Jedro

Dokler je v teku kazenski postopek in ni prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona je premoženjskopravni zahtevek, ki ga v teku kazenskega postopka uveljavlja oškodovanec, vložen pravočasno in se z njegovo vložitvijo pretrga zastaranje. Vložena odškodninska tožba pred izdajo sklepa o zavrženju obtožnega predloga zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona je zato pravočasna in terjatev oškodovanca ni zastarana. Ker ni bilo meritorno odločeno o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, zato ni bilo utemeljenega razloga, da se ne bi v zvezi z določitvijo daljšega roka zastaranja, ugotavljal obstoj kaznivega dejanja v civilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v .. je v točki 1 izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.900 DEM in 100 USD v tolarski protivrednosti na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1990 dalje do plačila, v točki 2 je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1022,58 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih priznava oziroma jih je priznavala Nova Ljubljanska banka d.d. za devizne vloge v DEM do 31.12.2001, oziroma v EUR po

1.1.2002, vezane nad eno leto, v kraju izpolnitve, od dne 31.1.1991 do plačila, v točki 3 pa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 20.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1991 do plačila. V točki 4 izreka je vse kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (glede obresti od zneskov iz 2. in 3. točke te sodbe), zavrnilo. V točki 5 izreka je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 112.369,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka po svojem pravnem zastopniku iz vseh po zakonu možnih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu, to je v točkah 2, 3 in 5 razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali pa v tem delu zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži plačilo stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je tožena stranka, ki je neuka in ni imela pooblaščenca v trenutku glavne obravnave, navajala zdravstvene težave in dala prošnjo za preložitev naroka, pa je sodišče narok kljub temu opravilo in je sodbo izdalo v nasprotju s pravnim poukom. Opzoriti bi jo moralo, da bo obravnavo, kljub temu da nima pooblaščenca, opravilo in da ima to lahko zanjo negativne posledice. Z izvedbo glavne obravnave je bila toženi stranki kršena zakonska kot tudi ustavna pravica do neposrednega javnega obravnavanja, ter kršene še določbe 283., 115. 12., 4. in 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi navedeno dejstvo, da je bila tožena stranka povabljena na zaslišanje, pa se temu ni odzvala in svoje odsotnosti ni opravičila, nasprotuje listinskim dokazom v spisu in zgoraj navedenemu. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo, da zahtevki, ki jih je tožnici priznalo, še niso zastarali. Zmotno tolmači in uporablja določila 376., 377. in 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je že pred

10.9.1996 nastopilo absolutno zastaranje zahtevkov tožeče stranke.

Civilno sodišče je vezano le na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, ni pa zaslediti, da bi bila tožena stranka v kateremkoli kazenskem psotopku spoznana za odgovorno kaznivega dejanja na škodo tožeče stranke, teh očitanih kaznivih dejanj na škodo tožeče stranke pa tudi ni nikjer priznala. Tudi sodna praksa narekuje, da je potrebno določila citiranih členov ZOR uporabiti restriktivno. Podana je bistvena kršitev postopka. Sodišče ne more opreti sodbe na listine v kazenskem postopku, ker tožena stranka ni bila spoznana za odgovorno, in na podlagi njih, brez kontradiktornosti, ocenjevati resničnost navedb samo ene stranke.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da gre le za poiskus zavlačevanja postopka s strani tožene stranke. Navedbe v pritožbi, ki se tičejo zastaranja, so pravne narave in se bo o njih sodišče samo izjasnilo. Laično pa meni, da za takšne ljudi, ki namenoma zavestno in voljno povzročajo škodo, ne bi smelo biti zastaranja, zato predlaga zavrnitev pritožbe, pri čemer pa zaznamuje tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku niso bile kršene procesne pravice tožene stranke. Tožena stranka je vabilo na poravnalni narok, na prvi narok za glavno obravnavo in na zaslišanje prejela 1. julija 2004 za narok 1.9.2004. 30.8.2004 je s pismeno vlogo obvestila sodišče, da se zaradi svojega zdravstvenega stanja in ker bo v kratkem pooblastila za zastopanje odvetnika, ne more udeležiti obravnave, zato predlaga, da se , ker glede na dopustniški čas ni mogla pooblastiti odvetnika, ob upoštevanju njenega bolezenskega stanja zadevo preloži za nedoločen čas s predloženimi zdravniškimi potrdili. Zakaj sodišče prve stopnje ni preložilo naroka, je temeljito in obširno obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke, da se tožnica neupravičeno ni odzvala sodnemu vabilu. Tako predložena zdravniška potrdila ne izkazujejo, da bi se tožena stranka zaradi bolezni ne mogla udeležiti glavne obravnave 1.9.2004. Iz spisa je razvidno dejstvo, da je postopek zoper njo tekel že od leta 1997 dalje in da je vabilo za narok prejela 1.7.2004, ko še ni bilo sodnih počitnic.

To pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni razlog, ki bi ji onemogočal pridobitev pravnega zastopnika pravočasno, zlasti ko v svoji vlogi dne 30.8.2004 za preložitev obravnave navaja, da bo to šele storila.

Očitek, da je bila sodba izdana v nasprotju s pravnim poukom, je neutemeljen. Pritožnica sama navaja, kaj je pisalo na vabilu stranki na poravnalni narok in kaj na vabilu stranki na prvi narok za glavno obravnavo in tudi kaj na vabilo stranki na zaslišanje, vse to pa je razvidno tudi iz vabil, ki so bila poslana in se nahajajo v spisu.

Pravilni so zapisi, da če na poravnalni narok ne pride ena od strank, se šteje, da poskus poravnave ni uspel in če se poravnalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, da bo sodišče takoj začelo glavno obravnavo. V točki 3 pravnega pouka na vabilu stranki na prvi narok za glavno obravnavo piše, da bo izdana sodba na podlagi izostanka, vendar pa to velja le za primer, če tožena stranka ne bi oporekala tožbenemu zahtevku. Ker je tožena stranka na tožbo odgovorila, za zamudno sodbo ni bilo pogojev, bili pa so izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje o zadevi. Vsa vabila, vključno s pravnim poukom, so bila v skladu z določbami ZPP in takšna kot se pošiljajo v vseh pravdnih zadevah in ni razlogov, da bi sodišče za toženo stranko moralo dajati še kakšna dodatna pojasnila ali razlage pravnega pouka. Ne gre za nikakršne kršitve določb 283. člena niti ne

115. člena ZPP, saj če tožena stranka ni dobila sporočila, da bo narok preložen, velja, da se bo narok opravil in bi morala temu primerno ravnati, pa tudi ne za kršitve po 12. ali 5. členu ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabilo določbe ZOR o zastaranju terjatve. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izvedel za škodo in storilca v januarju 1991, ni prerekana, ter tudi ne, da je tožeča stranka

10.9.1996 priglasila premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, ki je bil v teku in da je bila tožba vložena 8.1.1997, sklep o zavrženju obtožnega predloga pa izdan 30.9.1997. Pritožnica trdi, da je zastaranje nastopilo že pred 10.9.1996, ker je civilno sodišče vezano le na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, ki pa je v danem primeru ni bilo. Takšno stališče bi bilo pravilno, če bi kazenski postopek zoper toženko ne bil v teku ali pa bi se izkazalo, da tožena stranka ni storila kaznivega dejanja. Določbe 376. člena,

377. člena in 388. člena, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, je le-to pravilno uporabilo. Dejstvo je, da je bil zoper toženko v teku kazenski postopek za kaznivo dejanje tatvine, za katerega pa je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona in je bil obtožni predlog 30.9.1997 zavržen. Ker kazensko sodišče o tem ni meritorno odločalo, tožnik pa je imel možnost vložiti premoženjskopravni zahtevek do zaključka glavne obravnave v kazenskem postopku in ga je dne 10.9.1996 torej uveljavljal pravočasno, na absolutno zastaranje kazenskega pregona, ki je preprečilo meritorno odločanje, pa ni imel vpliva, pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da lahko o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloči tudi civilno sodišče samo, glede na določbo 13. člena ZPP. Zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja terjatve lahko pravdno sodišče ugotavlja ali so bili podani znaki kaznivega dejanja takšno stališče pa je tudi v skladu z obstoječo dosedanjo sodno prakso.

Dokler je tekel kazenski postopek, tožnikov zahtevek ni mogel biti zastaran. Premoženjskopravni zahtevek z dne 10.9.1996 pa je tudi pretrgal zastaranje, zato je bila tožba vložena 8.1.1997 pravočasna, ob tem, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo v civilnem postopku obstoj vseh znakov kaznivega dejanja tako glede zneska 2.000 DEM kot tudi glede vnovčenja podpisanih čekov v vrednosti 20.000,00 SIT. Obrazložitev o tem je obširna in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, oprta pa je na izpoved tožnika v pravdnem postopku, na vpogledanih listinah in končno tudi na podatke kazenskega spisa.

Očitek pritožbe, da je prvostopenjsko sodišče opustilo načelo kontradiktornosti in da zato ni moglo ocenjevati resničnosti navedb le ene stranke, je neutemeljen, saj je bila tožena stranka pravilno vabljena na obravnavo, kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, pa se je ni udeležila. Ker je imelo dejanje tožene stranke vse znake kaznivega dejanja, je zato tudi uporabiti določbo 377. člena ZOR, ki v danem primeru tudi izključuje zastaranje tožbenega zahtevka. Pritožbo tožene stranke je zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške, ker v tem postopku ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa bo morala nositi tudi tožeča stranka, ker stroški v zvezi z njim niso pripomogli k rešitvi zadeve in niso tisti potrebni stroški, ki bi jih morala povrniti tožena stranka. Odločitev o stroških ima podlago v določbah 165., 154. in 155. člena ZPP.