Jedro

Eno izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, predstavlja ravnanje soglasodajalca, ki o soglasju, h kateremu je bil pozvan, sploh ni odločil, kar kot rečeno pomeni, da je odločanje po vsebini zavrnil. Organ bi po presoji sodišča tožnikoma glede na takšno procesno situacijo rok za pridobitev zahtevanega soglasja moral podaljšati, primarno pa pojasniti, zakaj v tem primeru šteje, da je zahtevano soglasje sploh potrebno ter po tem, če bi ugotovil, da je soglasje potrebno, to zahtevati z jasno opredelitvijo, na kaj se mora soglasje nanašati ter s tem v zvezi tudi navesti relevantno pravno podlago oziroma bi moral v skladu z načelom prvega odstavka 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, potrebno soglasje z jasno opredelitvijo, na kaj se mora to nanašati, sam zahtevati od pristojnega soglasodajalca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Domžale št. 351-441/2017/12 (25240) s 5. 2. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 336/11 k.o. ...

2. V obrazložitvi opisuje potek postopka in zaključuje, da tožnika nista dokazala, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) skladen z veljavnim prostorskim aktom - Odlokom o zazidalnem načrtu območja Nove Depale vasi (Odlok o ZN), saj nista predložila soglasij pristojnih soglasodajalcev in ustrezno dopolnjene projektne dokumentacije. Tako niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V zvezi s predlogom za postavitev izvedenca za ugotovitev skladnosti v projektni dokumentaciji predvidenih alternativnih rešitev glede komunalne opreme odgovarja, da o skladnosti predvidenih rešitev odloča na podlagi soglasij pristojnih soglasodajalcev, ki morajo biti priložena projektni dokumentaciji. Ker zahtevani soglasji (A. d.o.o. za priključitev na malo komunalno čistilno napravo in Občine ... za priključitev na javno pot) nista bili priloženi, ocenjuje, da minimalna komunalna oskrba, kot jo določa 66. člen ZGO-1, ni zagotovljena.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo zavrnil. Povzetek bistvenih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji po tretjem in četrtem odstavku 66. člena ZGO-1 za samooskrbno gradnjo, kar potrjuje tudi pisna izjava Občine ... s 1. 12. 2017. Prvostopenjski organ bi tako moral presoditi ustreznost posameznih alternativnih načinov, ki omogočajo samooskrbo predmetne gradnje, kot so predvideni v PGD. Menita, da je organ kršil njuno zakonsko in ustavno zagotovljeno pravico, da na lastnem zemljišču skladno s tretjim in četrtim odstavkom 66. člena ZGO-1 zgradita samooskrbno družinsko stanovanjsko hišo. Vztrajata, da zahtevano soglasje A. d.o.o., kot upravljalca javnega kanalizacijskega omrežja, sploh ni potrebno, saj gradnja ne bo priključen na javno kanalizacijsko omrežje in nanj v ničemer ne bo vplivala (ravno to je bistvo t.i. samooskrbne gradnje). Zato je odločitev o tem, ali je predvidena priključitev na malo komunalno čistilno napravo skladna z določbami tretjega in četrtega odstavka 66. člena ZGO-1 oziroma ali omogoča samooskrbo objekta in ali izkazuje zadnje stanje tehnike, v celoti v domeni odločanja upravnega organa v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ne pa v domeni upravljalca javnega kanalizacijskega omrežja. Takšno stališče sta v tej zadevi zavzela tako A. d.o.o. kot Občina .... S tem v zvezi sta tožnika v upravnem postopku predlagala postavitev ustreznega izvedenca (komunalne) stroke, ki naj preveri zmožnost zagotavljanja samooskrbe objekta skladno z zadnjim stanjem tehnike v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

5. Menita tudi, da je organ zagrešil bistveno kršitev procesnih pravil, saj je ignoriral kar dve njuni prošnji za podaljšanje roka za predložitev zahtevane izjave oziroma soglasja A. d.o.o. 6. Zahteva organa za predložitev soglasja Občine ..., kot upravljalca javne poti, je po njunem prepričanju brez zakonske podlage in nerazumna. V tem primeru prometna ureditev zunaj gradbene parcele namreč ni predvidena niti potrebna. V okviru samooskrbne gradnje je predvidena uporaba obstoječega dostopa do gradbene parcele po služnostni poti tožnikov, ki se že sedaj uporablja za dostop do gradbene parcele in ki poteka izključno po zasebnih zemljiščih. S tem v zvezi sta v upravnem postopku predlagala izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke, ki ga organ brez obrazložitve ni izvedel. 7. V zvezi z očitkom organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da naj PGD ne bi bil dopolnjen s prikazom gradbene parcele za obravnavano gradnjo, izpostavljata, da organ v pisni seznanitvi z uspehom dokazovanja s 6. 12. 2017 takšne domnevne pomanjkljivosti PGD ni (več) navajal. Tako sta štela, da je bila ta pomanjkljivost s predhodno dopolnitvijo odpravljena. Zato je izpodbijana odločba v tem delu zanju presenečenje in v nasprotju z določbo 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sicer pa menita, da je takšen očitek organa neutemeljen. Iz načrta gradbenih parcel je jasno razvidna gradbena parcela za obravnavano gradnjo, ki je po grafičnih prikazih v projektu enaka prikazani situaciji, saj obsega obravnavano parcelo kot celoto.

8. Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v celoti ugodi njuni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 336/11 k.o. ... vas kot samooskrbne gradnje; podrejeno naj zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahtevata povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

10. V pripravljalni vlogi s 16. 10. 2020 tožnika vztrajata pri dosedanjih navedbah in izpostavljata, da Občina ... še vedno ni pričela z realizacijo Odloka o ZN. Sklicujeta se na sodbi tega sodišča I U 1364/2018 in 1365/2018 ter v dokaz predlagata svoje zaslišanje.

Dokazni sklep

11. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 3. 11. 2020, ki sta se ga udeležila tožnica in njen pooblaščenec, toženka pa kljub pravilnemu vabljenju ne, kot dokaz vpogledalo vse listine, ki sta jih v sodni spis vložila tožnika, in sicer: izjavo o minimalni komunalni opremljenosti območja s 1. 12. 2017 (priloga A5), odgovor Občine ...s 1. 12. 2017 (priloga A6), odločbo Občine ...št. 3711-175/2016-15 s 17. 3. 2017 (priloga A7), odločbo Občine ... št. 3711-175/2016-14 s 17. 3. 2017 (priloga A8), odgovor A. d.o.o. s 1. 12. 2017 (priloga A9), odgovor A. d.o.o. z 22. 12. 2017 (priloga A10), odgovor A. d.o.o. s 15. 2. 2018 (priloga A11) in odločbo Občine ... št. 3510-50/2017-4 s 27. 12. 2017 (priloga A12) ter vse listine upravnega spisa.

12. Dokazni predlog za zaslišanje tožnikov je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 28. in 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

13. Sodišče namreč ugotavlja, da dokaznega predloga za svoje zaslišanje tožnika tekom upravnega postopka nista podala, poleg tega je bil ta dokazni predlog predlagan po preteku roka za vložitev tožbe, in sicer šele v pripravljalni vlogi s 16. 10. 2020. 14. Sicer pa dokazni predlog za zaslišanje tožnikov za odločitev po presoji sodišča niti ni pravno pomemben. Tožnika sta namreč svoj predlog za izvedbo tega dokaza na naroku 3. 11. 2020 utemeljila z navedbo, da želita pojasniti, da se zadeva kljub poteku časa na strani občine ni kakorkoli premaknila na bolje ter da je stanje še vedno enako kot ob vložitvi tožbe. Vendar sodišče ugotavlja, da navedene dejanske okoliščine o zadevi, glede katerih predlagata svoje zaslišanje, med strankami niti niso sporne, kar bo posebej ponazorjeno v nadaljevanju sodbe1. Zato tudi izvedba tega dokaza ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev sodišča. K I. točki izreka

15. Tožba je utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 336/11 k.o. ..., ki sta jo vložila pri prvostopenjskem organu in v kateri zatrjujeta izpolnjevanje pogojev po tretjem in četrtem odstavku 66. člena ZGO-1 (t.i. samooskrbna gradnja).

17. Po določbi tretjega odstavka 66. člena ZGO-1 se kot dokazilo o zagotovitvi minimalne komunalne oskrbe v primeru, če omrežje za oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda ali dostop do javne ceste še ni zgrajeno, šteje dokazilo, da je to omrežje vključeno v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto ali pogodba o opremljanju, sklenjena med investitorjem in občino. Če pa omrežje minimalne komunalne oskrbe ni vključeno v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto ali pogodba o opremljanju ni sklenjena, lahko investitor ne glede na določbe prostorskega akta zagotovi minimalno komunalno oskrbo tudi na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike. Če prostorski akt zahteva obvezno priključitev objekta na komunalno opremo, ki pa še ni zgrajena, se šteje, da je ta pogoj izpolnjen tudi, če je v projektni dokumentaciji predviden alternativni način, ki omogoča samooskrbo objekta in izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike (četrti odstavek te določbe).

18. Skladno z drugim odstavkom 66. člena ZGO-1 minimalna komunalna oskrba stanovanjske stavbe vključuje oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste. Kot dokazilo o zagotovitvi minimalne komunalne oskrbe na območju, kjer je ta že zgrajena in izročena v upravljanje, se šteje soglasje za priključitev ali soglasje k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

19. Odlok o ZN v V. poglavju z naslovom „Pogoji za izvedbo prometnega, komunalnega in energetskega omrežja“ v prvem odstavku 1. točke 6. člena določa, da se prometna ureditev navezuje na obstoječe prometnice ob območju in hkrati izhaja iz internega koncepta razvejanja prometne infrastrukture v območju Nova Depala vas; v prvem odstavku 4. točke te določbe pa, da se kanalizacijsko omrežje priključuje na obstoječi kanalizacijski sistem z izvedbo primarnih in sekundarnih vej kanalizacije; kolikor pa so posamezne obstoječe veje in sekundarni kanalizacijski kanali dotrajani, se določajo zamenjave ali obnove starega sistema.

20. Med strankama ni spora o tem, da v času odločanja prvostopenjskega organa omrežje minimalne komunalne oskrbe na območju, na katerem leži predmetna parcela tožnikov, na kateri nameravata postaviti sporni stanovanjski objekt, ni bilo vključeno v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto in niti ni bila sklenjena pogodba o opremljanju. Sicer pa navedeno izhaja iz izjave Občine ... o minimalni komunalni opremljenosti območja s 1. 12. 2017 (priloga A5).

21. Sodišče se s tem v zvezi strinja s tožnikoma, da si lahko skladno s prej citiranim tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1 ne glede na citirano določbo prostorskega akta (Odloka o ZN) zagotovita minimalno komunalno oskrbo (torej tako odvajanje odpadnih voda kot dostop do javne ceste, saj se oboje po prej citirani določbi drugega odstavka 66. člena ZGO-1 šteje med minimalno komunalno oskrbo) tudi na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike. Odločanje o tem, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji po tretjem in četrtem odstavku 66. člena ZGO-1, torej ali je minimalna komunalna oskrba zagotovljena na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike, je v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o zahtevi za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja.

Posebej glede odvajanja odpadnih voda

22. V zvezi z odvajanjem odpadnih voda pri nameravani gradnji Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode v prvem odstavku 23. člena določa, da mora biti iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, za gradnjo objekta, v katerem nastaja komunalna odpadna voda, razvidno, da je za komunalno odpadno vodo zagotovljena priključitev na javno kanalizacijo, čiščenje v mali komunalni napravi ali zbiranje v nepretočni greznici v skladu s to uredbo. Po drugem odstavku te določbe investitor objekta izpolnjevanje teh zahtev dokazuje: 1. z okoljevarstvenim dovoljenjem za obratovanje male komunalne čistilne naprave, če gre za priključitev na malo čistilno napravo in je v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, za obratovanje te male komunalne čistilne naprave treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje; 2. s soglasjem pristojnega soglasodajalca ali z drugim dokazilom v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov.

23. Po citirani določbi prvega odstavka 23. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode se zahteva po pridobitvi soglasja nanaša na priklop. Skladno s točko 5.5. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je soglasodajalec državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Po določbi tretjega odstavka 49. b člena ZGO-1 je treba v primeru, če se nameravana gradnja priključi na objekte, ki zagotavljajo minimalno komunalno oskrbo, oziroma če se zaradi gradnje spremeni kapaciteta obstoječih priključkov, pridobiti soglasje za priključitev na podlagi idejne zasnove ali idejnega projekta; namesto soglasja za priključitev se lahko pridobi soglasje k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

24. Iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ tožnika po njunem pooblaščencu z dopisom št. 351-441/2017/8 (25240) s 6. 12. 2017, naslovljenim "Gradbeno dovoljenje - seznanitev z uspehom dokazovanja" skladno s 146. členom ZUP pozval, da se v osmih dneh od vročitve tega dopisa izjavita o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V navedenem dopisu je med drugim navedel, da je „za gradnjo male komunalne čistilne naprave potrebno soglasje pristojnega soglasodajalca, v konkretnem primeru A. d.o.o. skladno s 23. členom Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode“, ki jo je v dopisu tudi citiral2. Vendar ni pojasnil, zakaj šteje, da je v tem primeru soglasje sploh potrebno oziroma predložitev kakšnega konkretnega soglasja zahteva s strani tožnikov. Organ je namreč dolžan investitorju skladno z načelom pravne varnosti jasno in nedvoumno povedati, kaj in na kateri pravni podlagi od njega zahteva.

25. Na ta poziv sta tožnika odgovorila z vlogo s 14. 12. 2017, v kateri sta s tem v zvezi predložila izjavo A. d.o.o. glede ustreznosti in skladnosti predlagane alternativne rešitve z zadnjim stanjem tehnike s 1. 12. 2017 (priloga A9), v kateri je navedeno javno komunalno podjetje navedlo, da zakonodaja s področja graditve objektov upravljavcem javne kanalizacije ne daje pooblastila za podajanje posebnih izjav glede ustreznosti in skladnosti alternativnih rešitev z zadnjim stanjem gradbene tehnike. Enaka vsebina izhaja tudi iz dopisa A. d.o.o. z 22. 12. 2017 (priloga A10) ter iz dopisa A. d.o.o. s 15. 2. 2018 (priloga A11).

26. Iz tega sledi, da sta tožnika od A. d.o.o. zahtevala izdajo s strani prvostopenjskega upravnega organa zahtevanega soglasja (torej za gradnjo male komunalne čistilne naprave), vendar javno komunalno podjetje takšnega soglasja ni podalo oziroma je v vseh svojih, tudi kasnejših dopisih vztrajalo pri stališču, da mu zakonodaja s področja graditve objektov kot upravljavcu javne kanalizacije ne daje pooblastila za podajanje posebnih izjav glede ustreznosti in skladnosti alternativnih rešitev z zadnjim stanjem gradbene tehnike, čeprav k izdaji takšne izjave sploh ni bil pozvan.

27. To pomeni, da je pristojni soglasodajalec A. d.o.o. zavrnil odločanje o izdaji soglasja, o čemer sta tožnika jasno obvestila prvostopenjski organ in ga s tem v zvezi v vlogi s 14. 12. 2017 zaprosila za podaljšanje 8-dnevnega roka za nadaljnjih 15 dni, kar sta utemeljila s kontradiktornostjo stališč prvostopenjskega organa in A. d.o.o. ter slednjega z vlogo s 14. 12. 2017 ponovno pozvala k izdaji soglasja za gradnjo male komunalne čistilne naprave. Organ njuni prošnji za podaljšanje roka ni ugodil. 28. Odločitev o (ne)podaljšanju roka je treba presojati tako, da se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera3. Eno izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, predstavlja ravnanje soglasodajalca, ki o soglasju, h kateremu je bil pozvan, sploh ni odločil, kar kot rečeno pomeni, da je odločanje po vsebini zavrnil. Prav tako pomembno okoliščino s tem v zvezi predstavljajo relevantni predpisi. Prej citirana določba 23. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode je po presoji sodišča, ob upoštevanju že opisanega ravnanja soglasodajalca A. d.o.o., terjala dodatna pojasnila s strani organa (pojasnilo, zakaj je takšno soglasje v primeru, kot je obravnavani, sploh potrebno ter če je potrebno, njegovo konkretizacijo) in podaljšanje roka za njegovo predložitev oziroma skladno s prvim odstavkom 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zahtevo organa samega javnemu komunalnemu podjetju k predložitvi zahtevanega soglasja.

29. Povedano drugače: organ bi po presoji sodišča tožnikoma glede na takšno procesno situacijo rok za pridobitev zahtevanega soglasja moral podaljšati, primarno pa pojasniti, zakaj v tem primeru šteje, da je zahtevano soglasje sploh potrebno ter po tem, če bi ugotovil, da je soglasje potrebno, to zahtevati z jasno opredelitvijo, na kaj se mora soglasje nanašati4 ter s tem v zvezi tudi navesti relevantno pravno podlago oziroma bi moral v skladu z načelom prvega odstavka 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, potrebno soglasje z jasno opredelitvijo, na kaj se mora to nanašati, sam zahtevati od pristojnega soglasodajalca.

30. Ker organ ni tako ravnal in kljub temu, da sta ga tožnika opozorila na navedeno ravnanje pristojnega soglasodajalca, prošnji za podaljšanje roka za predložitev soglasja ni ugodil in glede na ugovore tožnikov s tem v zvezi tudi ni konkretiziral svoje zahteve za predložitev soglasja javnega komunalnega podjetja, je kršil pravila postopka, kar je v tem delu vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Posebej glede dostopa do javne ceste

31. Kot že povedano med strankami ni sporno, da minimalna komunalna oskrba ne tem področju še ni zgrajena in izročena v upravljanje ter da to omrežje ni vključeno v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto, niti ni med investitorjema in občino sklenjena pogodba o opremljanju.

32. V zvezi z zahtevanim soglasjem Občine ... za priključitev na javno pot prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da se četrti odstavek 66. člena ne nanaša na dostopno pot, kar izhaja iz 24. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji, kjer je podrobneje opredeljeno, kaj se šteje kot komunalna oskrba, ki sledi napredku tehnike in med katero ni zagotavljanja dostopa do gradbene parcele.

33. Takšna razlaga prej citirane določbe četrtega odstavka 66. člena ZGO-1, ki jo je v izpodbijani odločbi podal prvostopenjski organ, po mnenju sodišča ni pravilna. Kot je sodišče podrobno pojasnilo zgoraj, se med minimalno komunalno oskrbo stanovanjskega objekta šteje tudi dostop do javne ceste in kolikor ta ni zgrajen, niti ni predviden oziroma vključen v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto, niti ni med investitorjema in občino sklenjena pogodba o opremljanju, kakršna je nesporno situacija v obravnavanem primeru, mora organ, ki odloča v konkretnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, po vsebini presoditi, ali je v predloženi projektni dokumentaciji tudi glede dostopa do javne poti predviden alternativni način, ki omogoča samooskrbo objekta in izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike.

34. Sodišče sodi, da se organ pri svojem stališču, povzetem v 32. točki te sodbe, ne more uspešno sklicevati na podzakonski predpis, to je na Pravilnik o projektni dokumentaciji. Upoštevati je namreč treba relevantne zakonske določbe, v tem primeru torej 66. člen ZGO-1, ki v drugem odstavku jasno določa, da minimalna komunalna oskrba vključuje tudi dostop do javne ceste. Ali rešitev, ki je glede dostopa do javne ceste predvidena v projektni dokumentaciji, izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike, pa je v pristojnosti prvostopenjskega organa, ki mora to v postopku ugotoviti.

35. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (66. člena ZGO-1) je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo neraziskano in sodišče izpodbijane odločbe tudi v tem delu ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Posebej glede prikaza gradbene parcele

36. Tožnika organu v tožbi očitata, da v pisni seznanitvi z uspehom dokazovanja s 6. 12. 2017 ni več navajal pomanjkljivosti, da naj PGD ne bi bil dopolnjen s prikazom gradbene parcele. Sodišče po vpogledu v ta dopis upravnega organa, ki se nahaja v upravnem spisu, ugotavlja, da je organ navedel, da „vloga še vedno ne obsega uskladitve gradbene parcele z Odlokom o ZN“, ni pa takšnega stališča pojasnil, kar je storil (šele) v izpodbijani odločbi, v kateri je navedel, da je njun pooblaščenec kot dopolnitev predložil le kopijo lista 8.0. grafičnega dela Odloka o ZN, ni pa temu ustrezno popravil grafičnih prikazov v vodilni mapi.

37. Tožnika v tožbi s tem v zvezi navajata, da je takšen očitek neutemeljen, ker je iz načrta gradbenih parcel jasno razvidna gradbena parcela za obravnavano gradnjo, ki je po grafičnih prikazih v projektu enaka prikazani situaciji, saj obsega obravnavano parcelo kot celoto.

38. Na takšen ugovor tožnikov, ki sta ga podala pravočasno (to je že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, v kateri sta bila s takšnim stališčem organa (prvič) jasno seznanjena), pritožbeni organ ni odgovoril. Ker tega ni pojasnil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, niti pritožbeni organ v odločbi druge stopnje, kljub pravočasnemu ugovoru tožnikov s tem v zvezi, sodišče izpodbijane odločbe niti v tem delu ne more preizkusiti, kar kot že navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sklepno

39. Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

40. Sodišču sta tožnika sicer predlagala odločanje v sporu polne jurisdikcije, za kar pa niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-15, saj podatki spisa za to ne dajejo podlage.

K II. točki izreka

41. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se jima skladno z določbo četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečani za 10 % po 4. členu Pravilnika6. Tožnika sta namreč vložila tudi obrazloženo pripravljalno vlogo. Skupaj torej 423,50 EUR, povečano za 22 % DDV, saj je pooblaščenec tožnikov zavezanec za ta davek. Toženka je dolžna te stroške v skupni višini 516,67 EUR povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika od poteka roka za prostovoljno plačilo teh stroškov tečejo zamudne obresti.

1 Glej: točka 20 te sodbe. 2 Glej: zadnji odstavek na 2. strani dopisa s 6. 12. 2017. 3 Primerjaj: sodba Upravnega sodišča RS IV U 240/2010 s 7. 2. 2012. 4 Glej: E. Kerševan in V. Androjna v Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor (2., spremenjena in dopolnjena izdaja), Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 169. 5 Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; ali če izda pristojni organ po tem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se tičejo postopka. 6 Po 4. členu Pravilnika se tožniku priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami.