27. 5. 2015

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Cecilije Mandelj, Ljubljana, na seji 27. maja 2015

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) je zavrgel zahtevo pritožnice za ponovno odmero starostne pokojnine (sklep z dne 6. 4. 2007), pritožbo zoper to odločitev pa zavrnil (odločba z dne 9. 11. 2007) zato, ker je bila pritožnici pravica do starostne pokojnine že priznana s pravnomočno odločbo z dne 9. 3. 1995, zoper katero se ni pritožila. Sodišče prve stopnje je odločitvi Zavoda odpravilo ter Zavodu naložilo izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, ker v odločbi z dne 9. 3. 1995 ni bilo odločeno o vštetju zneska, ki je pomenil del plače pritožnice, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup podjetja za leti 1990 in 1992. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo Zavoda in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji Zavoda, sodbo sodišča druge stopnje je spremenilo tako, da se pritožbi Zavoda ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se tožbeni zahtevek pritožnice za odpravo odločb Zavoda in za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine zavrne. Zavzelo je stališče, da bi morala pritožnica, če je menila, da je Zavod napačno izračunal njeno pokojnino (ker ni upošteval vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki), to uveljavljati v okviru sistema pravnih sredstev. Ker pritožnica zoper odločbo z dne 9. 3. 1995 pritožbe ni vložila, je odločba o odmeri pokojnine postala dokončna in pravnomočna. Pravnomočno odločbo naj bi bilo sicer mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar naj pritožnica izrednega pravnega sredstva zoper navedeno odločbo ne bi vložila, dne 24. 7. 2006 naj bi zahtevala le ponovno odmero pokojnine. Ker je pritožnica zahtevo za ponovno odmero vložila v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ponovne odmere za primere, kot je pritožničin, ni urejal, je Zavod, po presoji Vrhovnega sodišča, pravilno zavrgel zahtevo pritožnice za novo odmero pokojnine na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZUP).

2.Pritožnica očita izpodbijani sodbi kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 33. in 50. člena Ustave ter načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Navaja, da je leta 2005 na podlagi podatkov, pridobljenih od nekdanjega sodelavca in delodajalca, ugotovila, da Zavod tudi pri odmeri njene pokojnine ni upošteval plač, s katerimi je vplačala delnice za notranji odkup. Po njeni upokojitvi naj bi Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 156) ugotovilo, da je četrta alineja 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ/92) v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljeval vštevanja tega dela plače v pokojninsko osnovo, protiustavna. Poudarja, da iz odločbe z dne 9. 3. 1995 ne izhaja, da ta sredstva ne bi bila šteta za izračun pokojninske osnove. O tem, da je spremenil podatke, pomembne za določitev njene pokojninske osnove, oziroma da pri odmeri pokojnine kakšnih podatkov ni upošteval, naj je Zavod nikoli ne bi seznanil. Meni, da pravnomočnost ne bi smela biti ovira za ponovno odločanje o že pravnomočno priznani in odmerjeni pravici za naprej. Tudi sama naj bi zahtevala priznanje višje pokojnine le od leta 2006. Meni, da je nesprejemljivo, da Zavod zato, ker ZPIZ-1 ni urejal t. i. neprave obnove (270. člen ZPIZ/92), tako strogo razlaga določbe ZUP, ko gre za pravice zavarovancev. Poudarja, da je nemogoče pričakovati od zavarovancev, da v pritožbenem roku, pri čemer je treba upoštevati, kako so obrazložene odločbe Zavoda o priznanju in odmeri pravice do pokojnine, ugotovijo, ali je Zavod pravilno odmeril pokojnino oziroma ali je Zavod uporabil pravilne podatke. Takšna razlaga naj bi nerazumna, od zavarovanca bi zahtevala hrambo plačilnih listin za obdobje 35-ih do 40-ih let. Hramba podatkov o delavčevih plačah in podobnem pa naj bi bila obveznost delodajalca in Zavoda in ne delavca. Meni, da bi bilo treba pri obravnavi njenega zahtevka upoštevati, da gre za pravico, ki temelji na plačilu prispevkov. Poudarja, da so bili prispevki plačani, sporni zneski pa niso bili upoštevani v postopku odmere pokojnine. Prav zato naj bi bilo nesprejemljivo, da ti zneski ne bi bili upoštevani v primerih, ko se napaka pri odmeri, do katere je lahko prišlo iz različnih razlogov, ugotovi kasneje, po pravnomočnosti odločitve. Prav tako meni, da bi morali biti zavarovanci na podlagi plačila prispevkov v enakem položaju. Zavod pa naj bi do leta 1994 zavarovancem v pokojninsko osnovo priznaval vse, kar je bilo izplačano, nato pa naj bi po lastni presoji "črtal" določene zneske iz pokojninske osnove. Tudi po sprejemu navedene odločbe Ustavnega sodišča naj Zavod ne bi ravnal v vseh primerih enako. Opozarja tudi na primere odločitev Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da pravnomočnost ni bila ovira za ponovno odločanje. Tudi navedeno naj bi kazalo na neenako obravnavo zavarovancev.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-142/12 z dne 21. 4. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.

B.

4.Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da je bilo v času veljavnosti ZPIZ-1 pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do pokojnine mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati zgolj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih je urejal ZUP. Ker je pritožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine za primere, kot je pritožničin, ni omogočal, je po presoji Vrhovnega sodišča Zavod njeno zahtevo utemeljeno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker drugače kot ZPIZ/92 v 270. členu oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 – ZPIZ-2) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker ZPIZ-1 takega posebnega izrednega pravnega sredstva ni urejal, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je bila ureditev, ki brez razloga, ki bi utemeljeval javno korist, ni dovoljevala vštevanja dela plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v pokojninsko osnovo, čeprav so bili tudi od tega dela plače plačani prispevki, arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato v odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 odločilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bil upoštevan tudi del plač, s katerim so vplačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Njihove zahteve za ponovno odmero pokojnine so bile namreč zavržene, ker jim je bila po stališču Zavoda in sodišč pokojnina že pravnomočno odmerjena. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-239/14, Up-1169/12 ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Da bi Zavod navedenim zavarovancem lahko ponovno odmeril pokojnino, je hkrati določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločitvi sodišč, ki sta temeljili na ureditvi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo, je zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

6.V navedeno skupino zavarovancev sodi tudi pritožnica. Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Ker izpodbijana odločitev sodišča temelji na ureditvi, ki je bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavil in zadevo vrnil Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, v katerem bo sodišče moralo upoštevati stališča iz odločbe št. U-I-239/14, Up-1169/12.

7.Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

C.

8.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marta Klampfer ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jasna Pogačar. Odločbo je sprejel soglasno.

mag. Marta Klampfer Predsednica senata