Jedro

Dopolnjevanje pritožbe po izteku roka je nedopustno, po poteku roka vložena dopolnitev pritožbe zato nima nobenega pravnega učinka.

Če gre za odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi napake same, potem je pravni temelj za odškodninsko odgovornost peti odstavek 639. člena OZ in, če je naročnik zahteval odpravo napake, tudi drugi odstavek 637. člena OZ. Če pa je zaradi napake nastala škoda na drugih dobrinah, torej ne na dolgovanem gradbenem delu, pa odgovarja tožena stranka na temelju prvega odstavka 131. člena OZ.

Izvajalec odgovarja za nastalo škodo le, če mu je mogoče pripisati, da je pri svojem gradbenem delu storil napako. Povedano drugače, če izvajalec ni izvršil gradbenega dela z napako, potem njegovo ravnanje ni vzrok za nastalo škodno posledico in ni razloga za odgovornost izvajalca za nastalo škodo. Zaradi naključja nastalo škodo ali pa iz neugotovljivih vzrokov nastalo škodo nosi naročnik sam. Da je izvajalec storil napako, mora trditi, in v primeru nasprotovanja izvajalca tudi dokazati naročnik, ali njegov pravni naslednik. Ker se je v tem sporu takšni trditvi izvajalec (tožena stranka) uprl, je torej bilo trditveno in dokazno breme na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi regresnega zahtevka zavarovalnice zoper domnevnega povzročitelja škode.

2. Tožeča stranka je trdila, da je toženi stranki izplačala škodo, imela pa naj bi tudi stroške z izvedencem, ki mu je naročila ugotovitev vzroka požara. Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja naj bi stopila v pravice zavarovanca nasproti toženi stranki.

3. Med strankama je bilo nesporno, da je 5. 10. 2013 prišlo do požara v hiši v lasti zavarovanke tožeče stranke D. B.. D. B. je sklenila gradbeno pogodbo za dobavo in montažo individualne hiše s toženo stranko. Hišo je v celoti izdelala tožena stranka in njeni podizvajalci.

4. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka trdila, da je bil vzrok požara v nestrokovno izdelani električni napeljavi. Tožena stranka je trdila, da je vzrok požara v nestrokovni postavitvi kamina (ki pa ga ni postavila tožena stranka, niti njeni podizvajalci) in v neupoštevanju predpisov v zvezi z vzdrževanjem in čiščenjem kamina.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da se je dogodil sporni škodni dogodek, sporen je le vzrok za požar. Ugotovilo je, da je po sodišču postavljeni izvedenec kot vzrok požara izključil kamin in dimnik. Požar je nastal v podestu. Tam je bil edini vir toplote električni kabel, ta pa je bil pod napetostjo. Kraj požara in kabli v središču požara so bili zaradi visokih temperatur popolnoma uničeni. Vzroka za nastanek požara izvedenec ni mogel ugotoviti. Kot mogoče vzroke požara je navedel poškodbo na izolaciji kabla ob nameščanju ali ob drugih delih na objektu, tehnično napako na izolaciji ob njeni proizvodnji in morebitne preobremenitve s strani uporabnika.

6. Prvostopenjsko sodišče je tako tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je v delih, ki jih je opravila tožena stranka, mogoče najti vzrok za požar.

7. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pri gradbeni pogodbi naj bi namreč veljala domneva, da naj bi bil vzrok za napako v izvajalčevi sferi, zato naj bi naročniku ne bilo treba dokazati vzroka za napako. Stvarna napaka na objektu naj bi bila izkazana z izvedeniškim mnenjem, in naj bi bilo tudi izkazano, da je ta napaka vzrok za nastali požar.

8. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predvsem navedla, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi skrita napaka obstajala. Ni zahtevala povrnitve stroškov odgovora na pritožbo.

9. Dne 15. 2. 2017 je tožeča stranka poslala še vlogo, ki jo je sama poimenovala "Dopolnitev pritožbe". Nanjo je tožena stranka odgovorila. V odgovoru je opozorila na njeno nedopustnost. 10. V pritožbenem postopku je dopolnitev pritožbe dopustna znotraj zakonskega roka za vložitev pritožbe (1. odstavek 333. člena ZPP). Dopolnjevanje pritožbe po izteku roka je nedopustno, po poteku roka vložena dopolnitev pritožbe zato nima nobenega pravnega učinka. Ker je tožeča stranka dopolnitev pritožbe vložila nekaj mesecev po izteku pritožbenega roka, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

11. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

12. Tožeča stranka je uveljavljala svoj regresni zahtevek (1. odstavek 963. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je požar nastal na električni napeljavi. Niti izvedenec ni mogel ugotoviti, zakaj je električna napeljava povzročila požar.

13. Hišo, na kateri je nastal požar, je zgradila tožena stranka bodisi sama, bodisi njeni podizvajalci. V ta namen je bila sklenjena gradbena pogodba glede gradnje stavbe, to je glede gradnje montažne hiše (649. člen OZ). Za presojo pravnih razmerij pri gradbeni pogodbi se uporabljajo določbe o podjemni pogodbi (1. odstavek 649. člena OZ). To je še posebej določeno glede odgovornosti za napake (660. člen OZ).

14. Pritožbeno sodišče bo najprej pojasnilo, kakšen je lahko pravni temelj za odgovornost izvajalca, ker je svoje mnenje o tem izrazila tudi pritožnica, kot morebitni temelj za odgovornost pa je navedla le 637. člen OZ. Če gre za odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi napake same, potem je pravni temelj za odškodninsko odgovornost 5. odstavek 639. člena OZ in, če je naročnik zahteval odpravo napake, tudi 2. odstavek 637. člena OZ. Če pa je zaradi napake nastala škoda na drugih dobrinah, torej ne na dolgovanem gradbenem delu, pa odgovarja tožena stranka na temelju 1. odstavka 131. člena OZ. Tako zgolj deklarativno določa sicer le 3. odstavek 468. člena OZ za prodajno pogodbo, zaradi povsem enakega pravnega položaja pa velja isto pravilo tudi za gradbeno in podjemno pogodbo.

15. V vsakem primeru odgovarja izvajalec na temelju navedenih določb OZ za nastalo škodo le, če mu je mogoče pripisati, da je pri svojem gradbenem delu storil napako. Povedano drugače, če izvajalec ni izvršil gradbenega dela z napako, potem njegovo ravnanje ni vzrok za nastalo škodno posledico in ni razloga za odgovornost izvajalca za nastalo škodo. Zaradi naključja nastalo škodo ali pa iz neugotovljivih vzrokov nastalo škodo nosi naročnik sam. Da je izvajalec storil napako, mora trditi, in v primeru nasprotovanja izvajalca tudi dokazati naročnik, ali njegov pravni naslednik. Ker se je v tem sporu takšni trditvi izvajalec (tožena stranka) uprl, je torej bilo trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. Temu bremenu pa ni zadostila.

16. Pritožba sicer trdi, da naj bi bilo prav z izvedeniškim mnenjem dokazano, da je obstajala napaka na električni instalaciji, in da je ta napaka vzrok za požar. Pritožbeno sodišče se s takšno razlago izvedeniškega mnenja ne strinja, saj je v očitnem nasprotju s tem, kar je izvedenec ugotovil: da je sicer požar povezan z električnim kablom, da pa ni mogoče rekonstruirati poteka nastanka požara; izključil je le kamin kot vzrok za nastanek požara (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Izvedenec ni ugotovil, da je obstajala stvarna napaka na električni instalaciji, temveč pravega vzroka za nastanek požara ni mogel ugotoviti. Izvedenec torej ni ugotovil, da je tožena stranka gradbena dela (gradnjo montažne hiše) izvršila tako, da bi obstajala napaka na električni napeljavi. Primeroma je izvedenec tudi pojasnil, da je mogoče, da požar ni nastal zaradi napake izvajalca (tožene stranke) zaradi poškodovane ali slabo izdelane izolacije, temveč zaradi preobremenitve električnega omrežja (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Preobremenitve električnega omrežja pa ni mogoče opredeliti kot napake izvajalca, razen v posebnih okoliščinah, ki jih pa sodišče ni ugotovilo.

17. Pritožba se sklicuje na stališče Nine Plavšak v Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2004, kom. k 660. členu OZ, pod 2.1. (str. 1027), da se domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Takšna navedba mnenja je sicer pravilna, vendar v tej zadevi prvostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo vzroka za napako temveč le, ali je bila stvarna napaka kot takšna sploh storjena. Z njegovo presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče, kot je že bilo obrazloženo.

18. Pritožbeno sodišče pripominja še, da sicer tudi sama prej navedena komentatorka meni enako kot pritožbeno sodišče. Kot eno od predpostavk za izvajalčevo odgovornost za napako izrecno navaja tudi obstoj napake (glej na navedenem mestu in poleg tega tudi pod 2.2. na str. 1028). V svojem razmišljanju komentatorka zgolj meni, da obstaja domneva, da je vzrok za napake v ravnanju samega izvajalca, in da mora nasprotno dokazati izvajalec sam. Kot vzroke za napake, ki izključujejo odgovornost izvajalca navaja pomanjkljivost projektne dokumentacije in napake vgrajenega materiala, poleg razlogov, ki jih je pojasnila že v komentarju k 633. členu OZ. Razlogi, ki jih navaja Plavšakova se zgolj nanašajo na primere, v katerih izvajalec ne odgovarja za napako kljub temu, da napaka kot takšna obstaja. V tej zadevi pa že obstoj napake ni bil dokazan. Bil bi, če bi izvedenec lahko potrdil, da je prišlo do napake pri izvedbi električne napeljave.

19. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).