Jedro

Ugotovitve v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da teža in način storitve kaznivih dejanj, ko naj bi obtoženec v kratkem časovnem obdobju storil tri kazniva dejanja zoper istega mladoletnega oškodovanca, da se nahaja še v enem kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki naj bi ga prav tako storil na škodo mladoletnega oškodovanca ter dejstvo, da je bil že dvakrat obsojen, med drugim enkrat zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo, predstavljajo zadostne argumente za zaključek, da je zaradi ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ogrožena varnost ljudi do te mere, da je ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom, pri čemer je hišni pripor še toliko manj primeren ob ugotovitvah, da naj bi obtoženec obe kaznivi dejanji zoper spolno nedotakljivost mladoletnega oškdovanca izvrševal na svojem domu.

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega D.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor obtoženemu D.F. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo zagovornice obtoženca zoper sklep sodišča prve stopnje pa je višje sodišče s sklepom z dne 19.6.2003 zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 26.6.2003 je zagovornica obtoženega F. vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ter izpodbijani sklep tako spremeni, da pripor odpravi ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Po mnenju vrhovne državne tožilke se zagovornica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem - tako glede možnosti določitve milejšega ukrepa, kot glede sorazmerja med posegom v svobodo obdolženca in napadeno dobrino, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno uveljaviti v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica sicer v uvodu uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona in bistveno kršitev določb zakona o kazenskem postopku, vendar pa teh kršitev ne obrazlaga.

Kot izhaja iz obrazložitve zahteve, se ne strinja z ugotovitvami nižjih sodišč v izpodbijanem sklepu o neizogibnosti pripora za varnost ljudi, saj bi po njenem mnenju za odvrnitev te nevarnosti zadoščal že hišni pripor, sicer pa je po mnenju zagovornice pripor nesorazmeren ukrep z domnevno ponovitveno nevarnostjo.

Navedene trditve in pomisleki pa ne predstavljajo kršitev določb zakona o kazenskem postopku niti kršitev določb kazenskega zakona, temveč izražajo le nestrinjanje in dvome v dejanske zaključke v pravnomočnem sklepu o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi in ali je zaradi nevarnosti ponovitve ogrožena varnost ljudi do te mere, da bi to odtehtalo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP), navedbe v zahtevi, ki so zgolj pavšalne narave, pa tudi ne vnašajo dvoma v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena (427. člen ZKP). Izpodbijani sklep ima namreč obširne in prepričljive razloge tako o ogroženi varnosti ljudi zaradi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj s strani obtoženca, kakor tudi o sorazmernosti med stopnjo nevarnosti ponavljanja ter ogroženostjo varovane dobrine na eni strani ter posegom v obtoženčevo svobodo na drugi. Ugotovitve nižjih sodišč v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da teža in način storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih teče glavna obravnava, ko naj bi obtoženec v kratkem časovnem obdboju storil tri kazniva dejanja zoper istega mladoletnega oškodovanca, da se nahaja še v enem kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki naj bi ga prav tako storil na škodo mladoletnega oškodovanca ter dejstvo, da je bil že dvakrat obsojen, med drugim enkrat zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo, predstavljajo namreč, tudi po zaključkih vrhovnega sodišča, zadostne argumente za zaključek, da je zaradi ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ogrožena varnost ljudi do te mere, da je ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom, pri čemer je hišni pripor še toliko manj primeren ob ugotovitvah, da naj bi obtoženec obe kaznivi dejanji zoper spolno nedotakljivost mladoletnega oškdovanca izvrševal na svojem domu.

Glede na vse navedeno, oziroma ker ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnica v uvodu zahteve, zahteve pa tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ta razlog izhaja iz obrazložitve zahteve) ni mogoče vlagati, je vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.