Jedro

Če se pripor zoper obdolženca (v obravnavani zadevi) sploh še ni začel izvrševati, ni mogoče trditi, da je bil obdolženec v priporu nezakonito.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega P. D. odredila pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pripor pa teče od odprave pripora v zadevi Okrajnega sodišča v Kopru III K 6470/2011. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve obdolženčevih pravic iz drugega odstavka 20. člena in prvega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče obdolžencu pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje, saj je bila zahteva vložena, preden je izpodbijana odločba postala pravnomočna. Po stališču vrhovnega državnega tožilca nastopi pravnomočnost odločbe, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009 (- ki sicer govori o sodbi, ni pa razloga, da rešitev ne bi veljala za vse sodne odločbe, v katerih nastopi enak položaj), če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. S takšno opredelitvijo pravnomočnosti se vrhovni državni tožilec sicer ne strinja, kljub temu pa meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti preuranjena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se z odgovorom vrhovnega državnega tožilca o preuranjenosti zahteve ne strinja ter še navaja, da se citirana odločba Ustavnega sodišča nanaša na zastaranje, predmet obravnavane zadeve pa je izključno procesne narave.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sklep o odreditvi pripora prejel po telefaksu 4. 2. 2011 ob 15.38 uri, da je tega dne ob 23.15 uri po telefaksu vložil pritožbo, o kateri je zunajobravnavni senat odločil šele 7. 2. 2011 zjutraj. Vložnik meni, da je zunajobravnavni senat odločil po poteku 48-urnega roka iz drugega odstavka 20. člena Ustave in šestega odstavka 202. člena ZKP. V zvezi z vlaganjem pravnih sredstev na sodišče z uporabo telefaksa vložnik navaja, da mora biti strankam v kazenskem postopku omogočeno komuniciranje preko telefaksa, ker se tudi sodišče poslužuje takšnega načina komunikacije s strankami.

6. Sklep postane pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni pritožbe (drugi odstavek 132. člena ZKP). Pravna situacija je v obravnavanem primeru drugačna od tiste, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009. Ustavno sodišče je v citirani odločbi, v kateri se je ukvarjalo z vprašanjem zastaranja kazenskega pregona, kot čas nastopa pravnomočnosti sodbe štelo trenutek, ko je sodba odpravljena pritožniku, s čimer postane nespremenljiva in veže sodišče, za posameznika pa že pomeni prvo možnost, da se z njo seznani. Do takšnih situacij bi lahko prišlo tudi v primerih, ko se kazenski postopek zaključi z izdajo sklepa, na primer s sklepom, s katerim je izrečen sodni opomin (446. člen ZKP); s sklepom, s katerim je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep (tretji odstavek 483. člena ZKP) ali je postopek zoper mladoletnika ustavljen (drugi odstavek 483. člena ZKP); ali s sklepom, s katerim sodišče neprištevnemu storilcu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (peti odstavek 492. člena ZKP). Pri odločanju o priporu pa gre za tako imenovano incidenčno odločanje, to je odločanje med kazenskim postopkom, ki mora biti hitro, ni pa odločilno za dokončno presojo o zadevi. Z izdajo sklepa o odreditvi pripora se pripor začne izvajati, takšen sklep postane izvršljiv takoj po njegovem sprejetju, saj pritožba ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Zunajobravnavni senat mora o pritožbi odločiti v oseminštiridesetih urah (šesti odstavek 202. člena ZKP). Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora lahko priprti obdolženec ali njegov zagovornik kadarkoli med trajanjem pripora predlagata odpravo pripora ali njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom, sodišče pa mora odpraviti pripor takoj, ko prenehajo priporni razlogi, iz katerih je bil pripor odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP). Zaradi same narave sklepa o odreditvi pripora do takšnih posledic, ki so navedene v citirani odločbi Ustavnega sodišča, torej da ni jasen trenutek nastopa zastaranja kazenskega pregona, niti ne more priti. Ob povedanem je Vrhovno sodišče štelo, da je zagovornikova pritožba vložena pravočasno.

7. Vložnikovemu stališču, da je bil obdolženec nezakonito v priporu, ni mogoče pritrditi. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu odločila, da začne pripor v tej zadevi teči od odprave pripora v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru III K 6470/2011. V času, ko je bil zoper obdolženca odrejen pripor v obravnavani zadevi, je bil obdolženec v priporu v zadevi III K 6470/2011, kar pomeni, da se pripor zoper njega v obravnavani zadevi sploh še ni začel izvrševati. Zato ni mogoče trditi, da je bil obdolženec v obravnavani zadevi nezakonito v priporu.

8. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 77/2004 z dne 25. 3. 2004 obrazložilo, da 48-urni rok iz šestega odstavka 202. člena ZKP ni prekluziven, temveč je instrukcijski, poleg tega pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 202. člena ZKP), zato ni mogoče trditi, da je sklep o odreditvi pripora nezakonit, če zunajobravnavni senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ne odloči v tem roku. V odločbah (na primer) I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000 in XI Ips 4980/2011 (XI Ips 18/2011) z dne 15. 2. 2011 pa je Vrhovno sodišče tudi obrazložilo, da se 48-urni rok računa od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča. Rok za odločitev senata namreč ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.

9. V zvezi s poslovanjem sodišča s strankami preko telefaksa je Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 28155/2010 – 30/2010 z dne 11. 5. 2010 obrazložilo, da Sodni red v 99. in 100. členu ureja poslovanje preko telefaksa. Sodišče takšne vloge strank upošteva v okviru procesnih zakonov, pri čemer veljavno besedilo 76. člena ZKP ureja le neposredno izročitev in pošiljanje pisne vloge po pošti ali elektronski poti, ne pa tudi po telefaksu ali z drugimi komunikacijskimi sredstvi. Prav tako veljavni ZKP ne predvideva vročanja odločb sodišča strankam preko telefaksa. V obravnavani zadevi je zagovornik vložil pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora preko telefaksa, takšen način vložitve pravnega sredstva je sodišče sprejelo, prav tako je zagovornik sprejel način vročitve sklepa zunajobravnavnega senata preko telefaksa oziroma takšnemu načinu vročanja ni nasprotoval. Zato ni mogoče govoriti o kršitvi določb kazenskega postopka. Treba je še pojasniti, da Vrhovno sodišče dopis, v katerem daje zagovornikom možnost, da se izjavijo o odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovornikom pošilja po telefaksu z namenom, da lahko čim prej oblikujejo morebitno izjavo, vendar pa jim hkrati dopis pošlje tudi priporočeno po pošti. Izjava zagovornika, ki jo na sodišče pravočasno pošlje le po pošti, ne pa tudi po telefaksu, za zagovornika ali obdolženca nima nobenih negativnih posledic.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.