Jedro

1. Skupščina d.o.o. lahko odloča o ugovoru delavca zoper disciplinsko odločitev prve stopnje, če tako določajo interni akti delodajalca, vendar mora biti navzočih toliko družbenikov, da imajo večino vseh glasov v skladu s 1. odst. 440. člena ZGD. Odločitev, ki jo sprejme družbenik, ki ima le 1/2 vseh glasov, ni zakonita. 2. Sodišče mora prepričljivo obrazložiti, zakaj šteje, da je pri delavcu podana pozitivna prognoza in je utemeljen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev se pogojno odloži.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2., 3., 4. in 6. točki razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep skupščine tožene stanke z dne 26.7.1996 (1. točka izreka), sklep direktorja tožene stranke z dne 21.6.1996 pa je v izreku spremenilo tako, da se tožnici za storjene kršitve delovne obveznosti izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ki se pogojno odloži za čas šestih mesecev (2. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (3. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, ter ji izplačati pripadajočo plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi, plačati vse davke in prispevke in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico (4. točka izreka). Kar zahteva tožnica več, je zavrnilo (5. točka izreka), ter sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku, pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, kršitve materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo oz. jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede ureditve pristojnosti v internih aktih tožene stranke. Tožena stranka ima s "Pravili o delovnih razmerjih" z dne 14.12.1994 urejena delovna razmerja zaposlenih delavcev, s katerimi pooblaščenec tekom postopka ni bil seznanjen, ker mu jih družbenika nista predložila. V 37. in 58. členu navedenega internega akta je določeno, da je za odločanje o ugovorih delavcev pristojna skupščina družbe, zato je v obravnavani zadevi o ugovoru odločil pristojni organ, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno razveljavilo sklep skupščine tožene stranke z dne 26.7.1996. Sodišče v nobenem primeru ne bi smelo spreminjati dokončno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v pogojno odloženi ukrep, saj za to ni pristojno. Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je spremembo ukrepa utemeljilo, so neprepričljivi. Tožničino ravnanje je v celoti samovoljno in protipravno, tožnica je sama izpovedala, da je mnenje zdravniške komisije I. stopnje prejela, ga prebrala in bila seznanjena s klavzulo, da se mora po tem mnenju ravnati. Delavka je lahkomiselno mislila, da se ji bodo dnevi izostanka oz. dnevni manjkajočih ur pokrili z bolniškim listom, ki pa ji ga njena zdravnica ni mogla izdati glede na odločitev inštančne komisije ZK I.stopnje z dne 18.4.1996, zdravnica pa je predlagala družbi, da se delavki za čas od 1.4.1996 do 22.4.1996 odpre redni letni dopust. Tudi sicer je bila njena neobjektivnost in pristranost v korist tožnice očitna, česar sodišče ne bi smelo spregledati.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ob ugotovitvi, da o ugovoru tožnice zoper sklep direktorja z dne 21.6.1996 ni odločil pristojni organ, razveljavilo sklep skupščine tožene stranke z dne 26.7.1996 (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Tožena stranka je ob vložitvi pritožbe predložila sodišču "Pravila o delovnih razmerjih" z dne 14.12.1994, ki sodišču prve stopnje tekom postopka niso bila predložena, in ki v 37. in 58. členu določajo, da o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev družbe na prvi stopnji odloča direktor, o vloženih pritožbah, ugovorih in zahtevah za varstvo pavic delavcev zoper sklepe, odločitve in odločbe, pa dokončno v družbi odloča skupščina družbe.

Skupščina družbe je torej res, kot navaja pritožba, pristojni organ za odločanje o ugovoru delavca v disciplinskem postopku. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa skupščine tožene stranke z dne 26.7.1996 pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je v razlogih sodbe navedlo sodišče prve stopnje (ki so posledica dejstva, da sodišču prve stopnje ni bil pravočasno predložen interni akt tožene stranke). Iz listin v spisu namreč izhaja, da je skupščina tožene stranke odločala dne 26.7.1996 po pooblaščencu družbenika A. P. odvetniku A.A iz A., družbenik B. P. - direktor tožene stranke pa se je izločil pri odločanju na skupščini. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da Zakon o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami) v 2. odstavku 440. člena dopušča, da za družbenika lahko glasuje tudi pooblaščenec, ki ima za to pisno pooblastilo, s čemer se pritožbeno sodišče strinja.

Vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 440. člena ter 1. odstavka 444. člena istega zakona, v katerem je določen kvorum za veljavno odločanje družbenikov.

Po 1. odstavku 440. člena vsakih dopolnjenih 10.000 tolarjev osnovnega vložka daje družbeniku en glas, družbena pogodba pa lahko določi, da imajo nekateri družbeniki večje število glasov na vsakih 10.000 tolarjev osnovnega vložka ali da je glasovalna pravica nekaterih družbenikov omejena. Po 1. odstavku 444. člena ZGD skupščina družbenikov veljavno odloča, če je navzočih toliko družbenikov, da imajo večino glasov v skladu s prvim odstavkom 440. člena tega zakona.

Glede na 4. člen Družbene pogodbe z dne 10.10.1994 je družbenik B. P. odstopil del svojega vložka družbeniku T. P. tako, da sta vložka družbenikov enaka in sicer ima vsak delež 790.000,00 SIT, po 10. členu navedene pogodbe pa sta družbenika enakopravna, odločata pa v razmerju vložka do osnovnega kapitala. Po 13. členu Družbene pogodbe se sklepi družbenikov in druge odločitve, za katere je skupščina pristojna, sprejemajo na sejah skupščine, ki se jih udeležijo vsi družbeniki ali njihovi pooblaščenci, ki pa morajo imeti pismeno pooblastilo. Glede na navedene določbe ZGD in Družbene pogodbe skupščina tožene stranke (ki jo sestavljata dva družbenika) ne more veljavno odločati tako, da odločitev - čeprav gre za odločanje o delovnih razmerjih - sprejme le en družbenik (ki nima večine glasov po citiranih določbah ZGD in družbene pogodbe, ampak le 1/2 glasov). Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je glede na določbe ZDR in ZTPDR dopustno, da o delovnih razmerjih na prvi in drugi stopnji odloča isti organ, tako ureditev pa dopuščajo tudi nekatere kolektivne pogodbe.

Ker je sklep skupščine z dne 26.7.1996 iz navedenih razlogov nezakonit, je odločitev prvostopenjskega sodišča v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje pravilna. V tem delu torej pritožba tožene stranke ni utemeljena. Delodajalec pa ima možnost odločanja o ugovoru ponoviti, tako da bo o ugovoru delavke dokončno odločeno.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ravnalo, ko je - glede na razveljavitev drugostopenjskega sklepa disciplinskega organa v obravnavani zadevi - samo odločilo o pravici oz. odgovornosti delavke oz. o zakonitosti prvostopenjskega sklepa direktorja z dne 21.6.1996 in se pri tem oprlo na določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o spremembi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tako, da se njegova izvršitev pogojno odloži za dobo šestih mesecev, preuranjena. V okviru presoje zakonitosti sklepov disciplinskih organov lahko sodišče izrečeni ukrep tudi spremeni in omili, zato ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče ni pristojno za spreminjanje izrečenih disciplinskih ukrepov. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da razlogi sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo omilitev izrečenega disciplinskega ukrepa oz. odločilo o pogojni odložitvi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, niso prepričljivi. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno zapisalo, da je pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa smiselna v primerih, ko je iz okoliščin, ki se nanašajo na delo in vedenje delavca pri delu, razvidno, da delavec ne bo ponavljal kršitev, vendar pa ni izvedlo nikakršnih dokazov s tem v zvezi, tako da pozitivna prognoza ni izkazana. Ugotovitev, da tožničino ravnanje ni bilo povsem samovoljno in da jo je k temu pripeljalo ravnanje lečeče zdravnice in zdravniška stavka, je glede na izvedene dokaze (listine v spisu, zaslišanje tožnice in njene zdravnice) dvomljiva, drugih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da je sprememba disciplinskega ukrepa utemeljena in da je pri tožnici podana pozitivna prognoza glede spoštovanja delovnih obveznosti v bodoče, pa sodišče ni navedlo. Zato je s tem v zvezi potrebno dokazni postopek dopolniti.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah 2., 3., 4. in 6, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdilo izpodbijano sodbo. V razveljavljenem delu je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in nato ponovno odoči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).