Jedro

Sodišče prve stopnje se do njenih (z zdravniško dokumentacijo izkazanih) zdravstvenih težav ni opredelilo, pač pa je navedlo zgolj to, da dolžnica očitkov upraviteljice ni prerekala, pač pa je svoja dejanja opravičevala z boleznijo. To za zaključke, kakršni izhajajo iz izpodbijanega sklepa in brez vsakršne dokazne ocene predložene zdravstvene dokumentacije, nikakor ne more zadostovati.

Iz zakonske dikcije prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP povsem jasno izhaja, da si mora dolžnik, če ni zaposlen in je sposoben za delo, prizadevati najti zaposlitev in upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev. Če sodišče prve stopnje ob nesporni ugotovitvi dolžničinega zdravnika, da je dolžnica nezmožna za aktivno iskanje zaposlitve, temu ni sledilo, potem bi moralo razloge za to pojasniti. Ob odsotnosti kakršnekoli ocene zdravstvenega stanja in osebnih okoliščin, v katerih dolžnica živi, ni mogoče slediti pavšalnemu zaključku izpodbijanega sklepa, da je dolžnica „nedvomno“ kršila določbe ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor proti odpustu obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila dolžnica, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 11. 2018 začelo postopek odpusta obveznosti in določilo preizkusno obdobje štirih let od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 14. 11. 2022. 5. Upraviteljica je vložila ugovor proti odpustu obveznosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 403. člena ZFPPIPP z navedbami, da dolžnica ne opravlja svojih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP. Dolžnica naj bi kršila svoje obveznosti s tem, ko se ni odzvala na njene pozive in ni poročala o dejanjih, ki jih je opravila, da bi našla zaposlitev, kljub temu, da je sodišče izvzelo njeno osebno vozilo iz stečajne mase ravno zato, ker naj bi ga dolžnica po lastnih navedbah nujno potrebovala za iskanje zaposlitve. Dolžnico je upraviteljica med postopkom nekajkrat opozorila na obveznosti, 20. 1. 2019 pa ji je poslala zadnji opomin glede njenih dolžnosti, na katerega je prejela le eno »poročilo« z dne 6. 3. 2019. Upraviteljica je opravila tudi poizvedbe na Zavodu RS za zaposlovanje in ugotovila, da je stečajna dolžnica sicer vodena v evidenci brezposelnih oseb, vendar zaposlitve aktivno ne išče. 6. Sodišče prve stopnje je ugovoru upraviteljice ugodilo z nosilnimi razlogi, da dolžnica ni izpolnjevala svojih obveznosti, na katere je bila s strani upraviteljice opozorjena tako ob začetku postopka (v elektronskem sporočilu dne 16. 10. 2018) kot tudi med postopkom (poziv v elektronskem sporočilu dne 14. 11. 2018, 20. 1. 2019 in 6. 3. 2019). Da dolžnica z upraviteljico ni sodelovala, naj bi upraviteljica izkazala s predloženimi elektronskimi sporočili. Dolžnica je upraviteljici poslala zapisnik in uradni zaznamek prvega sestanka po pošti šele po drugem pozivu z dne 27. 10. 2018 (prvič je bila pozvana 16. 10. 2018), in še to šele 5. 11. 2018. Sodišče je še ugotovilo, da je dolžnica na upraviteljičina opozorila na obveznosti ter poziv za izročitev prometnega dovoljenja in ključev avtomobila odgovorila, da avto nujno potrebuje zaradi iskanja zaposlitve. Naslednjič se je upraviteljici javila šele 21. 1. 2019, po tem, ko jo je upraviteljica pozvala, da ji nemudoma pošlje dokazila o izpolnjevanju obveznosti, glede na to, da ji do 5. januarja ni poslala poročila za mesec december. Navedenega dne je dolžnica poslala izpisek iz transakcijskega računa za december in pojasnila, da poročil o aktivnostih za iskanje zaposlitve nima, ker do konca meseca ni vedela, ali bo lahko obdržala avtomobil in ali se bo lahko vozila na delovno mesto, sicer pa je pošiljala prošnje za delovno mesto in jih ima namen poslati še več. Kljub temu, da ji je stečajna upraviteljica istega dne na to odgovorila, da samo pavšalne navedbe o iskanju zaposlitve niso dovolj in da ji mora v prihodnje poslati dokazila o iskanju zaposlitve, se ji je dolžnica oglasila šele z elektronskim sporočilom dne 6. 3. 2019, ko ji je poslala izpisek iz transakcijskega računa in prošnje, ki jih je poslala za delo. Za zamudo se je opravičila in navedla, da so imeli družinske težave. Po ponovnem pozivu je upraviteljici posredovala dve prošnji za delo, sodišče pa je ugotovilo, da ju je odposlala šele tistega dne, ko je odgovorila upraviteljici. Na podlagi predloženih listin stečajne upraviteljice je sodišče prve stopnje zaključilo, da dolžnica ni aktivno iskala zaposlitve ter da je že z navedbami v predlogu za izvzem vozila iz stečajne mase zavajala sodišče. Štelo je, da dolžnica s svojim ravnanjem ni opravičila namena odpusta obveznosti, zato je postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (1. točka 1. odstavka 406. člena ZFPPIPP).

7. Dolžnik je v postopku osebnega stečaja dolžan sodelovati s sodiščem in z upraviteljem ter se odzivati na sodna pisanja in pozive upravitelja (1. odstavek 383.b člena ZFPPIPP), upravitelju in sodišču pa mora nemudoma sporočiti vsako spremembo podatkov o skupnem mesečnem znesku plače in njihovih izplačevalcih (1. točka 6. odstavka 384. člena ZFPPIPP). Dolžnik si mora, če ni zaposlen in je sposoben za delo, prizadevati najti zaposlitev in upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev (1. odstavek 401. člena ZFPPIPP).

8. Za dolžnika v času osebnega stečaja veljajo določene obveznosti in omejitve, hkrati pa je njegova dolžnost tudi aktivno sodelovanje z upraviteljem. Na načelni ravni je sicer mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sodelovanje dolžnice z upraviteljico ni potekalo tekoče, vendar je – upoštevajoč zgoraj navedeno kronološko zaporedje dogodkov – pretiran zaključek, da je dolžnica upraviteljici onemogočila izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti ter da ni nobenega dvoma, da je neskrbna in nevestna, posledično pa ni upravičena do odpusta obveznosti. V tej zadevi namreč ne gre spregledati, da je dolžnica bolna, z boleznijo se bori že praktično celotno odraslo življenje (kar je mogoče ugotoviti iz predložene zdravstvene dokumentacije), da živi v zelo slabih družinskih razmerah (brez dohodkov, z bolno materjo, hkrati skrbi za dementno babico), kar je prav tako izkazano s priloženo dokumentacijo in kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri ugotavljanju razlogov, zaradi katerih se je dolžnica z zamudo odzivala na obvestila in pozive upraviteljice.

9. Sodišče prve stopnje je dolžničine življenjske okoliščine sicer povzelo, svojo odločitev, s katero je utemeljevalo, zakaj ni upravičena do odpusta obveznosti, pa oprlo predvsem na ugotovitev, da naj bi bile navedbe dolžnice kontradiktorne: na naroku je najprej navedla, da bi si babica lahko naredila kaj za jest, pa si noče, da torej manipulira z ostalimi, v nadaljevanju pa, da si (babica) včasih da kaj kuhat, nato pa pozabi ugasniti plin. Ne le, da je ta izjava iztrgana iz konteksta celotne dolžničine izpovedi, tudi sicer ne potrjuje zaključka sodišča prve stopnje o „kontradiktornih“ navedbah dolžnice, prav tako ne, da zaradi takšne izpovedi navedbam dolžnice ni mogoče slediti. Dolžnica je z opisovanjem družinskih razmer želela (zgolj) izpostaviti babičino slabo zdravstveno stanje, zato ji tega ni mogoče šteti v breme, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Enako velja za izpoved, da je po navodilu svetovalke iz Zavoda za zaposlovanje prosila psihiatra, da se v njen izvid zapiše, da za delo ni sposobna (kar je zdravnik - psihiater tudi storil v zadnjem izvidu z dne 12. 3. 2019). Sodišče prve stopnje se do njenih (z zdravniško dokumentacijo izkazanih) zdravstvenih težav ni opredelilo, pač pa je navedlo zgolj to, da dolžnica očitkov upraviteljice ni prerekala, pač pa je svoja dejanja opravičevala z boleznijo. To za zaključke, kakršni izhajajo iz izpodbijanega sklepa in brez vsakršne dokazne ocene predložene zdravstvene dokumentacije, nikakor ne more zadostovati.

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi tudi povsem nekritično oprlo (zgolj) na izjavo upraviteljice v ugovoru, da je dolžnica v vlogi za izvzem vozila iz stečajne mase navedla ravno nujnost imetja vozila zaradi iskanje zaposlitve, iz podatkov v spisu pa izhaja, da zaposlitve ni aktivno iskala. Na podlagi te izjave je dolžnici očitalo, da je sodišče zavajala. Takšna ugotovitev je ne le pretirana, pač pa po zaključku višjega sodišča tudi sicer povsem neizkazana. Dolžnica je iskanje zaposlitve navedla le kot enega izmed razlogov, zaradi katerega je prosila za izvzem vozila iz stečajne mase, saj je pojasnila, da živi v kraju, kjer je javni prevoz slabo razvit, poleg tega sama skrbi za dementno babico, ki jo mora občasno tudi ponoči peljati k zdravniku, tudi sama pa se zdravi za kronično depresijo in vozilo nujno potrebuje zaradi rednega obiskovanja zdravnika. Z njenim predlogom se je strinjala tudi upraviteljica in dodatno navedla, da dolžnica živi na podeželju, v kraju, ki je od glavne ceste in javnega prevoza oddaljen približno 2 kilometra, zaradi česar bi prodaja vozila močno zmanjšala dolžničine možnosti pri iskanju zaposlitve, hkrati pa ne bi bistveno doprinesla k oblikovanju stečajne mase (upoštevajoč, da je vozilo vredno le 350,00 do 400 EUR). Zaradi tega višje sodišče ne sledi zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ravno te dolžničine navedbe v nadaljevanju postopka štelo dolžnici izrazito v škodo.

11. Sodišče prve stopnje se tudi v ničemer ni opredelilo do obširne zdravstvene dokumentacije, s katero je dolžnica dokazovala, da ima resne in dolgotrajne zdravstvene težave, s katerimi se (neuspešno) bori že zelo dolgo, pač pa se je omejilo zgolj na dejstvo, da je psihiater na njeno prošnjo v zdravstveno dokumentacijo vnesel opombo, da ni sposobna za aktivno iskanje zaposlitve. Iz zakonske dikcije 1. odstavka 401. člena ZFPPIPP povsem jasno izhaja, da si mora dolžnik, če ni zaposlen **in je sposoben za delo**, prizadevati najti zaposlitev in upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev. Če sodišče prve stopnje ob nesporni ugotovitvi dolžničinega zdravnika, da je dolžnica nezmožna za aktivno iskanje zaposlitve, temu ni sledilo, potem bi moralo razloge za to pojasniti, česar pa v izpodbijanem sklepu ni storilo. Ob odsotnosti kakršnekoli ocene zdravstvenega stanja in osebnih okoliščin, v katerih dolžnica živi, ni mogoče slediti pavšalnemu zaključku izpodbijanega sklepa, da je dolžnica „nedvomno“ kršila določbe ZFPPIPP, s tem pa upraviteljici onemogočila izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem njenih obveznosti, posledično pa ni opravičila namena odpusta obveznosti.

12. V tej zadevi pa ne gre spregledati še naslednjega: dolžničin dolg v višini približno 4.500,00 EUR izvira iz prejete državne štipendije za 2. in 3. letnik fakultete, ko je dolžnica zaradi zdravstvenega stanja opustila izobraževanje, posledično pa do štipendije ni bila upravičena. V postopku ni bila prijavljena nobena terjatev, sodišče prve stopnje pa je dolžnici določilo preizkusno obdobje v dolžini štirih let, kar je skoraj najdaljša zakonsko dopustna preizkusna doba. Upoštevajoč navedeno višje sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje ocenjuje, da ni mogoč zaključek, da je dolžnici mogoče očitati nevestnost in neskrbnost. Dolžnica ni zanikala, da v novembru in decembru 2018 svojih obveznosti ni izpolnjevala, kar pa je opravičila in izkazala z močnim poslabšanjem zdravstvenega stanja, svojo zamudo pa je opravičila tudi upraviteljici.

13. Višje sodišče zato zaključuje, da dolžnica svojih obveznosti ni redno in tekoče izpolnjevala zaradi objektivnih razlogov, ki jih je izkazala, pa tudi sicer se ta zaključek lahko nanaša kvečjemu na oteženo (ne pa povsem onemogočeno) sodelovanje z upraviteljico. Temu bi se bilo mogoče izogniti tudi tako, da bi upraviteljica z dolžnico vzpostavila osebni stik in si sama ogledala razmere, v katerih dolžnica živi ter si na ta način (poleg pisnih pojasnil) ustvarila lastno mnenje o tem, ali gre tudi v tem primeru dejansko za nevestnega in neskrbnega dolžnika, ki ni upravičen do odpusta obveznosti. Upraviteljičine navedbe, da dolžnica z upraviteljico ne komunicira, da iz njenih ravnanj izhaja, da obveznosti ne misli izpolnjevati, da že ob prošnji za izvzem vozila iz stečajne mase ni niti imela namena iskati zaposlitve, da je sklicevanje na bolno babico povsem nerelevantno, saj dolžnica ni izkazala, da je ravno ona dolžna skrbeti za babico, pa po zaključku višjega sodišča kažejo na najmanj prestrog odnos upraviteljice do dolžnice in okoliščin, v katerih se je znašla, posledično pa takšen odnos negativno vpliva tudi na njuno medsebojno sodelovanje. In nenazadnje: ker v tem stečajnem postopku ni prijavljenih terjatev, je ugovor proti odpustu obveznosti tudi sicer sam sebi namen.

14. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.