Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi se lahko po smiselni uporabe določb OZ prekliče le do trenutka, ko jo nasprotna stranka prejme. Glede na to tožena stranka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogla več preklicati, saj je bila odpoved že vročena.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita zato, ker jo je tožena stranka poizkušala preklicati, ampak zato, ker v sodnem postopku ni dokazala obstoja poslovnega razloga. Blokada transakcijskega računa in neplačevanje s strani njenih dožnikov namreč ne more predstavljati poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 30. 8. 2007, nezakonita. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo, da mu še traja in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2007 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu obračunati ter izplačati plače za čas od 1. 10. 2007 dalje do vrnitve na delo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila za pretekli mesec. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 461,99 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo smiselno iz pritožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da so bili njeni delavci prvič seznanjeni s problematiko in slabim finančnim stanjem 19. 6. 2007. Sestanek z njimi je bil ponovno sklican 30. 8. 2007, kjer so bili seznanjeni z odpovedmi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. S tem zapisnikom sestanka je tožena stranka v bistvu izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 83. člena ZDR, saj so delavci z zapisnikom soglašali in ga tudi lastnoročno podpisali. Inšpekcijska služba je toženo stranko prisilila k razveljavitvi tega zapisnika in ji naložila, da izda sklepe o preklicu vročenih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi očitane procesne napake in z grožnjo po izreku denarne kazni zaradi prekrška. Tožena stranka se je tako znašla v brezizhodnem podrejenem položaju. Po vročitvi sklepov o preklicu vročenih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi zaposlenim delavcem in pred iztekom odpovednega roka ter prejemom vloženih tožb ni ponavljala postopka ponovne izdaje odpovedi pogodb o zaposlitvi. To je razumljivo, saj so delavci tožene stranke imeli status zaposlene osebe. Ker so z ozirom na to delavci neutemeljeno zahtevali izročitev delovnih knjižic, so samovoljno prekinili delovno razmerje pri toženi stranki. Odgovorni osebi so povedali, da ne bodo več delali. Takšno kolektivno prenehanje opravljanja dela se da razumeti kot hujšo kršitev delovnih obveznosti. S tem je bila tožena stranka uničena, danes ne razpolaga več s pralnico, nima več osnovnih sredstev in se več ne ukvarja s to dejavnostjo, tako da niti ne more vzpostaviti ponovnega delovnega razmerja s tožnikom. Tožnik je neupravičeno izostal z dela od 7. 10. 2007. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da mora tožena stranka tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 1. 10. 2007, saj odpovedni rok zaradi razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sploh ni iztekel. Tožena stranka je dokazala, da je prišlo do prekinitve delovnega razmerja 6. 10. 2007 zaradi izjave tožnika, ki jo je lastnoročno podpisal, da pri toženi stranki ne bo več delal. Tožena stranka je bila tako prisiljena na zahtevo tožnika vpisati prekinjeno delovno razmerje od 7. 10. 2007, torej z dnem, ko tožnika ni bilo več na delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 27. 8. 2007 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2), v kateri je navedeno, da se tožniku istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu. Predlog te pogodbe o zaposlitvi se nahaja v prilogi A pod zaporedno številko 5. Dne 10. 9. 2007 je tožena stranka sprejela sklep o preklicu vročenih rednih odpovedi zaposlenim delavcem (B3), 12. 9. 2007, torej po podaji in vročitvi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je podala tudi obvestilo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B4). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj blokada transakcijskega računa tožene stranke in neplačevanje obveznosti s strani njenih dolžnikov ni utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz podatkov N. d.d. z dne 7. 5. 2007 (B5) je razvidno, da je bil toženi stranki do 7. 5. 2007 180 dni neprekinjeno blokiran transakcijski račun. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi daljša blokada transakcijskega računa tožene stranke ni bila zakonita podlaga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker tožena stranka niti ugovoru na tožbo niti med postopkom vse do izdaje izpodbijane sodbe ni navedla vsebinsko utemeljenih razlogov, ki bi lahko pomenili zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je utemeljeno zaključilo, da je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je v okviru presoje pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo tudi, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana po izteku 30 dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila dana namreč 27. 8. 2007, podatki tožene stranke o njeni solventnosti, ki so bili dani na njeno zahtevo (B5) pa so bili znani že 7. 5. 2007. Tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je že 19. 6. 2007 seznanila delavce s slabim stanjem v podjetju, kažejo na to, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30 dnevnega roka iz 88/5 člena ZDR. Glede na to je namreč tožena stranka že 19. 6. 2007 vedela za razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (torej za blokado njenega transakcijskega računa), zato je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi glede na navedeno prepozna. To pomeni, da tudi v primeru, če bi bila blokada TRR utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno (člen 88/5 ZDR). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ko je zahteval izročitev delovne knjižice. Iz izjave, ki jo je tožnik podal dne 4. 10. 2007 (B6), namreč ne izhaja, da bi tožnik s to izjavo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (člen 81/1 ZDR). Nebistvene za odločitev o pritožbi so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki so se nanašale na sklep o preklicu odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki se smiselno uporablja tudi v delovnem pravu (člen 11/1 ZDR) lahko prekliče le do trenutka, ko nasprotna stranka odpoved sprejme, saj potem preklic odpovedi ni več mogoč. Glede na to tožena stranka svoje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga enostransko ni mogla več preklicati, saj je bila ta odpoved že vročena nasprotni stranki. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da izhaja nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že iz dejstva, da je tožena stranka izdala sklep o preklicu vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi (B3). Ravnanja delodajalca po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi na samo zakonitost odpovedi nimajo vpliva. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, če je podana v pisni obliki (člen 86/1 ZDR), če vsebuje pisno obrazložen odpovedni razlog (člen 86/2 ZDR), če je ta utemeljen (člen 88/1 ZDR, 1. alinea), če je podana v rokih iz člena 88/5 ZDR,... torej če so bili zanjo podani vsi zakonsko določeni pogoji in ne glede na to, če jo delodajalec kasneje enostransko prekliče (kot je bilo že ugotovljeno, enostranski preklic redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sicer nima pravnih učinkov).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka priloge od B7 do B12 vložila v spis šele s pritožbo. Ker v pritožbi ni izkazala, da teh listin brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP, pritožbeno sodišče navedenih listin z ozirom na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti pritožbe tožene stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik neopravičeno izostal z dela od 7. 10. 2007. Kot je iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe razvidno, je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po izteku 30 dnevnega odpovednega roka. Na tek tega odpovednega roka in datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pa, kot je bilo že ugotovljeno, ni vplival sklep tožene stranke o preklicu vročenih rednih odpovedi zaposlenim delavcem, saj ta sklep ni imel pravnih učinkov. To pomeni, da tožnik 7. 10. 2007 zaradi poteka odpovednega roka ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Iz sklepa o preklicu vročenih rednih odpovedi zaposlenim delavcem z dne 10. 9. 2007 (B3) namreč izhaja, da so bile odpovedi delavcem tožene stranke (torej tudi tožniku) vročene 30. 8. 2007 (kar izhaja tudi iz tožnikovih tožbenih navedb), v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je bil tožniku določen 30-dnevni odpovedni rok. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi v primeru, če bi tožnik izostal z dela od tožene stranke neupravičeno v času odpovednega roka, samo dejstvo neupravičenega izostanka z dela ne bi zadostovalo za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi tega izostanka. Tožena stranka bi namreč morala tožniku v takšnem primeru podati novo odpoved pogodbe o zaposlitvi, bodisi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (3. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR) bodisi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) seveda ob upoštevanju vseh kogentnih določb ZDR, ki se nanašajo na ti odpovedi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji in vpisu delovne dobe v delovno knjižico tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Če delodajalec delavcu nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, je dolžan delavcu vzpostaviti takšno stanje, kot da te odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Delavca je dolžan pozvati nazaj na delo, ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico. Delno izjemo od tega pravila sicer omogoča določba 118. člena ZDR, vendar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bili pogoji za uporabo te določbe v tem primeru podani.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.