drugem in tretjem odstavku 8. člena izrecno določa, če v Konvenciji ni ustreznih določil, velja notranja zakonodaja, ki jo predstavlja zakonodaja države, v kateri upravičenec uveljavlja svoje pravice, vključno s kolizijskimi pravili.

CIM v prvem odstavku 1. člena določa, da enotna pravila veljajo za vsako pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga za plačilo, če sta kraj prevzema blaga namenjenega za prevoz in kraj, ki je predviden za izročitev, v dveh različnih državah članicah ne glede na sedež in državljanstvo strank prevoznih pogodb.

Pritožba sama potrdi, da je tožeča stranka kot prevoznik prejela naročilo za prevoz železniških vagonov iz tujine (Nemčija, Češka) in nedvomno gre v teh primerih za mednarodni železniški prevoz blaga. Po CIM (3. člen) izraz prevoznik pomeni, pogodbenega prevoznika, s katerim sklene pošiljatelj prevozno pogodbo v skladu s temi enotnimi pravili, izraz splošni prevozni pogoji pa pomeni pogoje prevoznikov, ki so kot splošni pogoji poslovanja ali tarife zakonito veljavni v vsaki državi članici in s sklenitvijo prevozne pogodbe postanejo njen sestavni del. Prevozna pogodba glede na definicijo po CIM ni tripartitna pogodba, pač pa velja v pravni teoriji in sodni praksi, da gre za pogodbo v korist tretjega, prejemnika blaga, ki pa v pogodbo vstopi ali ne, torej svojo pravico izkoristi ali ne, kar stori na način da blago prevzame ali pa prevzem zavrne.

Ni sporno, da je tožena stranka prevzela vagone, ki so ji bili poslani s strani njenih kupcev in pritožba ima prav, da je s tem vzpostavljeno obligacijsko razmerje med tožečo stranko in toženo stranko, vendar pa je za presojo v sporni zadevi odločilno, če je tožena stranka kot prejemnik vagonov zavezana k plačilu vagonske zamudnine.

Po 10. členu CIM, ki ureja plačilo stroškov, če se pošiljatelj in prevoznik ne dogovorita drugače, potem stroške (prevoznino, nadomestila za dodatne storitve, carine in druge stroške, ki nastanejo od sklenitve pogodbe do izročitve) plača pošiljatelj.

Pritožba tako nima prav, da za presojo ali je tožena stranka zavezana k plačilu vagonske zamudnine, ni pomembna oznaka pod v polju 20 tovornega lista, ki se nanaša na izjavo o plačanju, ker da klavzula „franko prevoznina“ nima nobenega vpliva na obveznost plačila vagonske zamudnine, ker ni del prevoznine oziroma prevoznih stroškov, ki bi jih pošiljatelj prevzel nase.

Ker so sestavni del prevozne pogodbe po CIM tudi splošni pogoji prevoznika oziroma njena tarifa, je za presojo ali je vagonska zamudnina del stroškov prevoza, ki jih že 10. člen CIM ne opredeli ozko zgolj kot prevoznino, temveč šteje med te stroške tudi nadomestila za dodatne storitve, carine in druge stroške, potrebno upoštevati, kako splošni pogoji in tarifa opredelijo klauzulo franko prevoz.

Po splošnih pogojih poslovanja (SPPO) so prevozni stroški skupen naziv za ceno prevoza, dodatke k prevoznini, nadomestila za dodatne storitve, takse in druge izdatke, ki so nastali med prevozom. Po SPPO pomeni v polji 20 tovornega lista „plačilo stroškov“ označba franko, da pošiljatelj prevzame plačilo vseh prevoznih stroškov, v seznamu stroškov SPPO pa je ponovno navedeno, da stroški zajemajo prevoznino,dodatne pristojbine, carino in ostale stroške, med dodatne pristojbine, carine in druge stroške pa SPPO štejejo tudi vagonsko zamudnino.

Po Določilih za računanje prevozne cene in ceniku železniških storitev (RAP) - tarifa 0800.02 - se v 11. točki 2. odseka I. dela vagonska zamudnina računa za vagone last prevoznika v primeru prekoračitve predpisanega ali s pogodbo določenega roka za nakladanje ali odvoz ali zadrževanje vagona, po obrobni številki 50.1 te tarife pa je določena višina zamudnine.

Glede na to, da je po COTIF sestavni del predpisov, ki urejajo prevoz v železniškem prometu tudi notranja zakonodaja, potem je potrebno upoštevati še ureditev po Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (ZPPŽP) in po 39. členu tega zakona mora pošiljatelj blago naložiti v dogovorjenem roku (nakladalni rok) in kolikor pošiljatelj prekorači nakladalni rok, ima prevoznik pravico do posebnega nadomestila po tarifi.

Tožena stranka ni pošiljatelj po prevozni pogodbi, kar tožeča stranka ne trdi in tudi v pritožbi, sicer kot pritožbeno novoto, pojasni, da „tudi sicer ne more biti dvoma, da mora to s tarifo določeno odškodnino – nadomestilo - plačati tožena stranka, ki je dejansko prekomerno zadrževala vagone na svojem industrijskem tiru, kar je potrdila na računalniških izpisih predanih in prejetih vagonov; novi pošiljatelj, ki je sklenil prevozno pogodbo po vrnitvi vagonov, ko je sklenil prevozno pogodbo za prevoz naloženih vagonov s kontejnerji, ki jih je naložila tožena stranka na svojem industrijskem tiru, ne more odgovarjati za prekomerno zadrževanje, saj je šele na postaji C. - tovorna - izpolnil tovorni list in sklenil prevozno pogodbo, potem ko je tožena stranka izročila vagone tožeči stranki in to potrdila v obrazcih VAG 3a „ potrdi, da tožena stranka ni pošiljatelj v razmerju do tožeče stranke.

Pritožba meni, da je vagonska zamudnina pogodbena odškodnina za primer, če nastane zamuda pri nakladanju vagonov, vendar pa pritožba spregleda, da tožena stranka ni pošiljatelj po prevozni pogodbi, tega pa po zakonu veže plačilo stroškov zaradi zamude pri nakladanju, spregleda, da tožena stranka niti ni vagonov sama naročala in v tem delu ima prav sodišče prve stopnje, da tožena stranka s potrjevanjem prevzemnih listov VAG 3 za vagone in izročilnih listov VAG 3a še ni stopila v obligacijsko razmerje s tožečo stranko kot tretji v korist katerega je prevozna pogodba sklenjena, spregleda pa tudi, da jo kot prejemnika vagonov ne zavezuje plačilo vagonske zamudnine glede na dogovorjeni način plačila prevoznih stroškov po tovornih listih.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo vagonske zamudnine, čeprav sicer na drugi materialno pravni podlagi, vendar se po obrazloženem tudi ob pravilni uporabi materialnega prava pokaže tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen.

Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se sodišču prve stopnje pripetila s tem, da je napačno presodilo vsebino listin, ki jih je tožeča stranka vložila, je prav tako neutemeljen, saj je mogoče govoriti o protispisnosti tedaj, če bi sodišče prve stopnje napačno povzelo samo vsebino listin, to pa se mu ne očita, dokazna ocena teh listin pa očitane bistvene kršitve ne predstavlja.

Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi stvari, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).