Jedro

Sodna praksa se je že izrekla, da določilo drugega odstavka 73. člena ZIZ ne ureja celovito vseh družbeno pomembnih situacij, tako tudi ne položaja, ko posebej upravičeni razlogi na strani tretjega v primeru prodaje stanovanja, ki predstavlja dom tretjega, utemeljujejo odločitev, da se mora upnikova pravica do izvršbe začasno umakniti, zaradi varstva pomembnejše pravne vrednote.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, sklep se v 1. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v 2. točki izreka potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tretje A. A. za odlog izvršbe s prodajo nepremičnine ID znak: del stavbe 1 zavrne (1. točka izreka sklepa) in da se predlog tretje A. A., da sodišče naloži dolžniku, da tretji povrne izvršilne stroške, zavrne (2. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tretja. Navaja, da je uveljavljala, da je vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe s prodajo nepremičnine ID znak: del stavbe 1, pri tem sodišče povzame navedbe tretje iz njene tožbe. Tretja tudi navaja, da je med tretjo in dolžnikom B. B. nesporno, da v skupno premoženje sodi navedena nepremičnina, to je stanovanje na C., vendar še ni določen delež tretje na tem skupnem premoženju. Dejstvo je, da je tretja navedla tudi, da v stanovanju/nepremičnini živita tretja in mld. D. B. in bi s prodajo nepremičnine utrpeli nenadomestljivo škodo. Na naslovu ima tretja tudi registrirano samostojno podjetništvo, ki predstavlja edini vir zaslužka tretje. Neutemeljena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi pogodbena zastavna pravica učinkovala tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika, če je pridobitelj hipoteke (upnik) v dobri veri. Upnik je nesporno vedel, da je dolžnik v zunajzakonski skupnosti in da predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje. Prvostopenjsko sodišče utemeljuje svojo odločitev, da predlog za odlog izvršbe ni utemeljen s tem, ko se sklicuje na 73. člen ZIZ, ki določa pogoje za odlog izvršbe na predlog tretjega. Upnik ne navaja, da nepremičnina ni skupno premoženje dolžnika in tretje, temveč zgolj, da tretja nedoločenega deleža svoje solastninske pravice ne izkazuje na podlagi pravnomočne sodne odločbe, javne listine, zasebne listine, ki ima naravo javne listine, in tudi obstoja svoje pravice ne opira na dejstva, ki so splošno znana. Dejstvo je, da dolžnik s premoženjem/nepremičnino ne bi smel razpolagati, saj je to zakonsko prepovedano, na nepremičnini pa ima tretja tudi vpisano zaznambo sklepa prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. Popolnoma napačno in zmotno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tretja ni izkazala nastanka nenadomestljive škode ali težko nadomestljive škode. Pri tem prvostopenjsko sodišče navaja, da kljub temu, da v primeru predloga za odlog izvršbe na predlog tretjega vplivajo nekoliko milejša merila, kot v primeru odloga izvršbe s strani dolžnika, to ne odvezuje tretjega, da v predlogu za odlog izvršbe navede konkretna dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ter zanj poda svoje trditve in predloži dokaze. Dejstvo je, da je tretja predložila vse dokaze in navedla trditvene navedbe, iz katerih nesporno izhaja, da je izkazala nastanek nenadomestljive škode ali težko nadomestljive škode. Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na potrdilo o stalnem prebivališču na naslovu C., ki sicer govori v prid temu, da nepremičnina na tem naslovu predstavlja dom tretje in mld. hčerke D. B., vendar pa je sprejelo popolnoma napačno in nezakonito razlogovanje, in sicer, da je tretja priložila potrdilo o stalnem prebivališču iz marca 2023 za tretjo in mld. hčerke D. B., predlog za odlog izvršbe pa je bil vložen januarja 2025. Dejstvo je, da je tretja svojemu predlogu za odlog izvršbe priložila tudi fotokopije osebnih izkaznic tretje in mld. hčerke D. B., iz katerih nesporno izhaja, da imata obe naslov C. Na navedenem naslovu je stalno prebivališče tretje in mld. hčerke D. B., ker tam tudi prebivata v stanovanju. Tretja je v postopku nesporno dokazala, da obstajajo okoliščine, ki kažejo, da bo brez zavarovanja ali ukrepa, tretji in mld. hčerki D. B. nastala nenadomestljiva škoda. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je tretja predlagala izvedbo vrsto dokazov, ki jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, ni pa tudi pojasnilo, zakaj dokazov ni izvedlo. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da naj bi bile navedbe tretje, da si druge nepremičnine ne more privoščiti, nekonkretizirane in neizkazane. Tretja je mati samohranilka, obe s hčerjo prebivata na navedenem naslovu, socialni položaj je vsekakor ogrožen, oziroma bi bil s tem, da bi s prodajo nepremičnine tretja in mld. hči D. B. ostali brez doma, brez stalnega prebivališča in brez strehe nad glavo. V navedenem času je bila tretja tudi prisiljena zapreti samostojno podjetništvo, saj ni prinašalo prihodkov in je sedaj tretja brezposelna in nima drugih prihodkov. Na zavodu za zaposlovanju je tretja prijavljena od 2. 4. 2025 dalje. Da tretja in mld. hči D. B. prebivata na tem naslovu izkazuje tudi, da tretja plačuje stroške za stanovanje upravniku E. d.d. Priglaša pritožbene stroške, katerih povrnitev zahteva od dolžnika.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz razlogov sodišča prve stopnje v bistvenem izhaja, da je Ustavno sodišče je v odločbi Up-128/03-27 z dne 27. 1. 2005 odločilo, da se v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice, tisti ki je pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, lahko sklicuje na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero. Pogodbena zastavna pravica torej učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika, če je pridobitelj hipoteke (upnik) v dobri veri. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tretja niti v ugovoru niti v predlogu za odlog izvršbe ne zatrjuje, da upnik ob pridobitvi hipoteke ni bil v dobri veri. V konkretni zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj za odlog izvršbe po drugem odstavku 73. člena ZIZ, to je pogoj verjetnega izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo. S strani tretje predloženo potrdilo o stalnem prebivališču na naslovu C., govori v prid temu, da nepremičnina na tem naslovu predstavlja dom tretje in mld. D. B. Vendar pa gre za potrdilo iz marca 2023, tretja pa je predlog za odlog izvršbe vložila januarja 2025. Trditev tretje, da si druge nepremičnine ne more privoščiti, je nekonkretizirana in neizkazana. Prav tako naj bi bila pavšalna in neizkazana trditev tretje, da bi bil s prodajo nepremičnine ogrožen njen socialni položaj.

6.ZIZ omogoča odlog izvršbe v korist tretjega, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da je vložil pravno sredstvo, v katerem zahteva, da se izvršba na predmet, glede katerega predlaga odlog izvršbe, izreče za nedopustno, in 2) če a) izkaže obstoj svoje pravice s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na splošno znana dejstva, ali če b) za verjetno izkaže obstoj svoje pravice ter izkaže za verjetno, da bo s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (prvi in drugi odstavek 73. člena ZIZ). Temeljna predpostavka za odlog izvršbe na predlog tretjega je torej, da le-ta izkaže za verjetno, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, pri čemer mora tretji, če obstoj zatrjevane pravice, ki preprečuje izvršbo, izkaže s stopnjo verjetnosti, obenem verjetno izkazati še, da bi mu s takojšno izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda (drugi odstavek 73. člena ZIZ).

7.Tudi kolikor je treba slediti stališču sodišča prve stopnje, da tretja v obravnavanem primeru ni izpolnila že prvega pogoja za odlog izvršbe, tj. verjetnega izkaza svoje pravice na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje, se je sodna praksa smiselno (prim. na primer sklep VSM I Ip 531/2019, sklep VSL I Ip 239/2023) že izrekla, da določilo drugega odstavka 73. člena ZIZ ne ureja celovito vseh družbeno pomembnih situacij, tako tudi ne položaja, ko posebej upravičeni razlogi na strani tretjega v primeru prodaje stanovanja, ki predstavlja dom tretjega, utemeljujejo odločitev, da se mora upnikova pravica do izvršbe začasno umakniti, zaradi varstva pomembnejše pravne vrednote. Tak položaj je zakonodajalec uredil glede odloga na predlog dolžnika v drugem odstavku 71. člena ZIZ, glede tretjega pa je podana pravna praznina. Da je ta podana, potrjuje ugotovitev, da ne gre za področje, ki bi ga namenoma zakonodajalec pustil neurejenega, ker gre za področje svobodnega ravnanja. Neurejeno razmerje se nanaša na področje prisilnega državnega posega (prisilne izvršbe) v vrhovno ustavno dobrino človekovega dostojanstva, predvsem v zvezi z varstvom pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) v povezavi z izgubo doma in posegom v telesno celovitost - zdravje posameznika (35. in 36. člen URS), ki mora biti celovito zakonsko urejena. Gre za nepopolnost na ožjem pravnem področju odloga izvršbe, pri čemer odprava nepopolnosti sledi uresničitvi temeljnih načel navedene pravne ureditve področja, v obravnavanem primeru uresničitvi človekovih pravic in ustavnega načela socialne države (2. člen URS). Namen zakonodajalca pri opredelitvi odloga izvršbe na predlog tretjega zagotovo ni, da se v takem položaju prisilna izvršba opravi za vsako ceno. Navedena nepopolnost zakonske ureditve odvzema možnosti sodišču, da v posameznem primeru presodi ustrezno ravnotežje med upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS) in na drugi strani pravico tretjega do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS).

8.Izguba doma lahko tretjega prizadene povsem enako ali še v večji meri (je niti ne pričakuje, saj ga ni zastavil sam) kot dolžnika. Tretji, ki ne more verjetno izkazati pravice, ki preprečuje prisilno izvršbo, je v bistveno enakem ali še bolj občutljivem položaju kot dolžnik po izvršilnem naslovu. Oba nimata izkazane podlage, da bi lahko ostala v stanovanju, za oba pa lahko nastopijo okoliščine, v katerih bi prisilna izvršba lahko pomenila nedopustno trdoto izgube doma, ki bi nasprotovala temeljni civilizacijski zahtevi po spoštovanju človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka. Čeprav tretji že po vsebini njegovega položaja ni tisti, ki bi bil zajet v izvršilnem naslovu, pa učinki opravljanja neposrednih dejanj izvršbe lahko grobo posežejo v njegov položaj. Tak primer je tudi obravnavana zadeva, ko tretja živi v stanovanju skupaj z mladoletno hčerko. Po pojasnjenem je dopustno navedeno pravno praznino popolniti s smiselno uporabo določila drugega odstavka 71. člena ZIZ (analogija intra legem).

9.Ko se vodi izvršba na oziroma v zvezi z nepremičnino, ki je dom, je potrebna še posebna previdnost pri odločanju o predlogu za odlog izvršbe. Ker je prisilna prodaja nepremičnine - doma povezana s človekovimi pravicami do osebnega dostojanstva in varnosti in do doma ter telesne celovitosti, je po presoji višjega sodišča treba vedno skrbno pretehtati, ali bi prisilna prodaja takšne nepremičnine, opravljena z namenom poplačila upnikove, v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve pomenila že prekomeren, in s tem nedopusten poseg v naštete pravice.

10.Navedeno velja že, ko gre za dolžnika, še toliko bolj pa, ko gre za izvršbo zoper osebo, ki trdi, da ima sama pravico, ki preprečuje izvršbo. V izvršbi se tretji znajde zgolj zato, ker upnik predlaga izvršbo na stvar oziroma pravico, ki ne sodi v premoženje dolžnika, temveč tretjega. Ne bi bilo sprejemljivo, da bi za tretjega veljala strožja ureditev kot za dolžnika, zoper katerega upnik že ima izvršilni naslov za izterjavo pravnomočno ugotovljene terjatve. Za takšno razlikovanje ni utemeljenega razloga. Položaj, ko gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dom, je predviden v 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Ta določba se sicer gramatikalno nanaša le na dolžnika, vendar jo je treba smiselno uporabiti tudi za tretjega. Smiselna uporaba je utemeljena, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, da bi dolžnik odlog izvršbe lahko dosegel lažje kot tretji, čeprav le-ta upniku ničesar ne dolguje.

11.Stališče ustaljene sodne prakse je, da je presoja pogoja za odlog izvršbe (nenadomestljive oz. težko nenadomestljive škode) za tretjega milejša kot za dolžnika in ni izključeno, da že posledica same izvršbe za tretjega pomeni tovrstno škodo, ker tretji ne bo mogel doseči vrnitve predmeta. Po presoji višjega sodišča je zato tudi obstoj posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe na predlog tretjega treba presojati blagohotneje, vključno s presojo ustreznosti trditvene podlage.

12.Tretja je v obravnavanem predlogu za odlog izvršbe med drugim dokazno podprto navedla, da je dolžnik stanovanje po razpadu zunajzakonske skupnosti prepustil v uporabo tretji A. A. in njuni mld. hčerki D. B., obe v nepremičnini tudi prebivata in predstavlja njun dom, zato bi s prodajo doma tretja in mld. D. B. utrpeli nenadomestljivo škodo. Ostali bi brez edine nepremičnine, v kateri živita, druge pa si tretja ne more privoščiti. Tako bi bil nesporno s prodajo stanovanja ogrožen tudi njun socialni položaj, tretja pa je na nepremičnino tudi čustveno navezana in si prizadeva za njeno ohranitev.

13.Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da zato, ker je tretja predlogu za odlog izvršbe priložila starejše potrdilo o stalnem prebivališču, ni izkazala, da gre za dom tretje in njene mladoletne hčere. Pritrditi je namreč že pritožbi, da je tretja priložila tudi osebni izkaznici zanjo in za hči, ki ravno tako izkazujeta njuno stalno prebivališče, v primeru spremembe le-tega pa velja zakonska obveza menjave osebnih dokumentov. Tudi sicer stalno prebivališče pojmovno pomeni prebivališče, ki je daljše časovno obdobje središče dolžnikovih življenjskih interesov. Kot že pojasnjeno pa je tudi trditveno podlago v primeru odloga izvršbe na predlog tretjega treba presojati blagohotneje.

14.Ker sodišče prve stopnje pojasnjenih vidikov ni upoštevalo in presojalo, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo, sklep pa v 1. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo presoditi predlog za odlog tretje tudi s pojasnjenega vidika in o njem ponovno odločiti, po predhodni ugotovitvi, ali so citirane navedbe med tretjo in upnikom sploh sporne, po potrebi tudi z izvedbo dokaza z zaslišanjem tretje.

15.Neutemeljena pa je pritožba tretje zoper 2. točko izreka sklepa. Ne drži namreč le stališče sodišča prve stopnje, da ZIZ ne predvideva povrnitve stroškov tretjemu s strani dolžnika, temveč je tretja stroškovni zahtevek tudi napačno uperila zoper dolžnika, saj je v primeru predloga tretjega za odlog izvršbe njegova nasprotna stranka upnik. Dolžnik torej ni pasivno legitimiran za to, da se zoper njega naperi stroškovni zahtevek tretjega, če ta ne izpodbija pravice tretji osebi (prim. četrti odstavek 65. člena ZIZ). Neutemeljeno pritožbo zoper 2. točko izreka je višje sodišče zato in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 71, 71/2, 73, 73/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.