Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka vtožuje vrnitev plačanega zneska iz vnovčenih nalogov ni uporabilo določbe 211. člena ZOR, ki bi jo moralo uporabiti, kot je ugotovilo, da je tožeča stranka dopustila prenos sredstev s svojega računa na račun tožeče stranke, ne da bi se temu upirala ali nasprotovala, čeprav je njen zakoniti zastopnik vedel, da ga poroštvena izjava ne more zavezovati, ker je ni podpisal. Tožena stranka pa je veljavno sprejela izpolnitev, ki jo je za kreditojemalca opravila tožeča stranka. Zato tožeča stranka nima pravice od tožene plačanega zahtevati nazaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki družbi C.G.L. d.o.o., plačati 5.679.301,50 SIT z zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od zneska 1.100.000,00 SIT od dne 12.10.1998 dalje, od zneska 650.000,00 SIT od dne 13.10.1998 dalje, od zneska 330.000,00 SIT od dne 14.10.1998 dalje, od zneska 82.473,00 SIT od dne 165.10.1998 dalje, od zneska 1.100.000,00 SIT od dne 19.10.1998 dalje, od zneska 180.000,00 SIT od dne 1.10.1999 dalje, od zneska 774.712,50 SIT od dne 5.10.1999 dalje, od zneska 480.116,00 SIT od dne 23.12.1999 dalje, od zneska 900.000,00 SIT od dne 27.12.1999 dalje in od zneska 100.000,00 SIT od dne 14.2.2000 dalje do plačila in ji plačati stroške pravdnega postopka, vse v 8 dneh." z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 357.981,00 SIT, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede plačila 5.679.301,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji prisodilo 492.594,00 SIT pravdnih stroškov; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanih zamudnih obresti do vložitve tožbe in pobotni ugovor tožene stranke.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz., da ugodi pobotnemu ugovoru in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da poroštveni izjavi dani toženi stranki dne 15.11.1994 in 20.12.1994, ki ju je za tožečo stranko kot poroka podpisal E.Š., tožeče stranke ne zavezujeta. Nesporno je, da E.Š. v času podpisa spornih izjav ni bil zakoniti zastopnik družbe C.G.L. d.o.o. in da tudi kot poslovni pooblaščenec v družbi ni imel posebnega pooblastila za prevzem poroštvene zaveze, ki bi ga po zakonu moral imeti (drugi odstavek 95. člena ZOR). Tožeča stranka neutemeljeno napada zaključke sodišča prve stopnje, ki ni sledilo njenim trditvam, da je zakoniti zastopnik V.Š., naknadno, s konkludentnimi dejanji, odobril prekoračitev pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da je odobritev za poroštveno zavezo tožeče stranke kadarkoli pridobila od zakonitega zastopnika tožeče stranke; konkludentnih dejanj v zvezi z odobritvijo pa ni našlo, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da v primeru, kadar zakon zahteva za določeno dejanje posebno pooblastilo, kot je v konkretnem primeru za prevzem poroštvene zaveze, sklepanje na molče izraženo odobritev ne ustreza smislu zakonske določbe in je v tem primeru potrebno izkazati izrecno in nedvomno naknadno odobritev, enako kot velja za pooblastilo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da poroštveni izjavi nista zavezovali tožeče stranke k solidarni odgovornosti s kreditojemalcem nasproti toženi stranki.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da v času, ko je tožeča stranka toženi stranki izročila v zavarovanje plačila poroštvene zaveze akceptne naloge, te obveznosti ni imela, saj jo od vsega začetka poroštvena izjava ni zavezovala. Zato bi lahko od tožene stranke zahtevala vračilo akceptnih nalogov, ki ji jih je izročila v zavarovanje plačila iz poroštva. O tem, da je tožeča stranka akceptne naloge izročila toženi stranki, med postopkom ni bilo sporno. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhajajo z 7. strani obrazložitve sodbe: "pooblastilo za podpis akceptnih nalogov, deponirano pri Agenciji za plačilni promet, še ne pomeni tudi pooblastila za sklenitev poroštvene pogodbe", sledi logičen zaključek, da je bil E. Š., ki je akceptne naloge izročil toženi stranki in ji dal tudi pooblastilo za njihovo izpolnitev (kar prav tako ni sporno), za to dejanje upravičen pooblaščenec tožeče stranke. Ali je o svojih dejanjih izvrševanja upravičenj v plačilnem prometu obvestil tudi zakonitega zastopnika V.Š. in kdaj naj bi ta izvedel za izročitev akceptnih nalogov, ni relevantno, saj ni nujno, da direktor tudi odobri dejanje osebe, ki je pooblaščena podpisnica plačilnih nalogov. Iz tega ugotovljenega dejstva sodišča prve stopnje pa izhaja, da bi tožeča stranka, takrat ko je zvedela da bo prišlo do unovčitve prvega akceptnega naloga, lahko toženi stranki sporočila, da razveljavlja pooblastilo za izpolnitev akceptnih nalogov, zahtevala njihovo vrnitev, nalog agenciji za plačilni promet za unovčitev pa preklicala. Tega pa, kot je ugotovilo pravilno sodišče prve stopnje, ni storila. Prvi akceptni nalog je bil z vednostjo tožeče stranke unovčen 12.10.1998, zadnji pa 14.2.2000. V tem času je tožeča stranka plačala toženi stranki znesek 5.679.301,50 SIT. Plačilo je bilo izvršeno z nalogom, naročilom tožeče stranke organizaciji za plačilni promet, da opravi izplačilo (primerjaj s 749. členom ZOR). Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je tožena stranka tožečo stranko kot poroka opomnila k plačilu zapadlih obveznosti kreditojemalca, podjetja A.R. E. d.o.o. iz dveh kreditnih pogodb (priloga B9) pravilno sklepalo, da dejstvo, da na ta opomin tožeča stranka ni reagirala in da je njen zakoniti zastopnik od E. Š. zahteval, "naj uredi kar je zapletel", ne more pomeniti odobritve poroštvene pogodbe. Ni pa naredilo še naslednjega sklepa, ki iz te ugotovitve logično izhaja. Navedena ugotovljena dejstva namreč potrjujejo naslednje dejstvo, to pa je, da je tožeča stranka dobro vedela, da sama banki ničesar ne dolguje, pa je kljub temu pristala na plačilo zapadlih obveznosti iz kreditnih pogodb, ki jih je imelo do tožene stranke podjetje A.R. E. d.o.o.. S tem pa je tožena stranka veljavno sprejela izpolnitev, ki jo je za kreditojemalca opravila tožeča stranka (prvi odstavek 296. člena ZOR). Po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka vtožuje vrnitev plačanega zneska iz unovčenih akceptnih nalogov, ni uporabilo določbe 211. člena ZOR, ki bi jo moralo uporabiti, ko je ugotovilo, da je tožeča dopustila prenos sredstev s svojega računa na račun tožeče stranke, ne da bi se temu upirala ali nasprotovala, čeprav je njen zakoniti zastopnik vedel, da sam poroštvene izjave ni podpisal in da takega pooblastila tudi ni nikomur dal in da ga torej poroštvena izjava ne more zavezovati. S tem pa je tožeča stranka plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna in iz tega razloga nima pravice od tožene stranke zahtevati plačanega nazaj. Niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditev tožeče stranke pa ne izhaja, da si je ob tem tožeča stranka pridrževala pravico plačano zahtevati nazaj ali da je plačala zato, da bi se izognila kakšni sili.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi ugodilo in v skladu z določilom 4. točke 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je neutemeljen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S tem pa so se izkazale ostale pritožbene trditve za nerelevantne in jih zato pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške za pravdo toženi stranki odmerilo naslednje priglašene stroške po specificiranem stroškovniku: za zastopanje odvetnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14.5.2002 700 točk po OT in za trajanje 150 točk, za zastopanje odvetnika na naroku dne 21.6.2002 350 točk in za trajanje 50 točk, za sestavo pritožbe zoper sodbo 875 točk, za materialne stroške 2% od priznanih odvetniških stroškov, skupaj 2.218,5 točk, kar predstavlja, ob vrednosti točke na dan izdaje te sodbe 110,00 SIT, 244.035,00 SIT in za sodno takso za pritožbo 113.946,00 SIT. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 357.981,00 SIT v paricijskem roku 15 dni od prejema te sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila.