Jedro

Sodišče se ne more ukvarjati z vprašanjem toženčeve neposlovne odškodninske odgovornosti po členu 154/1 ZOR, če tožnik v tožbi ni navedel nobenega elementa za obstoj neposlovne odškodninske odgovornosti (ni opisa škodnega dejanja, ni opisa, v čem je škoda in zakaj je to neposlovno povzročena škoda, niti ni navedbe vzročne zveze med dejanjem in škodo).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (ob zavrnitvi tožnikovega zahtevka, da mu toženca nerazdelno plačata 707.813,24 din) ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in obema tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 630.000,00 din (sedaj SIT) s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 245.000,00 din (SIT) za čas od 1.7.1990 dalje do plačila, od zneska 385.000,00 din (SIT) pa za čas od 1.10.1990 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pri prvem odločanju o pritožbi prvega toženca zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji prvega toženca zoper to sodbo druge stopnje in ob razveljavitvi te sodbe vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zaradi ugoditve pritožbi prvega toženca razsodilo drugače kot sodišče prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca - in sicer tako primarni zahtevek za plačilo dinarske (tolarske) protivrednosti zneska 90.000 DEM po srednjem tečaju na dan plačila, kakor tudi podrejeni zahtevek za plačilo 630.000,00 din (SIT), torej tisti podrejeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje tudi nasproti prvemu tožencu ugodilo.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje in novo sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) je prvi toženec odgovoril (s predlogom, da se revizija zavrne kot neutemeljena), medtem ko se Javni tožilec Republike Slovenije o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

Tožnik je v tožbi tudi zoper prvega toženca postavil tri zahtevke: za plačilo dinarske (sedaj tolarske) protivrednosti 90.000 DEM po srednjem tečaju na dan plačila, za plačilo zneska 707.813,24 din (SIT) z zamudnimi obrestmi od 15.3.1991 do plačila in za plačilo 630.000,00 din (SIT) z zamudnimi obrestmi od 245.000 din (SIT) za čas od 1.7.1990 in od zneska 385.000 din (SIT) za čas od 1.10.1990 do plačila. Tožbeni predlog je formuliral tako, da so bili ti trije zahtevki s formalnega stališča v razmerju primarnega, prvega podrejenega in drugega podrejenega zahtevka (v smislu člena 188.2 ZPP). Z vsebinskega stališča, torej s stališča tožbene podlage, po kateri se presoja istovetnost zahtevka (člen 186.1 v zvezi s členom 191.1 ZPP), pa je tožnik uveljavljal zahtevek za vračilo kupnine za dva avtomobila, za katera je plačal skupno 90.000 DEM, v treh različnih obračunskih variantah protivrednosti teh 90.000 DEM (s konverzijo v domačo valuto na dan bodočega plačila iztoževane vsote oz. na dan plačila kupnine s kapitalizacijo zamudnih obresti od dneva tožbe oz. na dan plačila kupnine brez kapitalizacije zamudnih obresti). Potem ko je sodišče prve stopnje zoper prvega toženca ugodilo drugemu podrejenemu zahtevku (zahtevku z zadnjo navedeno obračunsko varianto), tožnik pa se zoper tako sodbo (s katero ni bilo ugodeno niti formalno primarnemu niti formalno prvemu podrejenemu zahtevku) ni pritožil - je nastala procesna situacija, v kateri glede na obrazloženo formalno in vsebinsko razmerje treh tožnikovih zahtevkov ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo (tudi) formalno primarni tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, o katerem sodba prve stopnje v izreku ne vsebuje odločitve. Tožnik v reviziji te uveljavljane kršitve formalno ni opredelil, revizijsko sodišče pa tudi pri vsebinski presoji ni ugotovilo, da bi bila podana kakšna (revizijsko upoštevna) procesna kršitev.

Tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke člena 354.2 ZPP (opredeljen sicer le vsebinsko) ni utemeljen. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri obravnavanih dveh prodajnih pogodbah za prodajo ukradenih avtomobilov in da je bil v obeh primerih sopogodbenik tožnika kot kupca drugi toženec kot prodajalec, je dejanska ugotovitev, napravljena na podlagi ocene izvedenih dokazov in z upoštevanjem določenega materialnopravnega izhodišča. Tožnik v reviziji ne pove, v čem naj bi bila protispisovnost te dejanske ugotovitve - s katerimi dokaznimi podatki spisa naj bi bila torej ta dejanska ugotovitev v nasprotju, če bi imela eno samo dokazno podlago, oziroma v čem je nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe o eni izmed dokaznih podlag te dejanske ugotovitve in resnično vsebino te dokazne podlage, ki je v spisu (vsebino listine ali vsebino zapisnika o izvedbi drugega dokaza). Ko tega ne pove, revizija sploh ni ustrezno konkretizirana za obravnavo revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke člena 354.2 ZPP - in se izkaže, da gre delno za nedovoljen poskus revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe (člen 385.3 ZPP), delno pa za revizijsko grajo uporabe materialnega prava.

Del revizijskih razlogov se ukvarja izključno z vprašanji, ki zadevajo dejansko podlago izpodbijane odločitve (vsebovane v sodbah prve in druge stopnje) in dokazno oceno, na kateri so dejanske ugotovitve utemeljene. Ti revizijski razlogi niso dovoljeni, ker z revizijo ni dovoljeno izpodbijati dejanske podlage pravnomočne sodbe (člen 385.3 ZPP). To velja za revizijske razloge o tem, kaj je vedel tožnik in kaj je vedel drugi toženec, vključno z revizijskimi dejanskimi novotami (prepovedanimi po 387. členu ZPP) o tem, kaj je drugi toženec govoril s svojo mamo, in s hipotetičnimi razmišljanji o tem, kakšnih dokaznih podatkov od obeh tožencev verjetno ne bo nikoli mogoče izvedeti. Ti revizijski razlogi zato podrobnejšega odgovora ne terjajo.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri dejanski podlagi sedaj izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ne najde nobenega razloga za drugačno pravno presojo, kakor je tista, za katero se je odločilo sodišče druge stopnje. Tudi v razmerju med tožnikom in prvim tožencem narekujejo ugotovljena dejstva presojo, da je bil tožnik v poslovnem obligacijskem razmerju z drugim tožencem, da je bila med tožnikom in drugim tožencem sklenjena prodajna pogodba v obeh primerih, ko je tožnik kupil osebni avto mercedes, torej v tej pravdi obravnavana avtomobila. Ta dejstva prav tako narekujejo presojo, da tožnik s prvim tožencem ni bil v nikakršnem poslovnem razmerju. Revizijsko sodišče tudi nima nobenega pomisleka proti presoji, da na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče ugotoviti, da bi bilo med tožencema mandatno razmerje glede sklenitve prodajnih pogodb, ki jih je v vlogi prodajalca sklenil drugi toženec s tožnikom kot kupcem - predvsem ne mandatno razmerje, o kakršnem je v svoji sodbi razmišljalo sodišče prve stopnje. Ko je tako, pa je nujen in pravilen končni pravni sklep sodišča druge stopnje, da solidarne odgovornosti prvega toženca skupaj z drugim tožencem iz pravnaga posla ni.

Iz pravkar povedanega sledi, da ni utemeljeno tožnikovo revizijsko stališče o neutemeljenosti presoje sodišča druge stopnje, da je bil tožnik le v poslovnem razmerju z drugim tožencem, in da je neutemeljeno tudi s tem povezano revizijsko stališče, da oba toženca odgovarjata tožniku iz neposlovne odšodninske odgovornosti, češ da sta s skupnim in vzajemnim delovanjem povzročila, da je bil tožnik oškodovan. Teza o neposlovni odškodninski odgovornosti drugega toženca ne more biti utemeljena ob že obrazloženi ugotovitvi in presoji, da sta bila tožnik in drugi toženec pogodbenika dveh prodajnih pogodb - ki sta bili (zaradi pravne napake predmeta pogodbe) po zakonu razdrti in zato drugega toženca zadene obveznost vrnitve kupnine (510. člen ZOR - ponavljanje razlogov iz revizijskega sklepa ni potrebnoĐ). Glede prvega toženca pa se revizijsko sodišče popolnoma strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se z vprašanjem, ali je prvi toženec povzročil škodo tožniku iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti po členu 154.1 ZOR, v tem postopku ni treba ukvarjati. Tožnik namreč v tožbi ni navedel nobenega elementa za obstoj neposlovne odškodninske odgovornosti prvega toženca (ni opisa škodnega dejanja, ni opisa, v čem je škoda in zakaj je to neposlovno povzročena škoda, niti ni navedbe vzročne zveze med dejanjem in škodo). Edino, kar je tožnik v tožbi o prvem tožencu sploh navedel (v nadaljevanju navedb o nakupu dveh mercedesov na podlagi stikov z drugim tožencem in o poznejšem odvzemu teh dveh avtomobilov pa o prodaji prvega kupljenega A. G.), je tole : "Glede na to, da je oba zadevna avtomobila zasegla policija, tožnik zahteva, da mu toženca nerazdelno plačata odškodnino, to je toliko, kolikor je tožnik plačal za oba avtomobila." Ta stavek, v katerem je prvi toženec zajet v dvojinski obliki "toženca" in v katerem je uporabljen izraz "odškodnina", nikakor ne pomeni trditvene podlage tožbe, ki bi narekovala (in omogočala) razpravljanje o neki neposlovni odškodninski odgovornosti prvega toženca nasproti tožniku.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (člen 166.1 ZPP) temelji na neuspehu tožnika z revizijo (člen 154.1 ZPP) in na presoji, da stroškov toženčevega revizijskega odgovora glede na vsebino tega odgovora in same revizije ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (člen 155.1 ZPP).