Jedro

Tudi v obravnavani zadevi, ko gre za zahtevka za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki sicer ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, gre za medsebojno povezana zahtevka, saj vsa škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvira iz istega škodnega dogodka.

Tožnik niti s stopnjo mejne verjetnosti sodišča ni uspel prepričati, da bi ob običajnem teku stvari glede na svojo izobrazbo in dohodke mesečno prejemal najmanj neto znesek 884,21 EUR oziroma več, kot dobi mesečno invalidske pokojnine (z odločbo ZPIZ z dne 4. 2. 2008 mu je bila priznana v znesku 250,93 EUR na mesec).

Glede na to, da je bil tožnik s strani tožene stranke na pomanjkljivosti v njegovi trditveni in dokazni podlagi opozorjen, ne more uspeti z revizijskim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 285. člena ZPP o materialnem in procesnem vodstvu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 642,58 EUR stroškov odgovora na revizijo, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil 13. 9. 2005 na zdravljenju pri toženki zaradi posledic prometne nesreče. Med hojo v spremstvu fizioterapevtke se je leva bergla zlomila, zato je tožnik padel na levi bok in si dodatno poškodoval kolk in levo stopalo.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku še 41.569,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in odločilo, da mu je toženka dolžna plačati še dodatnih 15.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter dodatnih 2.000,00 EUR iz naslova strahu. Tožniku je bilo tako priznanih 106.500,00 EUR od vtoževanih 138.500,00 EUR za plačilo nematerialne škode. Tožnikov zahtevek za plačilo mesečne denarne rente v višini 884,21 EUR je bil zavrnjen.

4. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic (22. in 23. člena Ustave RS). Navaja, da sta sodišči nepravilno opravili primerjavo s prisojenimi denarnimi odškodninami v primerljivih zadevah (prim. zadeve VS RS II Ips 196/2012, II Ips 64/2012, II Ips 188/2012 - glede slednje v nadaljevanju revizije navede, da ni primerljiva). Glede zavrnitve zahtevka za materialno škodo meni, da odločitvi sodišč temeljita na ugotovitvi, da revident v času škodnega dogodka ni imel zaposlitve. Navaja, da je tudi delo na črno upoštevno pri presoji utemeljenosti zahtevka (odločba VS RS II Ips 81/2014). Če je delal na črno, to pomeni, da je tudi prejemal dohodke. Če bi bilo sodišče drugačnega mnenja, bi moralo uporabiti določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči nista navedli razlogov, zakaj štejeta, da ni prepričal z izpovedbo, da je pred obravnavano nezgodo priložnostno delal ter da se je nameraval začeti ukvarjati z gradbeništvom, prav tako ne razume, kaj je hotelo sodišče povedati s tem, da je od pridobitve izpita za C kategorijo do škodnega dogodka minilo več kot dve leti. Dejstvo, da je bil revident v času škodnega dogodka oziroma dve leti pred tem, ob upoštevanju, da je bil tedaj star 35 let, brez zaposlitve, še ne pomeni, da ne obstaja ob normalnem teku stvari verjetnost, da zaposlitve ne bi dobil. Pri zahtevkih zaradi izgube zaslužka in odškodninske rente dokazne ocene ni mogoče graditi drugače kot na hipotetičnih predvidevanjih (VSL II Cp 1261/2015).

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in glede še spornega plačila negmotne škode predlagala zavrženje, glede zahtevka za plačilo rente pa zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Glede dovoljenosti revizije Sodišče je odločalo še o višini zahtevka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo ter o zahtevku za plačilo mesečne denarne rente. Spornih je še 32.000,00 EUR ter odločitev sodišča, da se zavrne tožnikov zahtevek za izplačilo rente v višini povprečne neto plače v Republiki Sloveniji, ki je tedaj znašala 884,21 EUR. Stališče toženke v odgovoru na revizijo je, da ker gre za terjatvi, ki nista medsebojno povezani oziroma ker utemeljenost zahtevkov, ki se nanašata nanju, ni odvisna od skupnih pravnih vprašanj (pravno vprašanje, ki je skupno obema zahtevkoma, se nanaša na temelj, o tem pa je bilo že pravnomočno odločeno), uporaba petega odstavka 367. člena ZPP in s tem seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov ne pride v poštev.

8. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče,(1) da je bil „drobitveni“ pristop sodne prakse k presoji vrednosti spornega predmeta presežen z uveljavitvijo ZPP-D. Z novelo spremenjeni peti odstavek 367. člena ZPP namreč dopušča ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tudi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni. Tudi v obravnavani zadevi, ko gre za zahtevka za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki sicer ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, gre za medsebojno povezana zahtevka, saj vsa škoda in zanjo zahtevana odškodnina izvira iz istega škodnega dogodka.

Razlogi za zavrnitev revizije Glede negmotne škode

9. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

10. Sodišči sta tožniku v celoti prisodili vtoževano odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi skaženosti, delno pa zavrnili njegov zahtevek za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede slednjih je bilo za tožnika pravnomočno ugotovljeno, da ima težave pri hoji (dinamika hoje je popolnoma porušena), ta je mogoča le s pomočjo bergel, do 100 metrov stran od hiše. Za vsakodnevne osnovne aktivnosti (oblačenje, umivanje) se je rehabilitiral tako, da jih opravlja drugače, za svoje delo pa se ni rehabilitiral. Je invalid I. kategorije, prišlo je do 100 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tožniku je po odstranitvi vnetega umetnega kolka nastal „lažni kolčni sklep“ oziroma vezivna povezava med ostankom stegnenice in medenice. Tožnik ne zmore športnih aktivnosti, v omejenem obsegu lahko le plava in ima izrazite težave pri sedenju. Ima psihične težave, počuti se kot višek, otroka ne more spremljati pri nobenih dejavnostih.

11. Tožnik je za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vtoževal 82.000,00 EUR, sodišče mu je prisodilo 50.000,00 EUR, kar je približno 50 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih zadevah(2) pokaže, da sta bili zgoraj opisani načeli pri odmeri odškodnine pravilno upoštevani. Rezultat te primerjave tudi potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je neutemeljena.

Glede gmotne škode

12. O zahtevku za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka na podlagi drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika se odloča na podlagi predvidevanj in ocene o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka. Ker gre za bodočo škodo, ni mogoče zahtevati od tožnika, da bi s stopnjo prepričanja onkraj razumnega dvoma dokazal, kakšen zaslužek bi ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo. Izkazan pa mora biti mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %. Na to, kakšen bi bil oškodovančev zaslužek v prihodnosti, je mogoče sklepati predvsem na podlagi podatkov o njegovih zaposlitvah oziroma prejemkih v preteklosti.(3)

13. Revident meni, da je sodišče njegov zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da v času škodnega dogodka ni imel zaposlitve. Revident je v postopku zatrjeval, da je bil pred škodnim dogodkom brezposeln, priložnostno pa je delal na črno. Pred prijavo na Zavodu za zaposlovanje je bil do 30. 4. 2003 zaposlen v družbi A., d. o. o. Tožnik v postopku ni podal nobenih trditev glede višine svojega zaslužka, ko je bil še zaposlen, niti trditev o tem, koliko je zaslužil, ko je delal na črno. Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo, saj ga tožnik niti s stopnjo mejne verjetnosti ni uspel prepričati, da bi ob običajnem teku stvari glede na svojo izobrazbo in dohodke mesečno prejemal najmanj neto znesek 884,21 EUR oziroma več, kot dobi mesečno invalidske pokojnine (z odločbo ZPIZ z dne 4. 2. 2008 mu je bila priznana v znesku 250,93 EUR na mesec).

14. Iz tožbe izhajajo navedbe, da je bil tožnik po izgubi zaposlitve v letu 2003 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kjer je šest mesecev prejemal nadomestilo. Prve tri mesece je prejemal denarno nadomestilo v višini 314,63 EUR, zadnje tri pa v višini 280,89 EUR. Na zavodu je bil prijavljen do aprila 2004, zatem pa je priložnostno delal kot voznik C kategorije v družbi B., d. o. o., in C., d. o. o. Iz zaključka tožbe izhaja navedba, da tožnik meni, da je zaradi poškodbe mesečno prikrajšan za najmanj višino povprečne neto plače v Republiki Sloveniji. Tožnika je na pomanjkljivosti v njegovi trditveni in dokazni podlagi opozorila toženka v odgovoru na tožbo. Navedla je, da je očitno, da tožnik ni utrpel nikakršne premoženjske škode, saj se mu premoženjsko stanje ni poslabšalo, tožnik ni izgubil zaslužka, saj tega sploh ni imel; tožnikove navedbe so pavšalne in nekonkretizirane, zlasti pa ni podlage, da bi tožnik zahteval kar znesek povprečne neto mesečne plače v Sloveniji, saj je iz samih podatkov tožnika jasno razvidno, da tožnik nikoli ni prejemal tako visoke plače, niti ni utemeljeno pričakovati, da bi jo kadarkoli v prihodnje sploh dobival. Iz pripravljalne vloge tožnika z dne 4. 6. 2010 nadalje sledi navedba, da je gotovo, da bi tožnik glede na svojo starost dobil zaposlitev in to takšno, pri kateri bi zaslužil vsaj povprečno plačo. Glede na to, da je bil tožnik s strani tožene stranke na pomanjkljivosti v njegovi trditveni in dokazni podlagi opozorjen, ne more uspeti z revizijskim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 285. člena ZPP o materialnem in procesnem vodstvu.(4)

15. Tožnik je izpovedal o svojih načrtih z delom v gradbeništvu, do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo v 34. točki obrazložitve sodbe. Revident je v pritožbi zatrjeval, da se sodišče do tega ni opredelilo, v reviziji pa navaja, da se tudi višje sodišče o tem ni izjasnilo, a v zvezi s tem ne navede nobenega konkretiziranega očitka. Tožnikove pritožbene navedbe je višje sodišče zavrnilo kot pavšalne in se sklicevalo na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Zaključilo je, da, v nasprotju s tožnikovim mnenjem, ni jasno, da bi lahko dobil zaposlitev in mesečno prejemal dohodek v višini povprečne plače, saj je bil v času škodnega dogodka (pa tudi pred njim) brezposeln in tako ni podana stopnja verjetnosti, da bi tožnik mesečno zaslužil 884,21 EUR neto oziroma več, kot dobi mesečno invalidske pokojnine, če ne bi bilo škodnega dogodka. V reviziji zatrjevane procesne kršitve so torej neutemeljene. Tožnik svojih gradbenih načrtov nikoli ni zatrjeval, o njih je le izpovedal med pričanjem,(5) tej izpovedbi pa sodišče ni sledilo. Z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča pa revident ne more uspeti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje se je glede dela na črno opredelilo v 33. točki obrazložitve sodbe. Revident je v pritožbi zatrjeval, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj mu glede tega ne verjame. Te navedbe je višje sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge o vseh za odločitev pomembnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Zaključilo je, da tožnik ni podal nobenih trditev v smeri, kolikšne dohodke je prejemal v času, ko je bil priložnostno zaposlen, zato je vse ostale pritožbene navedbe v zvezi s to obliko škode štelo za irelevantne, ki zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Revidentovi očitki, da se višje sodišče do njegovih pritožbenih navedb ni opredelilo, so torej neutemeljeni.

17. Prav tako ni podana kršitev zmotne uporabe materialnega prava, saj je ob ugotovitvi sodišča, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (glede višine dohodkov, ki jih je prejemal, ko je bil še zaposlen in ko je delal na črno), pravilen zaključek, da se njegov tožbeni zahtevek zavrne. Ker zatrjevane kršitve niso podane, odpade tudi preizkus, ali bi lahko prerasle v kršitve Ustave.

18. Neutemeljeno revizijo zoper odločitev o glavni stvari je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) ter odločilo še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 642,58 EUR stroškov odgovora na revizijo (sestava odgovora na revizijo, materialni stroški in DDV).

(1) Gl. sklep VS RS II DoR 465/2012 z dne 10. 6. 2013. (2) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 188/2012, II Ips 127/2007. Zadevi, na kateri se sklicuje revident, sta težji, prisojena odškodnina pa ni bistveno višja kot v obravnavani zadevi.

(3) Gl. sodbo VS RS II Ips 3/ 2015 z dne 28. 7. 2016. (4) Gl. sodbo VS RS II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015. (5) Manjkajoče trditvene podlage sicer ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tudi zaslišanje stranke ne (prim. sodbi VS RS II Ips 102/2011, II Ips 815/2009).