Jedro

Če solastninski upravičenec svoje lastninske pravice ne izvaja v obsegu, do katerega ga opravičuje njegov solastni delež, upoštevaje potrebe solastnikov, ki se nedvomno odražajo tudi v dosedanjem načinu rabe stvari, narekuje določitev prevzemnika, ki v trenutku delitve solastnine izkazuje večjo dejansko oblast nad stvarjo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, (1) da se nepremičnine, vpisane v vl. št. 62 k. o. ..., katerih solastnici sta predlagateljica do 2/3 in nasprotna udeleženka do 1/3, razdružijo tako, da predlagateljici pripadejo v izključno last nepremičnine parc. št. 536, 562/2, 563, 564/1, 564/3, 1713/304, 1713/353, 1713/354 in 2087, nasprotni udeleženki pa nepremičnine parc. št. 87/4.S s stanovanjsko hišo, parc. št. 438/1 z leseno stavbo, parc. št. 438/2, ter parcele št. 1713/289, 1713/290, 1713/291 in 2084/2, ter (2) da je nasprotna udeleženka zaradi razlike v vrednosti prejetih nepremičnin in pripadajočih deležev dolžna predlagateljici izplačati 22.435,63 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljice delno ugodilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, - da se v točki I.a) izreka črtajo parcele št. 536, 563, 564/1 in 564/3 in se doda parcela št. 438/2, - da se v točki I.b) izreka črta parcela št. 438/2 in se dodajo parcele 536, 563, 564/1 in 564/3, - da se v II. točki izreka znesek 22.435,63 EUR zniža za 258,48 EUR, - da se v V. točki izreka zneska 691,20 EUR in 3.019,16 EUR zvišata za 435,60 EUR, znesek 890,62 EUR pa zviša za 151,20 EUR.

Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je še o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: VDT) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da temelji pravnomočni sklep na zmotni uporabi 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in da odločitev odstopa od prevladujoče sodne prakse, ki pri delitvi solastnine na podlagi tega člena prvenstveno poudarja pomen velikosti idealnih deležev. Argumentira, zakaj mora vsak od načinov delitve solastnine predvsem upoštevati velikost idealnih deležev kot izhodišče za delitev, znotraj solastninskih deležev pa lahko dobijo solastniki v naravi tisto stvar ali tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo strankama tega postopka, ki sta nanjo odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. VDT utemeljeno meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi lahko pomembna z vidika razvoja prava skozi sodno prakso. Terja namreč odgovor na vprašanje ali je velikost idealnih deležev primarni kriterij pri delitvi solastnine po petem odstavku 70. člena SPZ. Pri odločanju o zahtevi se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja Vrhovno državno tožilstvo v svoji zahtevi (391. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7. SPZ v 70. členu predpisuje dva temeljna načina delitve solastne stvari - fizično in civilno. Fizična delitev je predvidena, če je objekt solastnine po svoji naravi deljiv, pri čemer solastniku pripade tisti del, za katerega izkaže upravičen interes (drugi odstavek 70. člena SPZ). Če je predmet solastnine nedeljiv ali je delitev mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, se opravi civilna delitev (četrti odstavek 70. člena SPZ). Posebna oblika civilne delitve je določena v petem odstavku 70. člena, v skladu s katerim lahko sodišče na predlog solastnika odloči, da namesto prodaje stvar pripade njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov.

8. Pravilna je odločitev sodišč, ki sta na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, „da je nasprotna udeleženka svoj čas, trud in denar vlagala v to nepremičnino, se z namenom bodoče rabe bolj angažirala pri obsežni adaptaciji hiše, da jo je tako za časa življenja matere kot po njeni smrti več uporabljala in jo skupaj z okolico vzdrževala, da je glede na to, da s tričlansko družino živi v enosobnem stanovanju, izkazala potrebo po prevzemu te nepremičnine in da ni podan dvom v njeno sposobnost za izplačilo vrednosti predlagateljičinega solastninskega deleža,“ kot prevzemnico stanovanjske hiše določili nasprotno udeleženko, ki je izkazala upravičen interes, upoštevaje dosedanji način rabe nepremičnine in potrebe solastnic.

9. Delitev solastnine je temeljna pravica vsakega od solastnikov. Če bi bilo naziranje zahteve pravilno, potem zakonodajalec v konkretni zakonski določbi ne bi poleg velikosti idealnih deležev predvidel še upoštevanja drugih kriterijev. Iz zakonske določbe ne izhaja, da bi bili kriteriji vrednoteni; so enakovredni. Teorija(1) med kriteriji v sporu med solastniki izrecno izpostavlja dosedanji način rabe (še posebej solastnika, ki je že dosedaj stvar uporabljal v večjem deležu, kot mu gre po idealnem deležu) in potrebe solastnikov. Položaj predlagateljice ni prav nič slabši kot bi bil v primeru, če bi se opravila civilna delitev (prodaja nepremičnine tretji osebi), saj ima konkretna odločba sodišča smiselno enake učinke, kot bi jih imela prodajna pogodba, s katero bi predlagateljica prodala svoj delež nasprotni udeleženki.(2) Razlog, da predlagateljica kljub svojemu večjemu solastniškemu deležu na nepremičnini ni postala tudi prevzemnica nepremičnine pa je v tem, da je glede na zakonsko izrecno navedene kriterije v petem odstavku 70. člena SPZ pravno relevantno dejstvo, da je predlagateljica do trenutka delitve solastnine nepremičnine uporabljala bistveno manj od nasprotne udeleženke oziroma jo je uporabljala v manjšem delu glede na velikost njenega idealnega deleža, da se glede nepremičnine ni angažirala (vzdrževala in obnavljala jo je nasprotna udeleženka), poleg tega pa ima stanovanjski problem rešen bolj ugodno od nasprotne udeleženke, ki s tričlansko družino živi v enosobnem stanovanju. Solastnina kot lastninsko razmerje več oseb predstavlja takšno skupnostno razmerje, kjer vsak od solastnikov izvršuje upravičenja izključnega lastnika v omejenem obsegu, ki ustreza njegovemu idealnemu deležu na stvari. Razdeljena ni stvar, temveč lastninska pravica. Glede na to, da je solastninski delež kvantitativen del lastninske pravice kot oblastvene pravice solastnika na idealnem delu stvari(3), kriterij dosedanjega načina rabe stvari iz petega odstavka 70. člena SPZ podaja vpogled v dejansko stanje v smislu, ali solastninski upravičenec svojo lastninsko pravico izvaja v obsegu, do katerega ga opravičuje njegov solastni delež. Če je odgovor nikalen, kot v konkretnem primeru, to, upoštevaje potrebe solastnikov, ki se nedvomno odražajo tudi v dosedanjem načinu rabe stvari, narekuje določitev prevzemnika, ki v trenutku delitve solastnine izkazuje večjo dejansko oblast(4) nad stvarjo.

10. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, da je nasprotna udeleženka svoj čas, trud in denar vlagala v sporno nepremičnino, se z namenom bodoče rabe bolj angažirala pri obsežni adaptaciji hiše, da jo je tako za časa življenja matere kot po njeni smrti več uporabljala in jo skupaj z okolico vzdrževala, da je glede na to, da s tričlansko družino živi v enosobnem stanovanju, izkazala potrebo po prevzemu te nepremičnine in da ni podan dvom v njeno sposobnost za izplačilo vrednosti predlagateljičinega solastninskega deleža, je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da na podlagi petega odstavka 70. člena SPZ za prevzemnico nepremičnin parc. št. 87/4.S in 438/1, obe k. o. V. določi nasprotno udeleženko. Zato je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 378. člena v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrniti.

Op. št. (1): Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 324. Op. št. (2): Ibidem.

Op. št. (3): Vesna Rijavec v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 329. Op. št. (4): Pravno relevantno je seveda dejstvo, da takšni uporabi solastne stvari ostali solastniki niso nasprotovali in so jo dopuščali.