Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da se je v času bolniškega staleža prek oddaljenega dostopa prijavil v računalnik tožene stranke z uporabniškim imenom in geslom druge delavke in z informacijskega sistema tožene stranke prenesel celotno vsebino map, v katerih so bile datoteke z osebnimi podatki zaposlenih in študentov ter zaupni podatki o poslovanju tožene stranke, kar vse šteje za poslovno skrivnost. Očitane kršitve predstavljajo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, št. ... z dne 2. 6. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki 3. 6. 2014, je nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prejšnje točke ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2010. 3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ter ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo priznati neprekinjeno delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo plačati mesečna nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 1. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska nadomestila plače (18. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila, od posameznega bruto zneska nadomestila plače obračunati in v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.“ (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter s tem povezane nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča, da nekaterim pričam verjame in jim v celoti sledi, drugim pa ne, nikakor ni prepričljiva. Sodišče je brez lastne kritične presoje v celoti povzelo izvedensko mnenje, kljub temu da je tožnik opozoril na zelo očitno pomembno protislovje v mnenju izvedenca, pri čemer ne gre za uporabo nikakršnega strokovnega znanja, temveč le za branje podatkov tabele, kar je sposoben vsak povprečno inteligenten človek. Glede 5. točke obrazložitve sodbe je jasno, da izvedenec na dodatno nepravilno postavljeno vprašanje s strani tožene stranke ne bi samoiniciativno odgovoril, če nanj ne bi bil s strani tožene stranke še dodatno, izven postopka, opozorjen. Sodišče je zavrnilo določene dokaze, ki bi potrdili, da je tožnik verodostojna oseba, da ne laže in da so njegove navedbe resnične in poštene. Priče tožene stranke so se pred zaslišanjem dne 25. 5. 2015 pred razpravno dvorano natančno dogovarjale, kaj bodo izpovedale, kar sta slišali tudi priči A.A. in B.B.. Sodišče se v 10. točki sodbe sklicuje na poročilo o incidentu z dne 5. 5. 2014, povzema njegovo vsebino in na njegovi osnovi zaključuje, da mag. C.C. in posledično tožena stranka pred 5. 5. 2014 nista vedela za očitana ravnanja. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj se sodišče opira na dokaz, kateri ni bil izveden, torej prebran niti ne predlagan tekom postopka. Zadevno poročilo je bilo zgolj omenjeno s strani tožene stranke in postavljenega izvedenca, sodišče se zato z njim ni moglo seznaniti in odločitev opreti nanj, da je tožena stranka podala kazensko ovadbo tudi zoper A.A., pa že samo po sebi kaže na to, da tožena stranka ne ve in ni prepričana, ali je sporni mapi prenesel tožnik ali A.A.. Gre za očitne indice, ki kažejo, da niti tožena stranka ni vedela, kdo je sporni prenos opravil. Glede samega dejstva, da sta se na namizju službenega računalnika, na katerem je delala A.A. pojavili dve novi ikoni (doktorska shema 2011 in 2012), tožnik dodaja, da tega dejstva tožena stranka ni zatrjevala med postopkom. Ni logično, da tožena stranka ne bi vedela, ko pa je vedela, da so se podatki prenašali preko programa D. in da sta na službenem računalniku nastali dve novi ikoni. Novo ustvarjeni ikoni doktorskih shem 2011 in 2012 sta namreč bili samo na namizju uporabniškega profila A.A., ne pa tudi pri drugih profilih oz. uporabnikih tega računalnika. Tožena stranka je že 21. 3. 2014 oz. najkasneje 31. 3. 2014 vedela za prenos spornih map, ter je tožniku, ko je le-ta prišel na delo iz bolniškega staleža dne 31. 3. 2014, takoj onemogočila vse dostope in pravice, ki jih je kot delavec pri toženi stranki imel in je že takrat hotela klicati kriminaliste. Glede podatkov tožnik opozarja na izpoved priče mag. C.C., ki je povedal, da ni reagiral, ker se mu je zdela navadna situacija v primeru, ko je bil s strani E.E. obveščen, da so ona in njene sodelavke opozorile, da je bil tožnik do službenega računalnika A.A. dostopal od doma. Mag. C.C. je tudi izpovedal, da je tožnik dostopal preko oddaljenega omrežja. Tožnik opozarja na neskladnost izpovedi prič F.F., G.G. in mag. C.C., kateri so bili vsi prisotni na sestanku 31. 3. 2014, skupaj s tožnikom, kar ni sporno. Kako to, da za nenavadno situacijo priča G.G. ne ve nič, kljub spornemu sestanku. Sodišče pravilno ugotavlja, da je morala A.A. na hitro prenehati z delom pri toženi stranki. Slednje je potrdila tudi priča G.G., ki je povedal, da odnosi niso bili najboljši. A.A. je prosila svojo nadrejeno E.E. za določene podatke iz omenjenih map, zaradi izdelave poročila o obvezni študentski praksi, slednja pa je zgolj kričala nazaj „Ja kaj si pa ti predstavljaš! Kaj boš pa sedaj še vse hot`la met“. Izgovarjanje mag. C.C. na neažurnost kadrovske službe in ostalih strokovnih služb oz. vodje službe ni na mestu. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da se je tožnik po navodilih A.A. preko oddaljenega dostopa prijavil nepooblaščeno, tožnik dodaja, da slednje nikakor ne drži. Tožnik se ni prijavil zaradi svojih interesov ali volje, temveč je zgolj izvršil tisto, za kar ga je prosila A.A. in je imel za prijavo v njen uporabniški profil njeno brezpogojno dovoljenje. Tožnik je že v svojem zagovoru dne 26. 5. 2014 izrecno poudaril, da gre za neupravičen vstop oz. vdor v informacijski sistem zgolj v primeru, ko si storilec z zlorabo zaupanja, z uporabo sile ali groženje, ali s kakšno drugo obliko socialnega inženiringa pridobi tuje uporabniško ime in geslo in s tem vstopi v informacijski sistem, medtem ko gre pri vdoru za uporabo posebej prirejenih programov ali prijemov izkoristiti slabosti informacijskega sistema in si s pomočjo teh programov ali prijemov omogočil vstop v informacijski sistem. Ne tožniku ne A.A. tega ne moremo očitati in zato za neupravičen vstop ali vdor nikakor ni šlo. Tožnik je zgolj vzpostavil povezavo in izdal ukaze za prenos in brisanje osebnih datotek A.A. in sicer na USB ključek, kar je zagotovo naredil v prvih 6 minutah in 41 sekundah. Zaključek sodišča, da ni prišlo do kopiranja osebnih stvari A.A. na USB ključek, ni pravilen. Do slednjega je prišlo, to bi predlagani dokazi tožnika tudi z gotovostjo potrdili. Nepravilna je utemeljitev sodišča, da priča B.B. ne govori resnice in da je zato neverodostojna. Do tega zaključka je sodišče prišlo iz razloga, ker priča ni natančno vedela, ali je bil otrok tožnika dne 17. 3. 2014 zdrav ali bolan. Tudi zaključek sodišča, da ni verjetno, da bi se tožnik in priča B.B. dne 17. 3. 2014 dobila na igrišču, ni utemeljen. Priča B.B. je izpovedala, da sta bila s tožnikom na igrišču dogovorjena nekako od 11:00 do 13:00 ure. Nesporno je, da tožnik očitanega prenosa spornih map ni izvedel in da je to izključno in zgolj zaradi študijski potreb opravila A.A.. Čemu bi slednja to dejanje priznala tudi v kazenskem postopku, če ga dejansko ne bi storila, sodišče niti ni presojalo niti se mu ne zdi čudno. Dokazno breme v zvezi z izredno odpovedjo tožene stranke tožniku je na strani tožene stranke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tožniku pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi tožnik neutemeljeno, zavajajoče in prepozno nasprotuje ugotovitvam sodnega izvedenca iz izvedeniškega mnenja z dne 10. 12. 2014. Gre za očitno prepozno in neupravičeno nasprotovanje ugotovitvam sodnega izvedenca, ki se sedaj pred novimi (sicer neutemeljenimi očitki) ne more braniti. Tožnik dokaznemu sklepu ni ugovarjal. Zlonamerne in neresnične so trditve tožnika, da naj bi se priče tožene stranke pred razpravno dvorano pogovarjale o vsebini izpovedb in prikrojile resnično dejansko stanje. O dogajanju 17. 3. 2014 pri tožniku doma ni izpovedala nobena od prič tožene stranke, glede vsebine tožnikovih aktivnosti 17. 3. 2014, v okviru oddaljenega dostopa, pa je svoje mnenje podal izvedenec. Tako ni niti najmanj jasno, o čem naj bi se priče sploh lahko dogovarjale. Sodišče je v obrazložitvi pravilno in prepričljivo navedlo, da obstoj USB ključka ni bistven za odločitev zakonitosti izredne odpovedi, v odpovedi tožniku ni bilo očitano, da je prenesel podatke na USB ključek (za katerega je tožena stranka prvič izvedela šele iz pripravljalne vloge tožnika z dne 17. 9. 2014) - in gre torej za pravno neupoštevno dejstvo. Pritožbeni očitki v zvezi z pojavom ikon na namizju službenega računalnika, na katerem je delala A.A., so nerelevantni, saj ne gre za pravno odločilna dejstva. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju z dne 25. 2. 2015 ugotovil, da sta mapi (oz. ikoni) bili ustvarjeni 17. 3. 2014 ob 10:53 in 10:54 uri - kar priznava tudi tožnik sam. Sicer niti ni jasno kakšno zvezo z ugotavljanjem razlogov za izredno odpoved naj bi imelo opažanje ikon doktorske sheme na namizju. Da se je s pravo vsebino tožnikovih aktivnosti z dne 17. 3. 2014 mag. C.C. seznanil šele 5. 5. 2014, pa je bilo že večkrat povedano in s tem tudi ni nobenih nasprotnih dokazov. Tožnik USB ključka ni omenil ne na sestanku 31. 3. 2014, ne v pisnem zagovoru z dne 26. 5. 2014 in tudi ne v tožbi z dne 27. 6. 2014. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi tožena stranka že 21. 3. 2014 oz. 31. 3. 2014 vedela za prenos spornih map. Tožnik se pri tem sklicuje na pričo G.G. glede katerega ne dvomi v njegovo verodostojnost. Iz izpovedbe priče G.G. jasno in nedvoumno izhaja, da tožena stranka pred 5. 5. 2014 ni vedela, da je tožnik 17. 3. 2014 preko oddaljenega dostopa prenašal podatke iz doktorske sheme izven omrežja tožene stranke. To se sklada tudi z izpovedbo tožnika, ki 16. 10. 2014 na zaslišanju ni izpovedal, da mu je kdo od prisotnih na sestanku 31. 3. 2014 očital prenos podatkov iz doktorske sheme. Subjektivni rok za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začne teči šele od seznanitve rektorja tožene stranke z razlogi za uvedbo tega postopka (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 415/2009 z dne 21. 6. 2011). Ker je bil rektor z razlogi za izredno odpoved seznanjen šele 16. 5. 2014, ko je izdal vabilo na zagovor, je bila odpoved v vsakem primeru pravočasna (ne glede na to, kdaj je mag. C.C. opravil pregled računalnika). Oddaljen dostop do informacijskega sistema predstavlja varnostno tveganje in se zato obravnava povsem drugače, kot pa če kdo na službenem računalniku ustvari ikono (mapo) na namizju, saj s tem še ne ogroža delovanje informacijskega sistema. Glede na to, da so G.G., F.F. in mag. C.C. verjeli tožniku, da je 17. 3. 2014 naredil le uslugo svoji sestri in izbrisal oz. prenesel njene privatne fotografije iz službenega na domači računalnik, je povsem normalno, da so tožniku vrnili vse administratorske pravice in mu omogočili nadaljnje delo. Šlo ni za prenos podatkov zaradi potreb delovnega procesa, ampak izključno zaradi prilastitve zaupnih in osebnih podatkov v lasti tožene stranke. Ker tega dostopa dokazano ni opravila A.A., so nerelevantne vse pritožbene navedbe v zvezi z njenim preteklim delom in pooblastili. Razlog za izredno odpoved je predstavljal en sam dogodek in sicer dostop tožnika z dne 17. 3. 2014. Zato so nepomembna vsa ostala izvajanja pritožbe zaradi ravnanja z uporabniški imeni in gesli pri toženi stranki, saj to nima nobene zveze s tožnikovim ravnanjem. Netočno in neprepričljivo je pojasnilo priče A.A., da se je 17. 3. 2014 dogovarjala s tožnikovo partnerko H.H. po telefonu le o tem, da naj vstavi USB ključek, da bo priča prenesla podatke. Na tem mestu se je priči zareklo, saj se je potem takoj popravila, da naj bi osebne podatke prinašal brat. Tožnik je nedvomno že pred odpovedjo bil seznanjen z vsebino spornih prenosov, kar pomeni, da tega ni izvedel od svoje sestre. Sodišče je pravilno odločilo, da ugotavljanje obstoja USB ključka ni pravno odločilno dejstvo za presojo zakonitosti izredne odpovedi. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki glede izpovedbe priče B.B.. Tožnik v pritožbi prepozno navaja nova dejstva, da je bil otrok 17. 3. 2014 že veliko boljšega zdravja in ni imel nekih očitnih znakov bolezni, razen kašlja. Teh pritožbenih trditev sodišče zaradi omejitve iz 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Če je bil 17. 3. 2014 otrok res bolan, v kar sodišče in tožena stranka ne dvomita, potem tožnik z njim zagotovo v zimskem času ni preživel zunaj dve uri na igrišču. Neutemeljeni so očitki glede pravil o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Tožnik si neprestano izmišljuje nova dejstva (to velja tudi za pritožbo), skratka tožnik je povsem neverodostojna oseba. Iz njegovega zagovora izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je prenašal sporne podatke. V tožbi 27. 6. 2014 je tožnik prvič omenil, da je 17. 3. 2014 iz računalnika prenesel določene sestrine osebne stvari. Šele v pripravljalni vlogi 17. 9. 2014 je prvič navedel, da je bila 17. 3. 2014 ob njem tudi sestra. Po šestih mesecih se je v vlogi „spomnil“, da je kritičnega dne izbrisal iz računalnika sestrine osebne fotografije in na USB ključek prenesel varnostne kopije podatkov iz sestrinega mobilnega telefona; po opravljenem delu pa zapustil stanovanje. Na zaslišanju 16. 10. 2014 je tožnik izpovedal, da je 17. 3. 2014 dopoldne k njemu prišla sestra in ga prosila za prenos podatkov, ki naj bi bili na računalniku tožene stranke (slike, dokumenti za študij) na USB ključek. Tožnik je nato dal kopirati sestrine dokumente in sestri naročil, naj na koncu dokumente izbriše in prekine povezavo, on pa je šel s sinom ven. Navajal je, da je v času med 10:47 in 10:57 uro zgolj kopiral in brisal osebne podatke in drugih ukazov ni opravil. Glede prenosa shem tožene stranke je spreminjal svoje trditve in začel navajati, da je v začetnem obdobju 6 minut in 41 sekund izdal ukaz za kopiranje sestrinih osebnih podatkov na USB ključek, po začetku kopiranja pa odšel, kreiranje map od 10:53 in 10:54 uri ni bilo več njegovo delo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, oziroma se ga ne da preizkusiti, predvsem pa ni mogoče razbrati, katera so tista odločilna dejstva, ki narekujejo odločitev sodišča glede zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena. V kolikor je sodišče verjelo le pričam tožene stranke ne gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa gre kvečjemu za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga sicer pritožba obširno izpodbija. Neutemeljeni so tako tudi ugovori glede pravil o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek, zaslišanih je bilo več prič, postavljen je bil sodni izvedenec računalniške stroke mag. I.I. - sodni izvedenec za računalništvo in informatiko, informatika in varnost informacij. Sodišče je odločalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka, kot to določa 8. člen ZPP.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 110. členu ureja razloge za izredno odpoved delodajalca in med drugim določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 110. člena), in če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 110. člena), pri čemer je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved tako na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 109. člen ZDR-1 ob navedenem določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika povabila na zagovor 26. 5. 2014, tožnik je podal pisni zagovor po svojem pooblaščencu, tožena stranka pa mu je v nadaljevanju dne 2. 6. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu sistemski inženir VII/2, ker je kršil 37. člen in 38. člen ZDR ter drugi in tretji odstavek 19. člena Pogodbe o zaposlitvi, s temi kršitvami pa so izpolnjeni vsi znaki kaznivih dejanj po drugem odstavku 143. člena (zloraba osebnih podatkov) in po prvem in drugem odstavku 221. člena (napad na informacijski sistem) Kazenskega zakonika (Ur. l. RS 55/2008 in nadalj. - KZ- 1). Tožena stranka je tako tožniku podala izredno odpoved pravočasno, saj je subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči 16. 5. 2014 (pisna pomota: 16. 5. 2013), ko se je z razlogom seznanil rektor. Tako podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni prepozna.

8. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko, informatika in varnost informacij mag. I.I. iz izvedeniškega mnenja z dne 10. 12. 2014. Iz predloženega spisa namreč izhaja, da je sodišče z dopisom z dne 15. 12. 2014 obe pravdni stranki pozvalo, da v 15 dneh podata morebitne pripombe na prejeto izvedeniško mnenje. Tožnik je pripombe podal v tretji pripravljalni vlogi z dne 30. 12. 2014, v kateri je med ostalim navedel, da je pregledal izvedensko mnenje, ki ga je dne 10. 12. 2014 izdelal sodni izvedenec in da meni, da je izvedensko mnenje izdelano strokovno ter ga sprejema in nanj posebnih pripomb nima. Po podaji dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 27. 2. 2015 je imel tožnik pripombe le v zvezi z izvedenčevo (ne)pristranskostjo, pri čemer na naslednjem naroku za glavno obravnavo tožnik niti ni predlagal zaslišanje izvedenca. Tožnik v pritožbi tožnik prvič navaja, da naj bi izvedenec pri izdelavi mnenja storil več kot očitno napako in da naj bi bile njegove ugotovitve v nasprotju z dnevniškimi datotekami, kar naj bi bil sposoben ugotoviti vsak povprečno inteligenten človek. Tožnik se večkrat zapleta v različna protislovja, pri čemer sploh ne pojasni, zakaj teh ugovorov ni mogel podati pravočasno že v postopku na prvi stopnji. Na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP se pritožbenih navedb o novih dokazih v zvezi z izvedenskim mnenjem ne sme upoštevati. Prepozni in neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede zavrnitve dokaznih predlogov tožnika, tožnik bi moral v skladu z 286. b. členom ZPP takoj opozoriti sodišče na morebitno procesno kršitev pri izdaji dokaznega sklepa, pa tega ni storil. Tožnik dokaznemu sklepu ni ugovarjal. 9. Za svoje pavšalne trditve o tem, da naj bi se priče tožene stranke pred razpravno dvorano pogovarjale o vsebini izpovedb in prikrojile resnično dejansko stanje tožnik niti ne pove, katera ugotovljena dejstva naj bi bila prikrojena oz. neresnična. O dogajanju 17. 3. 2014 pri tožniku doma ni izpovedala nobena od prič tožene stranke, torej gre za nedopustno pritožbeno novoto, glede vsebine tožnikovih aktivnosti 17. 3. 2014, v okviru oddaljenega dostopa pa je svoje mnenje podal izvedenec. Glede USB ključka pa je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno navedlo, da obstoj USB ključka ni bistven za odločitev zakonitosti izredne odpovedi, saj v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo očitano, da je prenašal podatke na USB ključek (za katerega tožena stranka sicer navede, da je prvič izvedela šele iz pripravljalne vloge tožnika z dne 17. 9. 2014) - in gre za pravno neupoštevno dejstvo. Pri tem je treba opozoriti, da tožnik v svojem pisnem zagovoru sploh ni trdil, da je prenašal sestrine osebne stvari iz računalnika na USB ključek, navajal je le formalne razloge proti odpovedi, prenos ogromne količine spornih podatkov pa je poskusil prikazati kot neškodljiv in zanemarljiv dogodek in se je na koncu zagovora zanj celo opravičil. 10. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede obrazložitve sodbe v 10. točki, v kateri je omenjeno poročilo mag. C.C. z dne 5. 5. 2014. V zvezi s tem je sodišče zgolj omenilo ugotovitve izvedenca o tem, kaj je 5. 5. 2014 ugotovil mag. C.C. in pri tem posebej poudarilo, da je to relevantno zgolj z vidika pravočasnosti odpovedi. Omenjanje poročila za to ni imelo nobenega vpliva na odločitev sodišča. Kot je obrazloženo v sodbi, je rok za podajo odpovedi pričel teči od trenutka, ko je bil rektor seznanjen s kršitvami tožnika, sicer pa je običajno, da so tožena stranka oz. njeni pooblaščeni delavci raziskovali zadevo o odkritju oddaljenega vstopa in so najprej celo mislili, da je tožnik dejansko oddaljeno, v času bolniškega staleža, le posegel v računalnik, da bi prenesel osebne dokumente svoje sestre ali jih izbrisal. Brezpredmetne in neutemeljene so pritožbene navedbe glede vložene kazenske ovadbe zoper A.A.. Navedena ni bila delavka tožene stranke, tožnik niti ni zatrjeval, da on s prenosom podatkov nima nikakršne zveze, tožena stranka pa je vložila kazensko ovadbo proti A.A., da bodo organi pregona ugotovili, kakšno vlogo je imela A.A. pri očitanih kaznivih dejanjih. Ob tem so tako povsem brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, kako je A.A. opravljala svoje delo pri toženi stranki, kako pogosto je kopirala posamezne dokumente iz oddelčnega diska na namizje in nato nazaj na oddelčni disk, ter kako pogosto so se mape pojavljale na namizju in podobno.

11. Pritožbeni očitki v zvezi z pojavom ikon na namizju službenega računalnika, na katerem je delala A.A., so nerelevantni, saj ne gre za pravno odločilna dejstva. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju z dne 25. 2. 2015 ugotovil, da sta mapi (oz. ikoni) bili ustvarjeni 17. 3. 2014 ob 10:53 in 10:54 uri - kar v drugi točki priznava tudi tožnik sam. Zaradi tega so neresnične pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zatrjevala obstoja ikon (map) in da naj bi bila celotna zgodba o opažanju ikon na namizju računalnika izmišljena in prirejena. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta delavki J.J. in K.K. iz univerzitetne službe za doktorski študij obvestili svojo nadrejeno E.E., da je tožnik 17. 3. 2014 oddaljeno dostopal do računalnika, na katerem je nekoč študentsko delo opravljala A.A..

12. Tožnik je okoliščine glede obstoja USB ključka (od katere naj bi bila po njegovem prepričanju odvisna zakonitost odpovedi) prvič omenil šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2014. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi tožena stranka že 21. 3. 2014 oz. 31. 3. 2014 vedela za prenos spornih map. Tožnik se pri tem sklicuje na pričo G.G. glede katerega ne dvomi v njegovo verodostojnost. Iz izpovedbe priče G.G. jasno in nedvoumno izhaja, da tožena stranka pred 5. 5. 2014 ni vedela, da je tožnik 17. 3. 2014 preko oddaljenega dostopa prenesel podatke iz doktorske sheme izven omrežja tožene stranke. Na sestanku s tožnikom 31. 3. 2014 mu zato nihče od predstavnikov tožene stranke (G.G., F.F. in mag. C.C.) ni očital prenosa doktorske sheme. To se sklada tudi z izpovedbo tožnika, ki 16. 10. 2014 na zaslišanju ni izpovedal, da mu je kdo od prisotnih na sestanku 31. 3. 2014 očital prenos podatkov iz doktorske sheme.

13. Pritožba povsem pavšalno in z navajanjem pritožbenih novot izpodbija dokazno oceno sodišča glede izpovedi prič, pri čemer pa konkretno ne pojasni, katera dejstva naj bi bila nepravilno oz. nepopolno ugotovljena. Priča mag. C.C. je večkrat povedal, da je bil oddaljen dostop do službenega računalnika, ko je bil tožnik sicer odsoten zaradi bolniškega staleža, nenavaden dogodek in je zato preventivno ukrepal in računalnik odstranil iz uporabe. Glede vprašanja v zvezi z ikonami (mapami) na namizju računalnika pa je pojasnil, da se mu to takrat ni zdelo nič takega, da bi moral posebej ukrepati. Oddaljen dostop do informacijskega sistema predstavlja varnostno tveganje in se zato obravnava povsem drugače, kot pa če kdo na službenem računalniku ustvari ikono (mapo) na namizju, saj s tem še ne ogroža delovanje informacijskega sistema. Glede na to, da so G.G., F.F. in mag. C.C. verjeli tožniku, da je 17. 3. 2014 naredil le uslugo svoji sestri in izbrisal oz. prenesel njene privatne fotografije iz službenega na domači računalnik, je povsem normalno, da so tožniku vrnili vse administratorske pravice in mu omogočili nadaljnje delo.

14. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki glede izpovedbe priče B.B., saj priča ni vedela povedati nič konkretnega o domnevnem srečanju s tožnikom 17. 3. 2014, pri čemer ji ni bilo znano, da je bil tožnikov otrok bolan (čeprav je tožnik zaradi hude bolezni otroka predčasno prekinil dopust v toplicah in moral zaradi nege vzeti bolniški stalež, saj otrok ni smel obiskovati vrtca), zmotila se je tudi pri starosti tožnikovega otroka. Tožnik v pritožbi tudi prepozno navaja nova dejstva, da je bil otrok 17. 3. 2014 že veliko boljšega zdravja in ni imel nekih očitnih znakov bolezni, razen kašlja. Teh pritožbenih trditev sodišče zaradi omejitve iz 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Če je bil 17. 3. 2014 otrok res bolan, potem tožnik z njim v hladnem času ni preživel zunaj dve uri na igrišču. 15. Po oceni pritožbenega sodišča je tako tožnik neupravičeno in nepooblaščeno na daljavo dostopil do računalniških baz tožene strank, pri čemer je uporabil tuje uporabniško ime in geslo, ki je sicer neprenosljivo in za njegovo uporabo ni mogoče pooblastiti druge osebe, pri čemer je A.A. že 7. 2. 2014 prenehala opravljati delo pri toženi stranki in zato ni smela več dostopati do informacijskega sistema tožene stranke (uporabniški imeni sta ji bili dodeljeni izključno za opravljanje študentskega dela pri toženi stranki, zato je bila upravičena dostopati do računalnika samo v okviru in za potrebe opravljanja tega dela). S prenehanjem študentskega dela A.A. je tudi prenehalo njeno pooblastilo za vstop v informacijski sistem, pri čemer je povsem irelevantno, da uporabniško ime in geslo takrat še ni bilo preklicano.

16. ZDR-1 v 1. odstavku 109. člena določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni z zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je bila kršitev zelo huda, ker je šlo za prenos osebnih podatkov na nepooblaščeno mesto, v konkretnem primeru pa težo daje še dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot sistemski inženir. Na oddaljeno mesto je prenesel večjo količino podatkov, ki so predstavljali poslovno skrivnost tožene stranke in je šlo tudi za osebne podatke študentov doktorskega študija. Tožena stranka je tako utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ni mogoče. 17. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za pravilno rešitev niso pomembni.

18. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

19. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za postopek glede prenehanja delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.