Jedro

Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločilo po opravljeni obravnavi, saj je ugotovilo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi.

Izpodbijana sodba se z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska obveznost tožene stranke za vso tožnikovo škodo.

Zadeva se vrača sodišču prve stopnje zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in zaradi odločitve o pravdnih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 2.107,33 EUR z obrestmi za škodo, ki naj bi mu jo bil povzročil toženec s tem, da ga je 18.12.2003 telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o tem, da mora tožnik tožencu povrniti 31,71 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil toženec tisti, ki ga je poškodoval. Zoper sodbo se tožnik pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi napada dokazno oceno in se ne strinja s tem, da tožniku ni uspelo dokazati, da ga je poškodoval toženec. Izpodbija izpovedbo priče M. in navaja, da je izpovedba neverodostojna. Sodišče ni podalo dokazne ocene o izvedenskem mnenju prim. T. L. Tam je opisan mehanizem poškodbe.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločilo po opravljeni obravnavi, kajti ugotovilo je, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov. Senat je ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica, ker ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj (2. odstavek 347. člena ZPP – Zakona o pravdnem postopku in 5. odstavek istega člena).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prišlo do prepričanja, da tožeča stranka ni z gotovostjo dokazala, da je bil toženec tisti, ki ga je 18.12.2003 udaril v oko. Pri tem je ugotovilo tudi, da pa je tega dne tožniku škoda očitno nastala. Potem ko je sodišče druge stopnje ponovno zaslišalo obe pravdni stranki in pričo I. M., je v povezavi z dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožniku prepričljivo uspelo dokazati, da je toženec tisti, ki mu je 18.12.2003 povzročil škodo s tem, da ga je udaril v oko.

O okoliščinah dogodka tega dne sta tako tožnik kot toženec v določenih elementih izpovedovala skladno (kako in zaradi česa je med njima prišlo do konflikta). Neskladje je bilo glede odločilnega dejstva, in sicer, ali je toženec udaril tožnika v oko. Tožnik je trdil in dokazoval, da ga je udaril toženec, ko je sedel v avtu. To je dokazoval med drugim s svojim zaslišanjem, s policijskim poročilom (priloga A2), z izvidom očesne klinike (priloga A3), izvedenskim mnenjem (priloga A8) ter s pričo I. Š. Toženec je okoliščine dogodka opisoval podobno, le da je trdil, da toženca ni udaril, pač pa je potem, ko sta se sprla, le zaloputnil vrata tožnikovega avta. To je dokazoval s svojim zaslišanjem in zaslišanjem priče I. M..

Potem ko je pritožbeno sodišče ponovno zaslišalo obe pravdni stranki in pričo I. M., je ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, in sicer, da je toženec udaril tožnika. Glede tega vprašanja pritožbeno sodišče ne verjame ne tožencu in ne priči M. Ni dvoma in tudi toženec ne zanika, da je tega dne tožnik zadobil poškodbo očesa. Toženčevo stališče je, da se je tožnik sam poškodoval. To trditev postavlja s stališča: „Ker ga jaz nisem udaril, se je očitno poškodoval sam“. To pa seveda ni zadosten razlog, s katerim bi se toženec mogel razbremeniti odgovornosti. Nobenih drugih okoliščin namreč ni, ki bi kazale na samopoškodbo. Tožnik je po dogodku odšel na policijsko postajo, kjer je glede bistvenih okoliščin dogodka povedal enako kot v tožbi in kot izpoveduje tudi zaslišan kot stranka, da ga je torej udaril toženec. Tudi listinski dokazi v ničemer ne nakazujejo na samopoškodbo. Tako tožnik kot toženec izpovedujeta, da je tožnik potem, ko je stopil iz avta, dejal tožencu, da ga „bo to koštalo“. Izkustveno je taka „grožnja“ mnogo bolj logična, če ga je toženec udaril in ne, če je med njima prišlo samo do besednega konflikta. Da je do udarca prišlo, pa je izpovedovala tudi priča I. Š.. Pritožbeno sodišče slednjega ni zaslišalo, ker o njegovi izpovedbi ne dvomi, kajti dogajanje je zaslišan kot priča opisal prepričljivo in tudi pojasnil, zakaj je bil pozoren na dogajanje, čeprav je tožnika poznal le bežno. Toženec pa te priče niti ne pozna. Ni torej videti, zakaj bi slednja priča izpovedovala drugače, kot je potekal dogodek. Po drugi strani pa priča M. gotovo ni neprizadeta priča, saj je sam izpovedal, da je s tožnikom že večkrat imel konflikt. Ponovno zaslišan je izpovedoval tako kot pri sodišču prve stopnje. Pri tem se v zvezi z dodatnimi vprašanji okoliščin ni spomnil, ker da je od dogodka preteklo že preveč časa. Hkrati pa je izjavil, da bo odgovarjal samo glede tega, kar je videl, ker da ga vse ostalo ne zanima. Pritožbenega sodišča njegova izpovedba ni prepričala, čeprav je vztrajal pri tem, da toženec tožnika ni udaril. Brez dvoma je namreč tožniku poškodba tega dne ob konfliktu s tožencem nastala, kakšen drug mehanizem poškodbe razen tega, da ga je udaril toženec, pa ni dokazan.

Tožencu je določena škoda nastala, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vzrok škode je toženčevo protipravno ravnanje – udarec v oko. To je tožnik dokazal. Po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ, toženec za škodo odgovarja (Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in z vmesno sodbo ugotovilo, da obstaja odškodninska obveznost toženca. O višini škode bo moralo odločati sodišče prve stopnje skupaj z vsemi pravdnimi stroški, tudi pritožbenimi (1. točka 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 315. člena ZPP; smiselna uporaba 4. odstavka 165. člena ZPP).