Jedro

Obravnavanje nepremičnine, ki leži v območju kulturnih in naravnih spomenikov terja enoten pristop zaradi trajno zagotovljene ohranitve kulturnih vrednot, ki uživa posebno družbeno varstvo. Zato je podana pristojnost Ministrstva za kulturo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo vrnila z dnem pravnomočnosti odločbe v last upravičencu Frančiškanskemu samostanu ... nepremičnino parc. št. 3369 poslovna zgradba v izmeri 992 m2, pripisana pri vl. št. 1532 k.o. S., v posest pa jo mora tožeča stranka kot zavezanec izročiti najkasneje do 7.12.1998. Za več vrednost vrnjenega premoženja je upravičenec dolžan plačati zavezancu odškodnino v višini 425.222 DEM v vrednostnih papirjih v roku 10 let od pravnomočnosti odločbe. Nepremičnina je bila razglašena za kulturni spomenik z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov in naravnih spomenikov na območju ... (Uradno glasilo, št. 8/85), zato je podana pristojnost Ministrstva za kulturo Republike Slovenije za odločanje v postopku denacionalizacije po 5. točki 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Nepremičnina je bila podržavljena upravičencu z odločbo državnega sekretariata za finance št. ... z dne 9.9.1959 na podlagi ukaza Prezidija LRS in Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarstev. Podržavljena nepremičnina parc. št. 221/2 k.o. S. je bila preoštevilčena v parc. št. 3369 poslovna stavba, ki je vpisana pri vl. št. 1532 k.o. S. V zemljiški knjigi je pri tem vložku v B listu vpisano podjetje A. Na podlagi pogodbe o razdelitvi premoženja d. o. A. je podjetje O. lastnik restavracije S., vključno s pripadajočimi zemljišči, zato je po 51. členu ZDen zavezanec za vrnitev stvari. Nepremičnino sta ocenjevala dva izvedenca. Z oceno prvega ni bila zadovoljna nobena stranka, zato je tožena stranka določila drugega izvedenca, ki je ocenil vrednost nepremičnine ob podržavljenju na 603.194 DEM in današnjo vrednost na 1,028.416 DEM. Vrednost nepremičnine se je torej bistveno povečala, in sicer za 455.222 DEM. Upravičenec se je strinjal s tako cenitvijo, zavezanec pa ji ugovarja, saj smatra, da je cenitev nepravilna, ker je bilo podržavljeno podjetje in ne samo nepremičnina. Tožena stranka ocenjuje, da je izvedeniško mnenje narejeno v skladu z določbami ZDen, saj je bila v bistvu podržavljena nepremičnina in ne podjetje, čeprav je bil pravni temelj Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarstev. Upravičenec mora zato plačati odškodnino zavezancu v roku 10 let v vrednostnih papirjih. Zavezanec, ki je podjetje, in ima v tem poslovnem prostoru zaposlenih več delavcev, ki bi jih moral odpustiti, pa sme nepremičnino uporabljati za svojo dejavnost, vendar najdalj 7 let od uveljavitve ZDen, to je do 7.12.1998. Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ni stvarno pristojna za odločanje v tej zadevi, saj nepremičnina Hoteli S. ni bila nikoli razglašena za kulturni spomenik. Nepremičnina leži znotraj območja urbanističnega spomenika, vendar to še ne pomeni, da se ta nepremičnina šteje za kulturni spomenik ali naravno znamenitost. To izhaja tudi iz potrdila Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine G. v N.G. V obravnavanem primeru je bilo podržavljeno zasebno gospodarsko podjetje, kar je razvidno iz odločbe o podržavljenju. Tožena stranka pa se je po prostem preudarku odločila, da je bila podržavljena le nepremičnina ne pa podjetje, vendar razlogov za svojo odločitev ni obrazložila. Vrednost podržavljenega premoženja bi se morala določiti po metodologiji iz 5. odstavka 44. člena ZDen, ne pa tako, kot je storila tožena stranka, ki je upoštevala le vrednosti nepremičnine. Tožeča stranka tudi ni dobila odgovora na svoje ugovore, da ni zavezanec, saj je nepremičnino pridobila na podlagi pogodbe, sklenjene z Občino N.G. dne 28.5.1969. Tožeča stranka je s to pogodbo prevzela stavbišče oziroma ruševine, ki jih je pred tem imelo v posesti Turistično društvo. To društvo je iz ruševin naredilo gostišče Sk. na S. Objekt je bil ob podržavljenju demoliran in brez vrednosti, zato predstavlja sedanja restavracija praktično nov objekt. Tožena stranka je tudi kršila določbe postopka, ko je dala izvedencu napotek, kaj in kako naj ceni nepremičnino. Tožeča stranka nadalje ugovarja vrnitvi nepremičnine na podlagi razlogov iz 20. člena v zvezi z 2. odstavkom 21. člena ZDen, vendar tožena stranka na te ugovore ne reagira. Tožeča stranka bi morala izdelati poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju kot to določa 65. člen ZDen. Tožena stranka je brez takega poročila izdala odločbo, v kateri ni upoštevala vseh dejstev, pomembnih za končno odločitev, niti ni razrešila vseh predhodnih vprašanj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača trditve tožeče stranke. Predmetna nepremičnina leži znotraj območja kulturnega spomenika in naravne znamenitosti Sk. - območje gore z Marijinim svetiščem. To območje je bilo razglašeno z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine N.G., ki je bil sprejet na podlagi Zakona o naravni in kulturni dediščini. Ti predpisi so akti v smislu 3. odstavka 18. člena ZDen in je zato podana stvarna pristojnost tožene stranke. Premoženje je bilo podržavljeno kot zasebno gospodarsko poslopje, v skladu z 38. členom ZDen pa se lahko vrne tudi nepremičnina, pri tem pa se uporablja določbe o vračanju nepremičnin. Metoda valorizacije po 5. odstavku 44. člena ZDen zato ni primerna. Tožeča stranka ima pravico do odškodnine, v kolikor je pridobila premoženje odplačno, ZDen pa določa njen položaj zavezanca za vrnitev. Navedba tožeče stranke o nepremičnini kot ruševini ob podržavljenju nima nikakršne osnove. Ob postavitvi izvedenca so bile vse stranke enakopravno obravnavane, tožena stranka pa je v sklepu o postavitvi izvedenca navedla, da sta obe stranki dolžni dati izvedencu na razpolago podatke, ki se nanašajo na nepremičnino. Tožena stranka je upoštevala ugovor tožeče stranke glede 20. člena ZDen in zato določila, da se vrne nepremičnina v posest upravičencu s potekom skrajnega zakonskega roka po 2. odstavku 22. člena ZDen. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka Frančiškanski samostan S., ki jo zastopa gvardijan P.G., njega pa E.B., odvetnica v Ljubljani, v odgovoru na tožbo izpodbija trditve tožeče stranke. Tožena stranka je stvarno pristojna za odločanje v obravnavani zadevi, saj je Sk. - Območje gore z Marijinim svetiščem razglašena z Odlokom za območje kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti. Podržavljena nepremičnina ni bila nikoli zasebno gospodarsko podjetje, čeprav je ukaz Prezidija ljudske skupščine LRS to proglasil kot podjetje, pomembno za zvezno in republiško gospodarstvo. Iz zemljiške knjige izhajajo pravi podatki, da je bila podržavljena nepremičnina last Frančiškanskega samostana S., saj podjetje sploh ni obstojalo. Tožena stranka pri določitvi načina in postopka vračanja ni uporabila prostega preudarka, temveč določbe ZDen. Tožeča stranka je zavezanec po 51. členu ZDen. Neutemeljena je trditev tožeče stranke, da je nepremičnina ob podržavljenju bila ruševina, saj to ne izhaja niti iz odločbe o podržavljenju niti iz drugih dokumentov. Upravičenec je objekt vzdrževal, dokler je bil v njegovi posesti. Izgled objekta je razviden tudi iz poročila izvedenca, ki si je lahko ustvaril sliko stanja iz leta 1948. Prizadeta stranka opozarja tudi na Muzej soške fronte, ki je v kletnih prostorih te zgradbe, kar je tožeča stranka povsem zamolčala. Muzej je v letu 1993 sklenil pogodbo, na podlagi katere mu gre, ob upoštevanju njegovih vlaganj, pravica brezplačne uporabe prostorov za dobo 99 let. Neutemeljena je nadalje trditev tožeče stranke, da je tožena stranka v nasprotju z določbami postopka dajala navodila izvedencu o ocenjevanju nepremičnine, saj procesno vodstvo spada v pristojnost upravnega organa. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe ZDen, saj gostišče, ki zaseda le prostore v pritličju predmetne stavbe na S., ne predstavlja kompleksa, pač pa le enega od gostinskih obratov tožeče stranke. Tožena stranka tudi ni organ, ki bi po končanem ugotovitvenem postopku moral pripraviti poročilo o ugotovljenem dejanskem stanju. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno odločila na podlagi 5. točke 1. odstavka 54. člena ZDen, da je stvarno pristojna za odločanje v tej zadevi. Predmet odločanja je nepremičnina, ki leži v območju kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti. Za tako območje je bila razglašena Sk. - Območje gore z Marijinim svetiščem z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Nova Gorica, ki je bil objavljen v Uradnem glasilu, št. 8/85. Sama nepremičnina (zgradba in stavbišče) res ni proglašena kot kulturni spomenik, leži pa v prostoru, ki je razglašeno kot območje kulturnih in zgodovinskih spomenikov. Obravnavanje nepremičnin v takem območju terja enoten pristop zaradi trajno zagotovljene ohranitve kulturnih vrednot, ki uživa posebno družbeno varstvo.

Iz odločbe o podržavljenju predmetne nepremičnine res izhaja, kot da je bilo podržavljeno zasebno gospodarsko podjetje. Tožena stranka pa pravilno ugotavlja, da je bila podržavljena nepremičnina na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in ne zasebno gospodarsko podjetje. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu ne izhaja, da bi bila podržavljena nepremičnina last zasebnega gospodarskega podjetja "Hoteli na S." oziroma da bi tako podjetje sploh obstajalo (kopije izpiskov iz zemljiške knjige, odločba OLO G., Tajništva za gospodarstvo z dne 30.9.1954, odločba OLO N.G. o določitvi organa uprave z dne 20.8.1960). Ob taki pravilni opredelitvi tožene stranke tudi ni mogoče vrednotiti predmetne nepremičnine po metodologiji iz 5. odstavka 44. člena ZDen, saj gre le za vračanje posameznih nepremičnin, ne pa podržavljenega podjetja. Pri tem je pripomniti, da se tudi zahtevek za denacionalizacijo glasi le na vračanje posameznih nepremičnin, nikakor pa ne na vračanje zasebnega gospodarskega podjetja.

Trditev tožeče stranke, da je bila predmetna nepremičnina ob podržavljenju ruševina, nima, razen v pogodbi o prenosu med Turističnim društvom Nova Gorica in tožečo stranko, osnove v spisni dokumentaciji in ugotovitvah izvedenca. Tožena stranka je zato pravilno odločila glede vrednosti nepremičnine.

Tožena stranka je v skladu z 189. členom Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP morala dati izvedencu naročilo. Izvedenec je ugotavljal dejstva na podlagi svojega strokovnega znanja in ni reševal pravnih vprašanj. O pravnih vprašanjih in uporabi določil ZDen je odločala tožena stranka sama.

Tožena stranka je, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke, ugotavljala ovire za vračanje nepremičnine v posest zaradi možnosti odpusta znatnega števila delavcev. Zato je vrnila nepremičnino upravičencu v last, v posest pa šele s potekom zakonitega roka 7 let od dneva uveljavitve ZDen.

Tožena stranka, ki je po posebni določbi ZDen pristojna za odločanje na prvi in edini stopnji, ni zavezana za izdelavo poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju po 65. členu ZDen.

Tožena stranka je v svoji odločbi resnično kratko obrazložila svoje odločitve glede na navedbe in ugovore tožeče stranke, dane v postopku, kar pa ne pomeni kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbe ZUS in ZUP je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).