Jedro

Za prevzem del šteje tudi dejansko uporaba izvedenih del in zanje ni pogoj primopredajni zapisnik. Tožena stranka je dela prevzela v obsegu kot so bila izvedena in pritožba ne more biti uspešna s trditvijo, da zato, ker tožnik ni izvedel vseh del, ni prišlo do prevzema del. Tožena stranka kot naročnik del se lahko odloča med tem, da uveljavlja ugovor neizpolnitve pogodbenih obveznosti, če gre za neizpolnitev glavne obveznosti, pri čemer je takšen ugovor možen tudi če gre za delno neizpolnitev. Gre za pravilo sočasne izpolnitve po 101.členu OZ, ki določa da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla.

Tožena stranka je glede na ugotovljeno, delno izpolnitev sprejela, saj je predmet izpolnitve uporabljala in drugačne trditve pritožbe so neutemeljene. Prav tako tožena stranka ni uspela izpodbiti ugotovitve, da tožeča stranka vtožuje le vrednost delne izpolnitve in v takšni situaciji tožena stranka lahko uveljavlja le jamčevalne zahtevke zaradi napak skladno s 639. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 469/20202 z dne 13. 10. 2021 izreklo: ″I. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 4.648,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.140,00 EUR od dne 28. 7. 2019 dalje, - od zneska 3.508,80 EUR od dne 4. 8. 2019 dalje do plačila. II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 1.078,17 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.‶

2. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stranke v celoti stroškovno zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži v povrnitev vse stroške tega pravdnega postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, vendar v spremenjeni sestavi. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Tožeča stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

**Presoja sodišča prve stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank ugotovilo in razsodilo:(-) da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju in da je tožnik za toženko na podlagi njenih naročil opravil storitve demontaže elektroinštalacije v prostoru na ... in izvedbo elektroinštalacij ter njihovo napeljavo v prostoru na ...; (-) da tožena stranka po računu št. RS7-1-11900006 z dne 26.7.2019 vtožuje znesek 3508,80 EUR za novo napeljavo elektroinštalacij (izvedbo elektroinštalacij brez načrta) na lokaciji ... in po računu RS7-1-1900005 z dne 19. 7. 2019 znesek 1140,00 EUR za izvedeno demontažo elektronapeljave in naprav (-) da je plačilo za opravljene storitve demontaže tožeča stranka uveljavljala na podlagi računa št. RS7-1-1900005 z dne 19. 7. 2019, s katerim je zahtevala plačilo za storitve demontaže kamer, raznih kablov, doz, vtičnega gnezda, reflektorjev, enofaznih vtičnic, trofaznih vtičnic, glavne omarice pod napetostjo, za izoliranje glavnega dovoda, demontažo police in odklop povezave kamer in tožena stranka glede opravljenih storitev demontaže v prostoru na ... ni konkretizirano in argumentirano zatrjevala, da zaračunana dela ne bi bila opravljena in da bi imela izvršena dela napake, ampak se je v zvezi s podanimi trditvami o nedokončanih delih, o zaračunanih delih, ki naj ne bi bila opravljena ter delih z napakami, sklicevala na storitve montaže v objektu na ..., v katerem je bil tudi opravljen inšpekcijski nadzor in tudi iz poziva k izpolnitvi obveznosti in odpravi napak, ki jo je toženka naslovila na tožnika izhaja, da se poziv nanaša na prostor, kjer je bil opravljen inšpekcijski nadzor, torej na prostor na ... in ne na prostor na ..., kjer so bile opravljene storitve demontaže, ki so predmet računa RS7-1-1900005, zato je zaključilo, da so bila vsa dela po obravnavanem računu izvršena; (-) da ni utemeljen ugovor tožene stranke o dogovorjenem znižanju plačila za opravljene storitve po obeh vtoževanih računih na znesek 2.320,00 EUR, ker iz računa RS/-1900008 z dne 24.7 2019 izhaja, da se nanaša kvečjemu na dela opravljena na lokaciji C., to je na storitve izvedbe napeljave in elektroinštalacij in ne na storitve demontaže na ..., kar je na naroku prepričljivo izpovedal tudi tožnik, poleg tega pa med strankama ni prišlo niti do sklenitve dogovora o znižanju plačila za opravljene storitve po računu RS7-1-1900006, čeprav sta se sicer o tem dogovarjali v smislu izvensodne rešitve spora, vendar tožnikovega popravka računa toženka ni sprejela in mu ga vrnila v popravo, kar se šteje kot zavrnitev ponudbe s strani toženke in druga ponudba tožniku, tožnik pa nove ponudbe ni sprejel, saj popravka ni poslal, da dogovor o znižanju plačila ni bil sklenjen (posredno) priznava tudi priča A. A.; (-) da so tudi trditve toženke o tem, da med strankama ni bilo dogovora o cenah storitev in s tem smiselno trditve o previsoki ceni storitev na ravni splošnega zatrjevanja, saj toženka niti ni navedla, kakšna naj bi bila primerna cena po njenem mnenju oziroma koliko primerljive storitve na trgu zaračunajo drugi izvajalci, zato jim sodišče ni sledilo, toženka pa računa za demontažo niti ni zavrnila, kar je na naroku prepričljivo izpovedal tožnik, pa tudi priča E. E. se ni spomnila, da bi bila tožena stranka zavrnila ta račun; (-) da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.140,00 EUR utemeljen; (-) da je toženka nasprotovala tudi plačilu računa št. RS7-1-1900006 in se pri tem prvenstveno sklicevala na to, da je tožnik pri montaži navedel več kot naj bi bilo izvedeno, pri čemer tožnik priznava, da vseh naročenih del ni opravil (enako na naroku potrdi tudi priča B. B., ko pravi, da sta s tožnikom prenehala z nadaljnjim izvajanjem del, ker predhodno izstavljen račun ni bil plačan), vendar jih tudi zaračunal ni, ampak je zaračunal le dela, ki jih je dejansko izvedel; (-) da so o izvedenih delih se sicer gradbeni dnevnik ni vodil, vendar le tega ni mogoče šteti kot pogoj za plačilo opravljenih del, temveč predstavlja predvsem dokazno vrednost , sicer pa sta tožnik in priča B. B. skladno izpovedala, da si je tožnik zapisoval dela, ki jih je dnevno opravil in na osnovi teh beležk nato izdal obravnavani račun; (-) da dela, ki jih je tožnik izvršil in njihov obseg izhajajo iz vtoževanega računa; (-) da je pri opravljanju del bil poleg B. B. prisoten tudi predstavnik toženke A. A., ki je bil seznanjen s tem, katero delo je bilo opravljeno, saj je sproti dobavljal material (kar je potrdila tudi priča C. C., ko je izpovedala, da je A. A. po naročilu tožnika in B. B. dobavljal material), ki ga je tožnik pri delu potreboval kot je prepričljivo izpovedal tožnik in tožnik je pri delu dobival navodila A. A., kot sta izpovedala tožnik in priča B. B.; (-) toženec ni podal konkretnih trditev o tem katera dela, ki so bila zaračunana z računom št. RS7-1-1900006, naj ne bi bila opravljena, ker je proizvodnja v prostorih na ... po opravljenih delih tožnika v juliju tekla do decembra, kar priznava tudi priča A. A. in ker je priča A. A. izpovedala, da je bil razlog zavrnitve računa RS7-1-1900006 navedba na računu, da je blago njegova last ter pomanjkanje prevzemnega zapisnika, ne pa morebitna neizvedena dela, sodišče ni sledilo trditvam toženke, da dela, ki so navedena na obravnavanem računu niso bila izvedena; (-) da je glede na to, da je proizvodnja od tožnikove izvedbe del v juliju 2019 pa do inšpekcijskega nadzora v decembru 2019 tekla, kot izhaja iz izpovedi priče A. A., toženka dela očitno tudi prevzela in so bila ta uporabna; (-) da je tudi v zvezi z vtoževanim računom za napeljavo na ... očitek tožene stranke glede previsoke cene opravljenih storitev bil na ravni splošnega zatrjevanja, saj toženka zopet ni navedla, kakšna naj bi bila primerna cena po njenem mnenju oziroma koliko primerljive storitve na trgu zaračunajo drugi izvajalci; (-) vtoževani račun št. RS7-1-1900006 je toženka, kot izhaja iz izpovedi priče A. A., zavrnila zaradi navedbe na računu, da je blago njegova last, ne pa morebiti zaradi previsoke cene storitev, poleg tega je tožnik na naroku prepričljivo izpovedal, da je delo opravljal brez načrta in na podlagi sprotnih naročil, zato po oceni sodišča, vnaprej ponudbe s cenami ni mogel postaviti, zaračunal pa je storitve po primerljivih oziroma še nižjih cenah, kot so veljale na trgu; (-) da je toženka očitala tudi napake pri izvedenih delih napeljave; (-) da materialnopravno podlago v obravnavani zadevi predstavljajo predvsem določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo podjemno pogodbo (pogodbo o delu; 619. člen do 648. člen OZ) in po določilu 619. člena OZ se podjemnik s podjemno pogodbo zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal. Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi. Naročnik lahko določi podjemniku primeren rok za odpravo napake; (-) da skladno z določbo drugega odstavka 635. člena OZ lahko naročnik (v tem primeru tožena stranka), ki je o napakah pravočasno obvestila podjemnika, tudi po izteku enoletnega roka od obvestila o napakah z ugovorom zoper podjemnikov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode; (-) da je v obravnavanem primeru toženka v zvezi z zatrjevanimi stroški odprave napak, uporabnino in škodo, ki bi ji naj nastala zaradi napak izvršenega posla vložila nasprotno tožbo, ki ni predmet tega postopka, zato se sodišče do teh trditev ne bo opredeljevalo; (-) kolikor pa je toženka s trditvami o dogovorjenem znižanem plačilu uveljavljala jamčevalni zahtevek za znižanje plačila po drugem odstavku 635. člena OZ, pa sodišče pojasnjuje, da lahko naročnik svojo pravico do znižanja plačila uveljavlja samo v primeru, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika in bi toženka kot naročnik morala izvršeno delo tožnika pregledati brž, ko je bilo to mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti tožnika (prvi odstavek 633. člena OZ); (-) da je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnik z deli zaključil v juliju 2019, toženka jih je tedaj tudi prevzela, saj je proizvodnja v prostorih tekla od julija do inšpekcijskega pregleda v decembru 2019, prevzemu bi moralo nemudoma slediti grajanje napak, česar pa toženka ni storila, ampak je tožnika k odpravi napak pozvala šele v decembru 2019, kar pa ni bilo pravočasno; (-) da toženka niti ni trdila, da je očitne napake grajala pravočasno, niti ni podala trditev o tem, da bi bile napake morebiti skrite; (-) da je glede na vse ugotovljeno utemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo računa RS7-1-1900006 za plačilo zneska 3.508,80 EUR;(-) ker tožena stranka ob zapadlosti računa št. RS7-1-1900005 v višini 1.140,00 EUR, ki je zapadel v plačilo dne 27. 7. 2019, tega ni plačala, tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 28. 7. 2019 dalje, prav tako ob zapadlosti ni plačala računa št. RS7-1-1900006 v višini 3.508,80 EUR, ki je zapadel v plačilo dne 3. 8. 2019, zato tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4. 8. 2019 dalje.

**Pritožbene navedbe in presoja pritožbenega sodišča**

8. Pritožba meni, da je v zvezi z vtoževanim računom tožeče stranke v znesku 1.140,00 EUR (skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrebno opozoriti, da že najmanjša nepravilnost v podanem računu (v konkretnem primeru pa je med pravdnima stranka povsem nesporno, da je tožnik pri izstavitvi navedenega računa v sam račun zapisal nekaj, kar ne odraža dejanskemu stanju) lahko predstavlja razlog za zavrnitev samega računa, z hkratno podajo zahtevka, da se izstavljen račun ustrezno popravi. Pritožba izpostavlja, da je tožena stranka podajala svoje ugovore tudi v smeri, da tožena stranka zaračunanih storitev tožeče stranke sploh ni mogla ustrezno preveriti, saj tožeča stranka toženi stranki z izstavljenim računom ni dostavila prav nobene dokumentacije (niti s strani sodišča zatrjevanih lastnih zapiskov oziroma beležk samega tožnika), na podlagi katere bi lahko tožena stranka sploh ustrezno preverila kaj in v kakšnem obsegu je tožnik sploh dejansko izvedel. Sploh pa tožeča stranka v konkretnem primeru nikoli - niti pred samo pravdo, niti tekom same pravde - nikoli ni dostavila kakršnih koli listin, iz katerih bi bilo dejansko mogoče razbrati na kakršen koli način dejanski obseg zatrjevanih in zaračunanih del (za katere se lahko že iz čisto laičnega vidika da razbrati, da so seveda zaračunana nesorazmerno visoko), sploh pa tak obseg del, ki bi bil potrjen s strani tožene stranke ali njene pooblaščene osebe.

9. Pritožbeni očitek očitno meri na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka vtoževanega računa ni zavrnila še posebej pa ne iz iz razloga, da delo ne bi bilo opravljeno oziroma da bi bila cena previsoka, vendar s pritožbenimi navedbami takšnega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne more izpodbiti , prav tako pa s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da kljub izostanku pisnih dokumentov o obsegu in vrsti opravljenih del, toženi stranki ni bilo onemogočeno, da preveri opravljena in zaračunana dela, saj so specifikacije na obeh vtoževanih računih povsem jasne in nedvoumne, prav tako cene za opravljeno delo in že to bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženi stranki moralo zadoščati, da preveri obseg del in da bi konkretizirano lahko in morala ugovarjati ceni opravljenih del. 10. Pritožba pojasni, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka ni zaslišalo predlagane priče A. A. (katerega se je sprva sodišče odločilo zaslišati, vendar navedena priča dne 13. 10. 2021 zaradi neodložljivih službenih obveznosti ni mogla osebno pristopiti na razpisan narok za glavno obravnavo), pa vendar v obrazložitvi izpodbijane sodbe svojo končno odločitev utemeljuje tudi z navedbami, ki naj bi jih podala navedena priča oziroma z zaključki, kaj naj bi navedena priča vedela v zvezi z izvedenimi deli in kaj ne. To ne predstavlja le hude vsebinske pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi - saj sodišče svoje odločitve sploh ne more utemeljevati z dokazi, ki jih sodišče sploh ni izvedlo na glavni obravnavi (pa je glede tega imelo prav vso možnost, vendar je sodišče samo ni izkoristilo - očitno v zasledovanju cilja, da se predmetni pravdni postopek kar najhitreje zaključi) oziroma so o vsebini predlagane dokaza lahko (seveda povsem pristransko) izpovedovale druge zaslišane priče. Poleg same vsebinske pomanjkljivosti končne odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, to predstavlja tudi hudo kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje vsaj razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru dokaznega postopka dolžno samo raziskati dejansko stanje, seveda v okviru podanih trditev pravdnih strank in predlaganih dokazov, ter izvesti vse potrebne dokaze, na podlagi katerih se bo lahko dejansko stanje ustrezno ugotovilo. To pa sodišču prve stopnje žal ne daje potrebne podlage, da na vsebino podanih dokaznih predlogov kar samo sklepa, brez neposredne izvedbe samega predlaganega dokaza - v konkretnem primeru je to zaslišanje priče A. A., predstavnika tožene stranke, ki naj bi nekaj vedel, ker so tako zatrjevale druge osebe. Takšno postopanje sodišča v konkretnem primeru je seveda povsem nesprejemljivo in tudi že kaže na podajo suma pristranskega postopanja sodišča v predmetnem sodnem postopku. Iz tega razloga tožena stranka tudi predlaga, da se zadeva, v kolikor bo izpodbijana sodba razveljavljena, zadeva pa vrnjena nazaj sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, zaupa sodnemu senatu v drugačni sestavi.

11. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker se je sodišče prve stopnje sklicevalo na to, kaj bi povedala sicer v postopku nezaslišana priča A. A., je neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni dokazno ocenjevalo tega, kar bi naj bi ta priča povedal, temveč je dokazno ocenilo zgolj izpovedbe tožeče stranke in prič B. B. ter C. C. (točka 20. izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov namreč ugotovilo, da je pri izvajanju del bil prisoten A. A., ki je tudi sproti dobavljal material, ki ga je tožeča stranka rabila za izvedbo napeljave in tega pritožba ne izpodbija.

12. Pritožba nadalje trdi, da je vsebinsko zgrešena tudi odločitev sodišča prve stopnje glede naknadnega dogovora med pravdnima strankama po plačilu zneska 2.320,00 EUR, vse pa na podlagi naknadno izstavljenega novega računa tožnika št. RS7-1-1900007, saj je glede tega dejansko bil dosežen dogovor, sploh, ker je tožnik sam (na podlagi izkazane medsebojne komunikacije z pričo D. D.) izstavil nov račun za navedeni znesek, s čemer je sam pristal na plačilo znižanega zneska, kot je sedaj vtoževan po obeh predhodno izstavljenih računih. Ne glede na to, da je bil tožnik s strani tožene stranke oziroma njenih pooblaščenih oseb pozvan na popravek tudi naknadno izstavljenega računa, vendar ne glede bistvenih sestavin samega računa, vendar (ponovno) zaradi zapisa, da je ves material do dokončnega poplačila v lasti tožeče stranke, kar se očitno kaže kot ponavljajoča se napaka tožeče stranke pri izstavljanju njenih računov. Žal pa morajo tudi računi temeljiti na dejanskem in resničnem dejanskem stanju, kar pa sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe povsem spregleda.

13. Pritožba meni, da je odločitev sodišča prve stopnje ne samo vsebinsko povsem zgrešena, temveč je v tem delu celo protispisovna, ko je govora o vsebini izpovedbe priče D. D:, pa tudi samega tožnika, ki celo sam priznava naknadno izstavitev računa za ista opravljena dela, vendar v nižjem znesku, kot je to sedaj predmet tega sodnega postopka. Postopanja tožene stranke (po njeni pooblaščeni osebi, priči D. D.), s katerim je slednja želela ustrezen popravek naknadno izstavljenega računa v njegovi nebistveni sestavini, pa nikakor ni mogoče šteti kot zavrnitev ponudbe tožene stranke, saj je bilo ravno na strani tožeče stranke, da slednja akceptira ponudbo tožene stranke po plačilu nižjega zneska, kar je tožnik z izstavitvijo naknadnega računa za zneske 2.320,00 EUR tudi dejansko storil. S tem pa je bil tudi sklenjen dogovor med pravdnima strankama po plačilu nižjega zneska v višini 2.320,00 EUR, namesto obeh zneskov po sedaj vtoževanih računih, na kar je tekom postopka večkrat izrecno opozorila tožena stranka. Tako je vsebinsko povsem neprepričljiva in zgrešena navedba sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožnik zavrnil novo ponudbo tožeče stranke, saj popravka računa za znesek 2.320,00 EUR ni želel poslati, saj se s strani tožene stranke ni zahtevalo nič takšnega, kar bi dejansko posegalo v vsebino že doseženega dogovora - slednji pa je bil, da bo tožnik zadovoljen z plačilom zneska 2.320,00 EUR namesto z plačilom sedaj obeh vtoževanih zneskov po vtoževanih računih tožeče stranke. Zakaj pa do realizacije navedenega dogovora še ni prišlo, pa je za odločitev v predmetni zadevi sploh nepomembno, razlogi za to pa so na strani same tožeče stranke, ki v konkretnem primeru sploh ni uspela izkazati, da je njen naknadno izstavljen račun neveljaven oziroma brez ustreznih pravnih posledic.

14. Pritožba očita protispisnost, kolikor je sodišče prve stopnje presodilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do konsenza glede ustreznosti računa RS7-1-1900008 z dne 24. 7. 2019 na znesek 2320,00 EUR, vendar o protispisnosti oziroma bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15.točki drugega odstavka 339.člena ZPP govorimo le tedaj, če bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino listin ali napačno povzelo izpovedbo prič, česar pa pritožba ne trdi, temveč napada dokazno oceno izvedenih dokazov in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

15. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer pritožba sploh konkretizirano ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se znižani račun nanaša zgolj na dela napeljave na ... ulici in ne izpodbija zaključka, da je tožeča stranka ta znižani račun izdala zgolj za primer, da bi prišlo do mirne, izvensodne rešitve spora gleda plačila del. Do tega pa ni prišlo in tožena stranka plačila po znižanem računu ni izvršila, temveč je celo ta račun zavračala, da ga je potrebno popraviti. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sploh ni bil dosežen dogovor glede same vsebine znižanega računa in da je tudi to razlog, da se nanj tožena stranka ne more uspešno sklicevati. Vsekakor pa bi se, glede na ugotovljeno in na pritožbeno neizpodbijana dejstva, znižani račun nanašal samo na dela napeljave in ne na račun za dela na demontaži. 16. Pritožba v zvezi z računom z dne 26. 7. 2019 na znesek 3.508,80 EUR očita sodišču prve stopnje povsem zmotno pravno naziranje glede posledic samega postopanja tožeče stranke v zvezi z izstavitvijo navedenega računa. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka bi po mnenju pritožbe bilo moč nedvomno in brez slehernega dvoma ugotoviti, sploh ker sta to kar sama priznala tožnik osebno, kakor tudi njegov podrejeni, priča B. B., da tožnik vseh prevzetih del nikoli ni na ustrezen način opravil do konca oziroma ustrezno zaključil. Še celo več, tožnik kar sam priznava v svoji izpovedbi (kar potrdi tudi priča B. B.), da je tožnik dokončanje del pogojeval z plačilo izstavljenega računa št. RS7-1-190006, z dne 26.07.2019, kateri je bil več kot očitno izstavljen povsem mimo sklenjenega dogovora in to še pred dokončanjem del. Nobena od pogodbenih strank (niti tožnik sam) pa ni niti zatrjevala, kaj šele izkazala, da je bilo med pravdnima strankama na kakršen koli način dogovorjeno, da bo tožnik lahko že med samimi deli zahteval delno plačilo za svoja opravljena dela v zvezi z elektroinštalacijami v prostorih tožene stranke. Sploh, ker tožnik, kot že navedeno zgoraj, celotnega obsega zaračunanih del, kljub večkratnim pozivom tožene stranke, na noben način ni ustrezno izkazal z posredovanjem ustrezne listinske dokumentacije. To velja tudi za s strani sodišča zatrjevane osebne beležke tožnika, na podlagi katerih naj bi tožnik tudi izstavil svoj račun, z dne 26. 7. 2019. Sploh, ker takšne beležke niso nikjer zavedene, kaj šele ustrezno izkazane, da tožena stranka sploh ne govori o tem, ali je bil obseg opravljenih del iz osebnih beležk tožnika sploh ustrezno preverjen in potrjen s strani tožene stranke.

17. Pritožba se trudi dokazati, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega opravljenih del in kvalitete opravljenih del, vendar temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (20. točka izpodbijane sodbe), da tožnik ni izvedel vseh naročenih del, toda ugotovi tudi , da je tožnik zaračunal le dela, ki jih je izvedel in da za ugotovitve obsega izvedenih del niso bistvenega pomena niti gradbena knjiga niti zabeležke tožnika, ampak sama specifikacija na računih in na podlagi njih je mogoče preveriti ali je tožnik dejansko izvedel dela, ki jih je zaračunal. S takšnim zaključkom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pritožba pa povsem neutemeljeno vztraja, da obseg del brez zabeležk ni bil preverljiv in niti ne pove, zakaj ne. Tako so enako kot so bile trditve pred sodiščem prve stopnje tudi pritožbene trditve zgolj pavšalne glede obsega opravljenega dela, pri čemer pa že v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo sporno, da tožeča stranka ni izvedla vseh naročenih del, dokazni postopek pa je pokazal, da je izvedla dela v obsegu, kot jih je zaračunala, toženi stranki pa ni uspelo dokazati nasprotnega.

18. Pritožba nadalje trdi, da je povsem nerazumljiva vsebinska odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dejansko sprejela vsa opravljena dela, ki so bila s strani tožnika z računom z dne 26. 7. 2019 dejansko zaračunana, vse pa na način, da je tožena stranka v obdobju od julija 2019 do decembra 2019 dejansko opravljala dela v svojih prostorih na ... . Za takšno pritožbeno trditev pritožba naredi svojo dokazno oceno, s katero niti ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je v to smer sploh ni naredilo, tako da pritožbeno sodišče sploh ne more odgovarjati na ta del pritožbenih navedb, pritožba očitno želi zgolj pojasniti, kako so dela tožeče stranke pri napeljavi potekala in kako je bilo potem, ko je tožeča stranka z deli prenehala.

19. Pritožbena trditev, da tožena stranka ni prevzela del zgolj zato, ker je v obdobju od julija do decembra 2019 sama uporabljala svoje prostore, da je na ta način prevzela izvršena dela in s pritožbenimi navedbami, da je vsakemu laiku jasno, na kakšen način se izvršena dela dejansko izvedejo - to je z skupnim pregledom tako naročnika, kakor tudi izvajalca del oziroma podjemnika, pri čemer se seveda sestavi ustrezen primopredajni zapisnik, ki ga podpišejo vse vpletene strani (v konkretnem primeru pravdni stranki) in da do tega v konkretnem primeru nikoli ni prišlo, saj tožnik v tej smeri nikoli ni podal nobenih navedb, kaj šele, da bi navedeno dejansko izkazal, ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je šteti, da je tožena stranka dela prevzela s tem, ko je v prostorih, kjer je tožeča stranka napeljala elektroinštalacijo, izvajala svojo dejavnost. Za prevzem del šteje tudi dejansko uporaba izvedenih del in zanje ni pogoj primopredajni zapisnik. Tožena stranka je dela prevzela v obsegu kot so bila izvedena in pritožba ne more biti uspešna s trditvijo, da zato, ker tožnik ni izvedel vseh del, ni prišlo do prevzema del. 20. Pritožba zmotno meni, da do prevzema del ni moglo priti zato, ker je tožena stranka uveljavljala napake pri izvedbi del in poleg tega zahtevala dokončanje del in da so zmotni dejanski in materialnopravni zaključki, da je do prevzema del prišlo.

21. Tožena stranka kot naročnik del se lahko odloča med tem, da uveljavlja ugovor neizpolnitve pogodbenih obveznosti, če gre za neizpolnitev glavne obveznosti, pri čemer je takšen ugovor možen tudi če gre za delno neizpolnitev. Gre za pravilo sočasne izpolnitve po 101.členu OZ, ki določa da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

22. Tožena stranka je glede na ugotovljeno, delno izpolnitev sprejela, saj je predmet izpolnitve uporabljala in drugačne trditve pritožbe so neutemeljene. Prav tako tožena stranka ni uspela izpodbiti ugotovitve, da tožeča stranka vtožuje le vrednost delne izpolnitve in v takšni situaciji tožena stranka lahko uveljavlja le jamčevalne zahtevke zaradi napak skladno s 639. člena OZ. Naročnik v primeru, če podjemnik ne odpravi napake do izteka roka, lahko izbere zgolj enega od jamčevalnih zahtevkov in sicer ali napako odpravi na račun podjemnika ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe.

23. Pritožbeno vztrajanje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka sprejela delno izpolnitve, je neutemeljeno, in tudi dejstvo, da je tožeča stranka bila tista, ki je zahtevala inšpekcijski pregled v proizvodnih prostorih tožene stranke, in pri katerem so res bile ugotovljene določene pomanjkljivosti pri izvedbi del in da naj bi to po pritožbenem stališču kazalo na to, da tožena stranka ni prevzela del, ki jih je izvedla tožeča stranka, ne more izpodbiti pravilnega dejanskega in materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka delo po vtoževanih računih opravila in da ji je tožena stranka dolžna plačati za izvedeno delo, katerega predmet je tožena stranka prevzela in uporabljala.

24. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350.člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

25. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ter svoje.

26. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

27. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350.člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

28. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

29. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela,sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).