Jedro

Volilne pravice ni mogoče uvrstiti med osebnostne pravice. Sodišče poudarja, da je volilna pravica, ki je varovana z določbo 43. člena Ustave RS, človekova pravica, uvrščena med politične pravice in svoboščine, ki ne sodi med t. i. klasične osebnostne pravice, urejene v določbah 32. do 41. člena Ustave RS. Iz tega razloga nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja prosilec, ni mogoče uvrstiti v nobeno obliko pravno priznane škode, ki jo določa OZ, zato je odločitev tožene stranke pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi, Bpp 1287/2012 z dne 20. september 2012, odločila, da se prošnja A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), zavrne kot neutemeljena. Pojasnila je, da želi prosilec vložiti pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišče v Celju, opr. št. P 1139/2008 z dne 29. 3. 2012, zaradi kršitve aktivne volilne pravice. Slednja je bila prosilcu kršena zato, ker mu v skladu s 83. členom Zakona o volitvah v državni zbor, kljub večkratnim zagotovilom, ni bila omogočena udeležba na volitvah, čeprav je težak invalid. Volilna komisija ga namreč, kljub zagotovilom, na domu ni obiskala in je ostal brez možnosti oddaje glasov na volitvah, v posledici česar mu je bila kršena osebnostna pravica. Zahteva, da mu tožena stranka, Republika Slovenija, Državna volilna komisija, iz naslova nepremoženjske škode plača odškodnino zaradi prestanih in bodočih duševnih bolečin, zaradi okrnitve osebnostne pravice v višini 50.000 EUR. Sodišče je s sodbo z dne 29. 3. 2012 tožbeni zahtevek zavrnilo. Dne 9. 7. 2012 je prosilec po svojem pooblaščencu podal pritožbo zoper navedeno sodbo, za katero tudi zaproša za dodelitev BPP.

Tožena stranka je odločitev o zavrnitvi BPP utemeljila z ugotovitvijo, da je pravni temelj za odločanje v predmetni zadevi Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Volilna pravica ni osebnostna pravica, za kršitev katere OZ predvideva mogoče sankcioniranje. Osebnostne pravice so namreč tiste, ki varujejo prizadete dobrine iz osebnostne sfere, torej pravice posameznika, vendar v razmerju do drugih posameznikov, kar se doseže z instrumenti civilnega prava. Volilna pravica je, glede na določbo 43. člena Ustave, temeljna politična pravica, ki je sicer osebna, ne pa osebnostna. Iz navedenega razloga tudi nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja prosilec, ni mogoče uvrstiti v nobeno drugo obliko pravno priznane nepremoženjske škode opredeljeno v OZ, zato prosilcu odškodnina za zatrjevane duševne bolečine, zaradi kršitve zatrjevane osebnostne pravice, ne gre. Varstvo volilne pravice ureja Zakon o volitvah v državni zbor, ki v določbi 106. člena določa, da ima zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora oz. okrajne volilne komisije pri volitvah med drugim vsak volivec pravico, da vloži ugovor pri volilni komisiji volilne enote, in sicer v roku 3 dni od dneva glasovanja. Prav tako nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja prosilec, ni mogoče uvrstiti v nobeno drugo obliko pravno priznane nepremoženjske škode, ki jo opredeljuje OZ.

Tožena stranka je torej volilno pravico opredelila kot človekovo pravico, temeljno ustavno pravico, ki je neprenosljiva, torej je osebna. Kljub vsemu nima narave osebnostne pravic. Prav tako je zakonodajalec možnost zahtevati odškodnino v denarju, v skladu z načelom numerus clausus, omejil na določbe 179., 180., 181. in 182. člene OZ in zato prisoja nepremoženjske škode za pravno nepriznane škode, ni mogoča. V izpodbijani odločbi je pojasnila tudi, da v konkretnem primeru neposredna uporaba določb EKČP ni dopustna. Glede na navedeno je tožena stranka prosilčevo prošnjo za dodelitev BPP, zaradi vložitve pritožbe, štela kot očitno nerazumno in ker zaradi tega niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, je bilo treba prosilčevo vlogo zavrniti.

Prosilec v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava ter bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka. Tako prvostopenjsko sodišče, kot tožena stranka, sta odločitev nepravilno utemeljila z ugotovitvijo, da volilna pravica ni osebnostna pravica. Povzema vsebino 43. člena Ustave RS in navaja, da je dolžnost Državne volilne komisije Republike Slovenije, da vsakemu volivcu omogoči oziroma zagotovi uresničitev volilne pravice. Tožniku zaradi opustitve tožene stranke oziroma pristojnih volilnih organov ni bila omogočena uresničitev ustavne pravice – volilna pravica in je bila s tem kršena njegova ustavna in osebnostna pravica. Gre za osebnostno pravico. Ustava Republike Slovenije v določbi 26. člena daje pravico do izplačila odškodnine, tudi zaradi kršitve aktivne volilne pravice. V konkretnem primeru gre po prepričanju tožeče stranke za kršitev osebnostne pravice in sicer pravice človeka in občana. Dejstvo je, da človekove pravice niso samo pravice javnopravne narave, ampak je treba te pravice priznati tudi v medsebojnih odnosih med posamezniki in zaradi tega uživajo civilno pravno varstvo. Med te osebnostne pravice vsekakor spada tudi volilna pravica, kot svoboščina. Prav tako ne gre spregledati, da je poseg v osebnostno pravic civilni delikt, ki ima ob splošnih pogojih odškodninskega prava za posledico odškodninsko odgovornost, nastalo škodo pa je treba povrniti. Podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine, zaradi kršitve volilne pravice kot osebnostne pravice, so tako že sama določila OZ. Tudi v primeru, če volilne pravice ne bi bilo mogoče šteti med osebnostne pravice, je podana pravna podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine direktno na podlagi določb Ustave RS in zlasti EKČP. Sama EKČP volilno pravico šteje kot osebnostno in osebno pravico in v tej smeri razlaga konvencijo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki v tovrstnih sporih prisoja odškodnino na podlagi EKČP in katera zagotavlja volilno pravico o okviru pravice do svobodnih volitev, zagotovljene s 3. členom 1. Protokola. Z zanikanjem pravice do odškodnine zaradi kršitve volilne pravice je nenazadnje kršena določba 13. člena EKČP in pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tudi na podlagi navedenega je jasno, da so zaključki prvostopenjskega sodišča v zadevi P 1139/2008 in odločitev tožene stranke v predmetni zadevi pravno zmotni in neutemeljeni. Prav tako je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo večino dokaznih predlogov tožeče stranke, s katero je ta dokazovala kršitev volilne pravice, višino nepremoženjske škode, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodbo prvostopenjskega sodišča je zato treba razveljaviti in vrniti v ponovni postopek, kjer bo ponovno sojenje. Glede na navedeno tožeča stranka zahteva, da zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava ter posledično nepravilne uporabe prvega odstavka 27. člena ZBPP, sodišče izpodbijano odločbo odpravi tudi zaradi kršitve 23. člena Ustave RS. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala spise, odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali tožnik izpolnjuje t. i. objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP (objektivni pogoj), se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Zgoraj navedeni kriteriji za odločanje, ali prosilec izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, organu za brezplačno pravno pomoč omogočajo objektivno in strokovno presojo zadeve, ki jo je v obravnavani zadevi tožena stranka izvedla in svojo presojo tudi ustrezno utemeljila. Sodišče se, upoštevaje določbo 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na te razloge v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in tožniku pojasnjuje, da tudi po presoji sodišča tožbene navedbe ne utemeljujejo njegovega pričakovanja za dodelitev BPP. Tudi sodišče namreč meni, da tožnik s svojo zahtevo, da se mu omogoči pravno zastopanje zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišče v Celju, opr. št. P 1139/2008 z dne 29. 3. 2012, ne more biti uspešen. Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve volilne pravice namreč temelji na zatrjevanju, da je volilna pravica osebnostna pravica, zato je podan pravni temelj za izplačilo odškodnine. Tako sodišče v sodbi P 1139/2008 z dne 29. 3. 2012, kot tožena stranka v izpodbijani odločbi, sta tožniku obširno pojasnila, zakaj volilne pravice ni mogoče uvrstiti med osebnostne pravice. Sodišče se s tako razlago strinja in poudarja, da je volilna pravica, ki je varovana z določbo 43. člena Ustave RS človekova pravica, uvrščena med politične pravice in svoboščine, ki ne sodi med t. i. klasične osebnostne pravice, urejene v določbah 32. do 41. člena Ustave RS. Lastnosti volilne pravice so splošnost in enakost, neposrednost in svoboda ter tajnost, te lastnosti pa se varujejo v sodnem postopku, odvisno od vrste spora, ki se nanaša na volilno pravico. Tožnik zatrjuje nepravilnosti v delu volilnega odbora, torej ima zagotovljeno varstvo po določbah Zakona o volitvah v državni zbro (v nadaljevanju ZVDZ), uporabe tega postopka za varstvo volilne pravice pa niti ne zatrjuje. Nadalje se sodišče s toženo stranko strinja tudi v utemeljitvi, zakaj tožnik z odškodninskim zahtevkom ne more biti uspešen s sklicevanjem na določbo 26. člena Ustave RS, v povezavi z določbo 148. in 179. člena OZ. Temelj priznavanja denarne odškodnine je namreč v kršitvi osebnostne pravice, kamor pa volilne pravice, kot osebne pravice, ni mogoče umestiti. Tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na določbe EKČP. Res je uporaba EKČP po 8. členu Ustave neposredna, vendar določba 3. člena dodatnega protokola h EKČP določa pravico do svobodnih volitev, kršitev te pravice pa se v konkretnem primeru ne uveljavlja.

Ker je torej sodišče presodilo, da je tožena stranka presojo pogojev za dodelitev BPP izvedla v pravilno izvedenem postopku pred izdajo odločbe, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.