Jedro

Kotlovnica v izmeri 5,1 m2 je skupni del nepremičnine v etažni lastnini, ki lahko postane del posameznega dela v etažni lastnini le na podlagi sporazuma etažnih lastnikov. Stvarnopravni zakonik pa v 5. odstavku 105. člena izrecno določa, da nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru sklenilo, da se zavrne predlog predlagateljice v delu, ki se nanaša na ureditev ogrevanja znotraj kotlarnice za potrebe predlagateljičinega stanovanja. Dalje je sklenilo, da se uredi uporaba prostora solastne kotlarnice v hiši na V., v izmeri 5,1 m2, tako, da je predlagateljica upravičena uporabljati njen severni del v izmeri 2,55 m2, nasprotni udeleženec pa južni del, kjer stoji peč za ogrevanje, v izmeri 2,55 m2. Sklenilo je še, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka in da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti iz naslova skupnih stroškov 29.566,50 SIT v roku 15 dni.

Proti takšnemu sklepu je pooblaščenec predlagateljice vložil pritožbo. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da med strankama tega postopka ni sporno, da je bila hiša, katere etažna lastnika sta stranki, grajena tako, da bi imela enoten sistem centralnega ogrevanja z eno kotlarno, eno pečjo in enim dimnikom. Ko sta mati in brat predlagateljice P.A. in P.N., kateri je pravni prednik sedanjih nasprotnih udeleženk, etažno delila to hišo leta 1979, je bilo dogovorjeno, da ostane kotlarna v skupni rabi, kar je bilo glede na zgoraj navedeno tudi normalno. Ko pa je mati predlagateljice svoj del hiše prenesla na predlagateljico, so nastali spori med predlagateljico in P.N.. Prišlo je do cele vrste civilnih in kazenskih tožb ter nepravdnih postopkov, nekateri od teh postopkov so še vedno v teku in med njimi je tudi ta. Iz spisovnih podatkov sledi kot nesporno, da sta se P.N. in predlagateljica sporazumela, da ne bosta več imela enotnega centralnega ogrevanja. Zaradi tega sta predlagateljičino stanovanje izklopila iz tega sistema, P.N. pa je opustil uporabo peči, ki je v tej sporni kotlarni in je v svojem sosednjem prostoru postavil drugo peč ter jo priključil na skupni dimnik in tako ima urejeno ločeno ogrevanje svojega etažnega dela hiše. Obstoječo peč pa je še vedno pustil v spornem prostoru. V teku tega postopka je z zaslišanjem izvedencev ugotovljeno, da se ne da postaviti dodatne peči v tem spornem prostoru, saj ima površino le 5 m2. Prav tako je ugotovljeno, da se na obstoječi dimnik, na katerega je P.N. priključil svojo peč, ne da priključiti še ene peči. Iz tega sledi, da predlagateljica ne more urediti ogrevanja za svoj etažni del hiše tako, da izkoristi ta sporni prostor in obstoječi dimnik. Sporni prostor se sedaj ne koristi kot skupna kotlarna. P.N. in sedaj njegovi dedinji – nasprotni udeleženki nasprotujejo razdružitvi solastnine na tem prostoru samo zaradi nagajanja predlagateljici. Vse zgoraj navedeno dokazuje, da so etažni lastniki hiše prej izrecno kot molče dosegli sporazum, da sporni prostor ni več skupna kotlarna stanovanjske hiše, kar pomeni, da ni skupni prostor. Že celo vrsto let se ga dejansko ne uporablja kot kotlarno. Če sta namreč stranki sporazumno izklopili predlagateljičino stanovanje iz sistema centralnega ogrevanja in če je P.N. kupil drugo peč, ki jo je montiral v drugem prostoru in tako uredil poseben sistem centralnega ogrevanja za svoj etažni del, to potem ni nič drugega kakor sporazum, da ta prostor ni več skupni prostor hiše. Če pa ni več skupni prostor, je nesporno v solasti strank vsakega do ½-ice in je zato predlog predlagateljice, da se ta prostor razdruži popolnoma utemeljen. Iz vseh teh razlogov sodišče ne bi smelo predloga predlagateljice za delitev tega prostora zavrniti. Zato je potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo odločanje, tako da solastnino na tem prostoru med strankama razdruži. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo prav tako kot je predlagateljica predlagala ob vložitvi predloga za ureditev koriščenja skupne kotlarne. Predlagateljica je namreč predlagala, da zato, ker se stranki ne moreta sporazumeti glede koriščenja kotlovnice predlaga, da sodišče to vprašanje uredi s sklepom na način, da vsaka od strank koristi polovico spornega prostora. Prav to je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odločilo, da se uporaba prostora solastne kotlovnice v hiši uredi tako, da je predlagateljica upravičena uporabljati njen severni del v izmeri 2,55 m2, nasprotni udeleženec pa južni del, prav tako v izmeri 2,55 m2. Če imata nasprotni udeleženki na delu kotlovnice glede katerega je sodišče prve stopnje odločilo, da sta ga upravičeni uporabljati, peč za ogrevanje in če druga polovica navedenega prostora ni primerna, da bi si predlagateljica prav v njem uredila ogrevanje, to še ne pomeni, da obstaja razlog za drugačno ureditev zadeve. Odločitev sodišča prve stopnje, ki ni dopustilo modifikacije predloga tako, da bi sodišče dodelilo celotno kurilnico predlagateljici v izključno last, nasprotnemu udeležencu pa v izključno last dimnik, ki ga koristi, je pravilna. Navedena kotlovnica v izmeri 5,1 m2 je namreč skupen del nepremičnine v etažni lastnini, ki lahko postane del posameznega dela v etažni lastnini le na podlagi sporazuma etažnih lastnikov. Stvarnopravni zakonik pa v 5. odstavku 105. člena izrecno določa, da nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne more v nepravdnem postopku odločati o delitvi solastnega prostora, ki je bil določen za skupni del zgradbe v etažni lastnini s sodno odločbo Temeljnega sodišča v Kopru. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku), potem ko je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).