Jedro

Ob obravnavi pritožbe zoper drugostopenjski razveljavitveni sklep Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne more presojati pravilnosti materialnopravnih izhodišč, zastopanih v izpodbijanem sklepu. Ob spremenjenih materialnopravnih izhodiščih je smotrno, da sodišče druge stopnje samo dopolni postopek glede na spremenjene potrebe po ugotovitvi dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Na podlagi tožbe, vložene dne 23.6.1995, je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom Pd 232/2003 z dne 18.11.2003 pravnomočno razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 17.3.1995 in z dne 25.8.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 13.1.1995 in ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa z dne 7.2.1995 z zaključkom bolniškega staleža, ki ga je nastopila s 16.1.1995. Hkrati je tožnici na podlagi njenega zahtevka za čas bolniškega staleža v mesecih od februarja do septembra 1995 prisodilo ustrezno nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Istočasno sodišče s sklepom ni dovolilo, da bi tožnica dne 18.11.2003 razširila tožbo še na ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 13.7.1996 in da ji je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo plače za čas bolniškega staleža od meseca oktobra 1995 do 13.7.1996. S sodbo in sklepom Pdp 94/2004-2 z dne 10.2.2005 je sodišče druge stopnje pritožbi obeh strank deloma zavrglo, deloma zavrnilo, ugodilo pa le pritožbi tožnice glede delne zavrnitve zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas od februarja do septembra 1995. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v tem delu zahtevek ponovno zavrnilo in je postala glede tega sodba Pd 123/2005 z dne 22.4.2005 pravnomočna. Revizijo tožnice zoper sodbo in sklep (v zvezi z nedopustitvijo razširitve tožbe) navedene odločbe sodišče druge stopnje je Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 176/2005 z dne 25.10.2005 zavrglo, revizijo tožene stranke pa zavrnilo.

Dne 4.7.2005 je tožnica vložila novo tožbo in od tožene stranke zahtevala plačilo 4,640.000 SIT in to 3,000.000 SIT iz naslova plačila odškodnine za pretrpljene duševne bolečine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in v posledici dolgotrajnega uveljavljanja varstva pravic, 800.000 SIT iz naslova neplačila nadomestila plače za čas od septembra 1995 do 13.7.1996 in 840.000 SIT zaradi odmere nižje pokojnine.

Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 292/2005 z dne 30.5.2006 tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je utemeljen ugovor zastaranja glede zahtevkov iz naslova plačila nadomestila plače za čas od septembra 1995 do 13.7.1996 in glede plačila odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, koliko so bile le-te pogojene z delovnim razmerjem pri toženi stranki in razmerami ob prenehanju delovnega razmerja. Kolikor pa tožnica ta odškodninski zahtevek utemeljuje z obremenjujočim dolgotrajnim sodnim postopkom, ni podana odgovornost tožene stranke. Hkrati je tožnica sama odgovorna za nepravočasno uveljavljanje plačila nadomestila plače za čas od septembra 1995 do 13.7.1996 in plačila prispevkov v zvezi s tem, kar naj bi vplivalo na nižjo odmero tožničine pokojnine.

Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se sklicuje na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in neizvajanje dokaznega postopka v pravi smeri. Ob ugotovitvi, da tožničin zahtevek iz tožbe, vložene 13.7.2005, za plačilo nadomestila plače res izvira iz leta 1995, sodišče šteje za pravno pomembno, da je bilo o prenehanju tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki pravnomočno razsojeno šele v letu 2005. Iz istega razloga naj bi bila neutemeljena tudi zavrnitev zahtevka iz naslova odmere nižje pokojnine, ki je lahko bila odvisna tudi od upoštevanja tožničine delovne dobe pri toženi stranki. Glede odškodninskega zahtevka zaradi pretrpljenih duševnih bolečin pa se sodišče sicer strinja z zastaranjem zahtevka, kolikor škoda izvira iz ravnanja tožene stranke v času prenehanja delovnega razmerja tožnice. Ni pa mogel zastarati tožbeni zahtevek zaradi duševnih bolečin zaradi dolgotrajnega sodnega postopka, ki je bil končan šele v letu 2005. Zato bo moralo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku v okviru materialnega procesnega vodstva dati tožnici možnost, da pojasni, iz katerega naslova uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo in na katera dejanja tožene stranke se nanaša njen zahtevek.

Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pritožbo, v kateri v prvi vrsti graja pravne zaključke sodišča druge stopnje in opozarja na protislovja, v katera naj bi se zapletlo sodišče, v zvezi z možnostjo dodatnega opredeljevanja glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa sodišču očita kršitev določb ZPP glede prekluzije navedb in zatrjuje, da bi moralo sodišče druge stopnje samo odločiti, tako da bi pritožbo zavrnilo, ne pa da je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. To pomeni, da sodišče druge stopnje v delovnem in socialnem sporu praviloma samo zaključi postopek in meritorno odloči o zahtevku, kar je lahko v korist tako pravici do sojenja v razumnem roku, kot tudi pravici do učinkovitega sodnega varstva (glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, Ljubljana, 2005, str. 149, Galič). Samo, če bi bilo napake mogoče popraviti le s ponovitvijo postopka pred sodiščem prve stopnje, ali če bi se na tak način napake lažje in hitreje popravile, pride ob gornjih pogojih v poštev razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da mora tudi sodišče druge stopnje upoštevati določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) o omejitvi možnosti navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Pritožba hkrati utemeljeno opozarja na nasprotja med ugotovitvijo, da sporna terjatev iz naslova plačila nadomestila plače res izvira iz leta 1995 in ugotovitvijo, da v letu 2005 še ni bila zastarana, ter ugotovitvijo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izvira delno iz obdobja ob prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, delno pa iz naslova dolgotrajnega sodnega postopka in napotkom, da bi moralo sodišče v ponovljenem postopku dati tožnici možnost, da pojasni, na katera dejanja tožene stranke se njen zahtevek nanaša, pri tem pa se ne opredeli do vprašanja, ali je tožena stranka (lahko) odgovorna za dolgotrajnost sodnega postopka.

Ob obravnavi pritožbe zoper razveljavitveni sklep na podlagi določb drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 Vrhovno sodišče ne more presojati pravilnosti materialnopravnih izhodišč, zastopanih v izpodbijanem sklepu. Prav tako niso upoštevne pritožbene navedbe, kako naj sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku odloči v stvari sami. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da naj pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje dokončno odloči. Tudi ob spremenjenih materialnopravnih izhodiščih je smotrno, da bi sodišče samo dopolnilo postopek glede na spremenjene potrebe po ugotavljanju dejanskega stanja. Čeprav bi sicer moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 362. člena ZPP v ponovljenem postopku opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera v izpodbijanem sklepu opozarja sodišče druge stopnje, ob doslej zavzetih pravnih stališčih ni vezano na drugačna pravna izhodišča sodišča druge stopnje. Do takega položaja bi lahko prišlo tudi zato, ker sodišče druge stopnje zmotnosti pravne presoje sodišča prve stopnje ni dovolj prepričljivo obrazložilo. Pri tem bi se tudi tožena stranka na obravnavi pred sodiščem prve stopnje lahko le posredno opredelila do pravnih naziranj sodišča druge stopnje. V takšnem položaju, zlasti če bi sodišči vztrajali vsako pri svoji materialnopravni presoji, bi se postopek po nepotrebnem zavlekel, kar gotovo ni v skladu s cilji ureditve postopka v 30. členu ZDSS-1. Glede na povedano je Vrhovno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZDSS-1, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo pritožbeno sodišče po potrebi v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZDSS-1 na obravnavi skupaj s strankama dodatno preverilo svoja materialnopravna izhodišča za rešitev spora in izvedlo potrebne dokaze, ki jih v izpodbijanem razveljavitvenem sklepu niti ni povsem določno opredelilo. Po tako dopolnjenem postopku bo lahko v zadevi pravnomočno odločilo brez ponavljanja postopka pred sodiščem prve stopnje.

Podobno stališče je to sodišče sprejelo v zadevah VIII Pri 4, 11 in 16/2006. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.