Jedro

Stranka je tista, ki mora dokaz predlagati in tožnica je to tudi storila, med tem ko je izvedba dokaza v domeni sodišča (298. člen ZPP). Ko se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 251. - 254. členu ZPP. Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca po stališču sodne prakse predlog stranke niti ni potreben.

Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima torej sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi v smeri nepotrebnosti, (ne)relevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 7.354,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.500,00 EUR od 19. 6. 2013 do plačila in od zneska 4.854,74 EUR od 27. 9. 2013 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 815,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Odločbo izpodbijata obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper sklep o stroških postopka iz točke II izreka. Zatrjuje, da bi ji moralo sodišče prve stopnje kot potrebne stroške (155. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) priznati tudi stroške kilometrine.

Toženka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Poudarja, da se je pravočasno opredelila do mnenja izvedenca M.M., saj se je po sodišču določen rok 15 dni iztekel na dela prost dan. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo četrtega odstavka 111. člena ZPP, je sprejelo nasprotne, zmotne zaključke.

Ne drži, da je toženka mnenju le pavšalno ugovarjala. Izrecno je poudarila, da izvedenec ni v zadostni meri upošteval dejstva, da toplotna črpalka ni bila priključena z vsemi varnostnimi elementi. Opredelil se tudi ni do zatrjevanj, da toplotna črpalka ni bila postavljena na primernem mestu, kot to določajo predpisi (v kotlovnici oziroma prostoru, v katerem je v primeru izlitja vode zagotovljen odtok izlite vode). Ker je bila montirana v prostoru brez odtoka, je nastala večja škoda, kot v primeru, če temu ne bi bilo tako. Sodišče je s tem, ko ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem kontekstu se pritožnica sklicuje na odločbo VSL II Cp 3587/2012 z dne 4. 9. 2013. Zatrjevano procesno kršitev je sodišče prve stopnje storilo tudi zato, ker se ni opredelilo do predlaganega in neizvedenega dokaza z zaslišanjem priče, serviserja R.V.. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da izvedbo dokaza predlaga zaradi neustreznega priklopa naprave in njene neustrezne postavitve v prostor, zaradi katere je zavarovanec tožnice za škodo soodgovoren. Sodišče prve stopnje se o tem ni izreklo, v točki 5 obrazložitve je le navedlo, da mesto namestitve bojlerja ni pomembno, kar pa ne drži. V tem kontekstu se pritožnica sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013 in na določbo 187. člena ZPP, iz katere sicer izhaja, da je odločitev o (ne)izvedbi dokazov v domeni sodišča, ki pa mora svojo odločitev o ustrezno obrazložiti.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke opozarja na izvedensko mnenje M.M. in na njegovo ugotovitev, da obstaja kar 96 % možnost, da je vzrok nastale škode napaka v konstrukciji črpalke oziroma tehnološkem postopku varjenja. Zavrača vse pritožbene očitke in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Ker je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi ZPP-E, se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Prehodnih in končnih določb ZPP-E postopek pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah ZPP-E. 6. Sodišče druge stopnje je preizkus odločbe opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu je ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v postopku pred pritožbenim sodiščem ni mogoče odpraviti, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

7. V obravnavani zadevi tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljuje z določbo 155. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ1) o odgovornosti proizvajalca za stvari z napako. Po njenem je vzrok nastale škode (nekontroliranega izliva vode v prostor) napačno varjenje spoja in pomanjkljiva korozijska zaščita bojlerja. Toženka je drugačnega mnenja. Zatrjuje, da je bila priključitev toplotne črpalke izvedena brez varnostnih elementov, ki bi po navodilih proizvajalca morali biti vgrajeni, hkrati pa glede na veljavne predpise ni bila postavljena v prostor (npr. kotlovnico), kjer bi bil v primeru izlitja vode zagotovljen odtok izlite vode. Tisti, ki je prispeval k nastanke škode ali povzročil, da je nastala večja škoda, kot bi bila sicer, pa je upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Tožnica, ki je vztrajala pri svojih argumentih, v zvezi z ustreznostjo namestitve toplotne črpalke se je sklicevala na Tehnična navodila za uporabo, montažo in vzdrževanje toplotnih črpalk (v nadaljevanju Navodila, ki jih je predložila toženka - priloga B6), je tudi v potrditev teh navedb predlagala imenovanje ustreznega izvedenca.

8. Izvedenec M.M. (strokovno področje stroji in oprema) je mnenje izdelal 23. 2. 2017, toženka pa mu je v vlogi z dne 14. 4. 2017 pravočasno in dovolj obrazloženo ugovarjala. Med drugim je opozorila, da izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je bila toplotna črpalka pravilno in strokovno postavljena v prostor. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka že pred imenovanjem izvedenca v zvezi z montažo, namestitvijo in priključitvijo naprave v prostor (odgovor na tožbo, prva in druga pripravljalna vloga) navedla tehtne ugovore in v dokazne namene predložila Navodila. Pritožnica utemeljeno poudarja, da se sodišče prve stopnje do teh ugovorov sploh ni opredelilo, v točki 5 obrazložitve je toženko (nepravilno) "odpravilo" z obrazložitvijo, da mesto postavitve toplotne črpalke sploh ni relevantno (relevantno je le, da je do škode prišlo, sodišče pa ugotavlja odgovornost za škodo in njeno višino) in da so njeni ugovori v tej smeri so zgolj pavšalni, predpisov, ki naj ne bi bili spoštovani, pa toženka ne navede. V točki 4 obrazložitve je sodišče prve stopnje celo zaključilo, da je izvedenec strokovno in celovito odgovoril na zastavljena vprašanja, tako da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

9. Ne le, da se sodišče prve stopnje do dovolj konkretiziranih argumentov toženke ni opredelilo, sledilo tudi ni njenemu predlogu, da izvedenec M.M. mnenje v nakazani smeri dopolni.

10. Stranka je tista, ki mora dokaz predlagati in tožnica je to tudi storila, med tem ko je izvedba dokaza v domeni sodišča (298. člen ZPP). Ko se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 251. - 254. členu ZPP. Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca po stališču sodne prakse predlog stranke niti ni potreben. (odločba VSM 1832/2002 z dne 18. 11. 2003). Dvome, nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovja v izvedenskem mnenju je treba glede na določbo 254. člena odpraviti z dopolnitvijo mnenja, šele, če izvedenec ne uspe prepričljivo ovreči argumentov določene stranke, se v postopku angažira nov izvedenec.

11. Sodišče prve stopnje je s tem, ko dokazovanja z izvedencem ni izvedlo na opisan način (ni zahtevalo dopolnitve mnenja) in na argumente toženke ni odgovorilo tako kot bi moralo, storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je kršilo njeno pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS in jo v razmerju do druge stranke neenakopravno obravnavalo.

12. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče R.V. s.p.- K.n.,,,,, D., pooblaščenega serviserja, ki je bil (tudi po navedbah tožnice) prisoten pri demontaži črpalke. Toženka je zatrjevala, da bi zaslišani lahko potrdil njene navedbe o vzroku nastanka škode, o neupoštevanju navodil proizvajalca naprave in predpisov s področja strojnih instalacij.

13. Sodišče prve stopnje je sicer v točki 6 obrazložitve, s sklicevanjem na sodno prakso ustavnega in višjega sodišča, navedlo, da se je opredelilo le do tistih navedb in izvedenih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, navedbe in predlagane dokaze, ki za zadevo niso odločilni, pa je vzelo na znanje, pretehtalo je njihovo relevantnost, a se do slednjih ni opredelilo, saj se sodišču ni treba opredeljevati do vsake izjave oziroma navedb strank.

14. Pritožbeno sodišče načeloma s takšno razlago soglaša, a velja le za primer, če sodišče pojasni razloge zakaj določenega dokaza, ki za odločitev v zadevi ni pomemben (213. člen ZPP), ni izvedlo. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima torej sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi v smeri nepotrebnosti, (ne)relevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj omenjene priče ni zaslišalo, s tem pa je kršilo toženkino pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS. Takšnih procesnih napak, s storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki imajo za posledico neenakopravno obravnavanje strank v postopku, ne more (z dopolnjevanjem razlogov v nakazani smeri) odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vsej stopnjah sojenja. Na ta način pa ji je zagotovljena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Takšno je tudi najnovejše stališče sodne prakse VS RS2. 15. Zaradi ugotovljene kršitve določb pravdnega postopka, ki je ni mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, pri čemer v nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje nima pomislekov v zvezi s pravilnostjo razlogov v točkah 10 in 11 obrazložitve. Dejstvo je, da je izvedenec s stopnjo verjetnosti 96% ugotovil, da je do škode prišlo zaradi porušitve zvara na solarnem bojlerju, in sicer zaradi nepravilnega postopka varjenja in ne zaradi priključitve toplotne črpalke brez varnostnih elementov. Kot je že bilo navedeno, pa je toženka zatrjevala, da je oškodovanec z napačno in nestrokovno namestitvijo toplotne črpalke prispeval k nastanku škode oziroma k temu, da je škoda večja, ko bi sicer lahko bila (prvi odstavek 171. člena OZ). V tej smeri pa sodišče prve stopnje v postopku dokazovanja ni postopalo tako kot bi moralo.

16. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju kritično presodi tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljene pritožbene ugovore tožnice v zvezi s stroški postopka.

17. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake škodno nevarnost za osebe in stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi take napake. 2 II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018, II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012 in II Ips 201/2017.