Jedro

Odpravnina, izplačana zaradi prenehanja delovnega razmerja po določbi

3. odst. 36. f člena ZDR, je prejemek od katerega se davek od osebnih prejemkov ne plačuje. Plačajo pa se prispevki za socialno varnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati 106.440,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo." V ostalem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odpravnino kot trajno presežni delavki tako, da bruto znesek 46.555,00 SIT zmanjša za v letu 1992 plačane dajatve, dobljeni znesek deli z dva in pomnoži s 7 ter dobljeni znesek izplača tožnici, v 8-ih dneh pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 19.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava se postavlja vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke, pristojnost sodišča in katero pravo je potrebno uporabiti pri odločanju o pravici do eventualne odpravnine in glede ugovorov tožene stranke v zvezi z nezmožnostjo izpolnitve. Navaja, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti pravo, ki velja po sedežu tožene stranke, to je pravo, ki je veljalo na območju Zvezne Republike Jugoslavije. Meni, da je vprašljiva pristojnost slovenskega sodišča. Tožena stranka je nasprotovala pristojnosti slovenskega sodišča z zahtevo, da se ji vroči tožba v prevodu, kar ni bilo storjeno, zaradi česar se šteje, da tožena stranka ni privolila, da ji sodi slovensko sodišče. Vročitev tožbe je bila opravljena v nasprotju s Haško konvencijo o civilnem sodnem postopku iz leta 1954. Poleg vsega je treba upoštevati enkraten zgodovinski pojav, zaradi katerega je na eni strani prenehalo delovno razmerje tožnici in na drugi strani upoštevati nezmožnost izpolnitve potencialnih obveznosti tožene stranke. Nezmožnost opravljanja dejavnosti ni rezultat nekakšnih ekonomskih faktorjev, temveč izključno vojnega stanja na območju bivše države SFRJ in posledično uvedbe sankcij zoper Srbijo in Črno goro. Tožena stranka je bila pod sankcijami ves čas do leta 2001, s čemer je bilo onemogočeno kakršnokoli ekonomsko udejstvovanje. Edina varovalka za tožnico bi bila, da bi svojo terjatev prijavila Skladu za sukcesijo. Tožena stranka ne more odgovarjati za "plačilno zamudo" celo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na postavljena vprašanja v pripravljalni vlogi z dne 16.5.2003. Postavlja se vprašanje ali je sodišče prve stopnje lahko mimo konkretnega tožbenega zahtevka poljubno oblikovalo zahtevek, kot izhaja iz izreka sodbe. Meni, da to ni možno. Denarni zahtevek mora biti precizno opredeljen v smislu procesne maksime, ki se nanaša na dispozicijo strank, zato je sodišče vezano na zahtevek. Sodišče ne more zahtevek oblikovati po lastni presoji. Ker je tožnica podala predlog za nadaljevanje postopka, da bi ščitila svoje pravice, ki so posledica njene procesne neaktivnosti, je vprašljiva odločitev sodišča, ko ji prizna 50 točk za predlog za nadaljevanje postopka. Priglaša pritožbene stroške. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je ugovor pristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen, saj je v sporu iz delovnega razmerja, v katerem je tožnik delavec, za sojenje poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno po tožencu, pristojno tudi sodišče, na katerega območju se opravlja ali se je opravljalo delo. Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, ko je določilo, da bi tožena stranka morala upoštevati določila slovenskega Zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 13/2002 z dne 3.10.2002 pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka (glede plačila odpravnine) razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za izplačilo odpravnine in sicer tako, da je tožena stranka dolžna obračunati odpravnino v bruto znesku 46.555,00 SIT, navedeni znesek zmanjšati v letu 1992 za plačane dajatve, dobljeni znesek deliti z 2 ter pomnožiti s 7 ter dobljeni znesek izplačati tožnici. Tožnica je opravljala delo v Republiki Sloveniji, zato zanjo veljajo predpisi Republike Slovenije po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji), kot je določeno v 1. členu, enako je veljalo tudi še v času sklenitve delovnega razmerja tožnice, ko je še obstajala SFRJ. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti slovenskega sodišča in o tem, da bi sodišče moralo uporabiti materialno pravo Republike Srbije in Črne gore, neutemeljene. Ker je bilo delovno razmerje sklenjeno v Republiki Sloveniji in se je v RS delo tudi opravljalo, ni bilo potrebno uporabiti določb Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ - Ur. l. SFRJ, št. 43/82 - 72/82), kot napačno navaja pritožba. Protispisna je pritožbena navedba, da je tožena stranka nasprotovala pristojnosti slovenskega sodišča z zahtevo, da se ji vroči tožba v prevodu. Tožena stranka je šele v pripravljalni vlogi (potem, ko je že odgovorila na tožbo 30.11.1992) z dne 17.9.1997 predlagala, da se tožba prevede na srbski jezik. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi nezmožnosti opravljanja dejavnosti in ne iz ekonomskih razlogov ter da je tožena stranka prosta svojih obveznosti zaradi resolucij OZN. Nujni operativni razlogi po 29. členu ZDR/90 so tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbeno-politične skupnosti. Razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice torej nedvomno spada pod razlog iz 29. člena ZDR/90. V času prenehanja delovnega razmerja tožnice resolucije Varnostnega sveta OZN in Zakoni o izvajanju Resolucije Varnostnega sveta OZN še niso veljale, zato bi tožena stranka lahko izpolnila svoje obveznosti do delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja po njihovem delu. Zaradi navedenega je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo upoštevati nezmožnost izpolnitve in da zato tožnici ne pripadajo zakonite zamudne obresti. Pritožbeno sodišče v zvezi s navedeno pritožbeno navedbo pripominja, da je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke o zastaranju zamudnih obresti, zahtevek glede zamudnih obresti zavrnilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi morala tožnica svojo terjatev prijaviti v Sklad za sukcesijo. Tožnica ni bila dolžna cedirati svoje terjatve. Ker je svojo terjatev uveljavljala v tem sporu, je moralo sodišče o njej odločiti, v skladu z veljavno pozitivno zakonodajo v Republiki Sloveniji. Po določbi 3. odstavka 36. f člena ZDR/90 je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede izreka sodbe napačno uporabilo materialno pravo. Drugi člen ZPP določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, kar velja zlasti za denarne zahtevke. Postavljeni zahtevki so bistveni sestavni del tožbe. Zahtevek mora biti jasno oblikovan in v njem mora tožnica določno povedati kaj zahteva. V predmetni zadevi je tožnica jasno oblikovala tožbeni zahtevek, zato je bila dolžnost sodišča, da v skladu s 3. odstavkom 324. člena ZPP v izrek sodbe povzame tožbeni zahtevek. Iz izreka mora biti jasno razvidno, kako je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek samo oblikovalo. Plača tožnice pred prenehanjem delovnega razmerja je znašala 46.555,00 SIT bruto. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica upravičena do odpravnine izračunane iz neto osnove (ne glede na spremembo dosedanje sodne prakse), zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka na izplačilo bruto odpravnine se tožnica ni pritožila, zato pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke ne more poseči v to odločitev. Tožnica je zahtevala izplačilo odpravnine v bruto znesku 139.665,00 SIT. Izplačevalec plače mora odvesti davke in prispevke, v skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) in Zakonom o davčnem postopku (ZDP - Ur. l. RS, št. 18/96 in naslednji). Odpravnina, izplačana zaradi prenehanja delovnega razmerja po določbi 3. odstavka 36. f člena ZDR/90 je prejemek, od katerega se davek od osebnih prejemkov ne plačuje. Plačajo pa se prispevki za socialno varnost. Ob upoštevanju prispevnih stopenj za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje v mesecih januar, februar in marec 1992 (povprečno 23,79 %) in povprečne mesečne bruto plače, znaša odpravnina 106.440,00 SIT. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo stroške postopka in sicer tudi stroške za predlog za nadaljevanje postopka kot potrebne stroške postopka glede na določbo 155. člena ZPP. Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker je s pritožbo uspela minimalno, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.