Jedro

Stranka, zoper katero tožnik v rekonstrukcijski pravdi po 77. členu ZD, ki ureja dokazovanje obstoja veljavne oporoke, naperi svoj tožbeni zahtevek, se lahko brani z ugovorom, da je sam oporočitelj izvirnik oporoke zavestno uničil, s čemer je oporoko preklical in torej ta nima več učinka in, če to uspe dokazati, doseže zavrnitev tožbenega zahtevka.

Toženec z ugovorom, da je oporoka neveljavna, ker je zapustnica kasneje napisana novo/drugo oporoko, ne more uspeti. Učinkovanje oporoke je dednopravno vprašanje, o katerem odloča zapuščinsko sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je I. H. napravila veljavno lastnoročno oporoko z dne 23. 1. 2000, s katero je vse premično in nepremično premoženje zapustila svojemu možu J. H. (prvotnemu tožniku, v nadaljevanju tožnik). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 609,48 EUR.

2. Prvi toženec in četrta toženka (v nadaljevanju: toženca) v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da se v spisu ne nahaja fotokopija lastnoročne oporoke zapustnice, ki predstavlja ključni dokaz v predmetnem postopku, zato sodišče o tožbenem zahtevku sploh ni moglo odločati. Tožnik ni izkazal podlage za svoja zatrjevanja. Sodišče je zagrešilo kršitev pravil postopka, ko je kot pravočasne upoštevalo navedbe in dokazne predloge v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2013. V izpodbijani sodbi je pojasnilo, da navedena vloga predstavlja tožnikov odgovor na navedbe tožencev v prvi in drugi pripravljalni vlogi, pri čemer niti tožnik sam navedene vloge ni štel kot takšne. Sodišče na dokaze, priložene navedeni vlogi, ne bi smelo opreti svoje odločitve. Toženci so glede te vloge že tekom postopka na prvi stopnji podali ugovor prekluzije. Nadaljnjo kršitev je sodišče storilo s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. L.. Toženci z dokaznim predlogom niso bili prekludirani, ker o tem, kar je vedela neka tretja oseba, niso morali vedeti prej kakor takrat, ko jim je slednja to sama povedala. Prvostopenjsko sodišče tudi v novi sodbi ni pojasnilo, zakaj je po smrti prvotnega tožnika kot tožnica navedena M. U., kljub temu da v zapuščinskem postopku po prvotnem tožniku krog dedičev še ni ugotovljen s sklepom. Sodba je nesklepčna in protislovna, ker je sodišče v obrazložitvi navedlo, da šteje, da je bila sporna oporoka napisana v letu 2003, iz izreka sodbe pa izhaja, da je bila ta napisana v letu 2000. Glede na to, da je bilo dokazano, da oporoka ni bila napisana 23. 1. 2000, tožnik pa vtožuje veljavnost oporoke ravno s tega dne, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga. Po mnenju tožencev okoliščina v povezavi z datumom oporoke pove veliko tudi glede verodostojnosti tožbenih navedb. Menita, da je dokazna ocena sodišča glede veljavnosti sporne oporoke povsem neživljenjska in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi. Obširno navajata, da sodišče ni zavzelo razumnega stališča o odločilnih dejstvih, zlasti pa je napravilo napačno dokazno oceno. Sodišču očitata, da povsem nekritično verjame posameznim pričam zgolj v posameznih delih njihovih izpovedb. Opozarjata na (nasprotujoče) dele izpovedbe priče Z. ter podajata dokazno oceno, ki je po njunem mnenju pravilna. Obširno se spuščata tudi v dokazno oceno zaslišanja priče B. L.. Trdita, da sodišče ni zadostno odigralo svoje razčiščevale vloge v postopku. Takšno ravnanje sodišča kaže na njegovo pristranskost, tožencem pa je bilo s tem onemogočeno dokazovanje svojih trditev. Zaključek sodišča, da pokojna zapustnica po letu 2006 oziroma 2007 fizično ni bila več sposobna uničiti oporoke, je protispisen. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino izvedenih dokazov. Sodišče je verjelo, da je bilo splošno znano, da bo zapustnica svoje premoženje zapustila tistemu, ki bo skrbel zanjo, kar je bil prvi toženec z družino, zato je nerazumna ugotovitev sodišča, da takšna oporoka ni bila sestavljena. Nepravilna je še ugotovitev sodišča, da sta se tožnik in zapustnica dobro razumela. Iz tega razloga oporoka z vtoževano vsebino zagotovo ne predstavlja prave zapustničine volje. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Okrajno sodišče v Brežicah je v obravnavani zadevi s sodbo z dne 19. 1. 2012, opr. št. P 8/2011, ugotovilo, da je I. H. napravila veljavno lastnoročno oporoko z dne 23. 1. 2000, s katero je vse premično in nepremično premoženje zapustila svojemu možu - tožniku. Po pritožbah tožencev je Višje sodišče v Ljubljani 16. 1. 2013 z odločbo, opr. št. P I Cp 1591/2012, pritožbama ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče je nato v ponovljenem postopku 19. 3. 2013 izdalo izpodbijano sodbo.

5. Neutemeljen je očitek pritožnikov, da tožnik ni izkazal podlage za odločanje v konkretni rekonstrukcijski pravdi, ker se kopija oporoke zapustnice I. H. z vtoževano vsebino ne nahaja v spisu. Višje sodišče ugotavlja, da se ta nahaja v spisu D 149/2010, ki je priloga predmetnega spisa. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (glej 10. točko obrazložitve) je razvidno, da je sodišče vpogledalo v spis D 149/2010 ter iz njega prebralo fotokopijo oporoke, na kateri sta originalna podpisa prič M. in S. Z.. Navedeno izhaja tudi iz dokaznega sklepa na zapisniku o naroku za glavno obravnavo 1. 12. 2011 (list. št. 61 – 71), pri čemer je iz zapisnika razvidno še, da sta pravdni stranki na naroku soglašali, da se v dokaznem sklepu navedene listine štejejo za prebrane.

6. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb v zvezi z opredelitvijo strank predmetne pravde ponovno poudarja, da v primeru, ko stranka, ki ima pooblaščenca, med postopkom umre, smrt ni razlog za prekinitev postopka (205. člen ZPP). V takšnem primeru se postopek nadaljuje, kot stranka pa se navedejo »dediči po pokojnem«/»krog dedičev po pokojnem«, čemur je bilo z oznako »pravni nasledniki po pokojnem J. H.« v izpodbijani sodbi pravilno zadoščeno. Ker so dediči v pravni položaj svojega prednika vstopili že s trenutkom njegove smrti, je sklep o dedovanju, ki določa, kdo so dediči po umrlem, le deklaratorne narave.

7. Glede pritožbenih navedb o datumu nastanka sporne oporoke pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prave stopnje, pritrjuje njegovim razlogom ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. V skladu z drugim odstavkom 63. člena ZD odsotnost navedbe datuma v oporoki niti nima vpliva na njeno veljavnost. Zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri napačni navedbi spornega datuma v oporoki za očitno pomoto oporočitelja, je življenjsko sprejemljiv, zato mu pritožbeno sodišče pritrjuje.

8. V skladu s 77. členom ZD tožnik v rekonstrukcijski tožbi dokazuje, da je obstajala oporoka, ki je bila po naključju/z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti. Takšna oporoka ima, v primeru, da prizadeti dokaže, (1) da je ta obstajala, (2) da je uničena, izgubljena, skrita, ali založena brez volje zapustnika, (3) da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in (4) vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje, učinek veljavne oporoke. Za veljavnost oporoke morajo biti podane materialne (sposobnost oporočitelja (59. člen ZD) in odsotnost napak njegove volje (60. člen ZD)) ter formalne predpostavke (predpostavke glede oblike oporoke (63. do 75. člen ZD)). Zaradi navedenega dejstvo, da je zapustnik preklical oporoko (99. člen ZD), s tem, da jo je uničil, ali s tem, da je sestavil novo, na samo veljavnost prvotne oporoke nima vpliva, saj ima takšno postopanje zapustnika vpliv zgolj na njeno učinkovanje (primerjaj še 101. člen ZD).

9. Stranka, zoper katero tožnik v rekonstrukcijski pravdi po 77. členu ZD, ki ureja dokazovanje obstoja veljavne oporoke, naperi svoj tožbeni zahtevek, se lahko brani z ugovorom, da je sam oporočitelj izvirnik oporoke zavestno uničil, s čemer je oporoko preklical in torej ta nima več učinka (primerjaj drugi odstavek 99. člena ZD). Gre za nasprotovanje tistemu, kar mora v skladu s 77. členom ZD dokazati tožnik, namreč, da je do uničenja prišlo neodvisno od zapustnikove volje, zato je dopustno, da se toženec brani zgolj z ugovorom v tej smeri. Sodišče v primeru, da toženec navedeno tudi dokaže, tožbeni zahtevek, ki se opira na 77. člen ZD, zavrne.(1)

10. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik dokazal, da je oporoka obstajala in da je bila sestavljena v predpisani obliki, pri čemer tudi vsebina oporoke niti ni bila vprašljiva, saj obstaja kopija sporne oporoke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo še, da je izpolnjen tudi zadnji pogoj po 77. členu ZD, in sicer, da je bila oporoka uničena/skrita. Nasprotno pa je sodišče zaključilo, da tožencem ni uspelo dokazati, da je pokojna pred smrtjo sama zavestno uničila izvirnik oporoke. Dokazna ocena, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna, temelji na logičnih in življenjskih argumentih, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

11. Toženci so se v obravnavani pravdi (naknadno) branili tudi z ugovorom, da je zapustnica oporoko, katere obstoj in vsebino zatrjuje tožnik, preklicala tako, da je zapisala drugo, tj. z drugačno vsebino. Prvotno oporoko je sicer res mogoče preklicati tudi z zapisom nove (primerjaj prvi odstavek 99. člena ZD), a predmet rekonstrukcijske pravde ni vprašanje, ali bo oporoka, katere ugotovitev se zahteva, dejansko učinkovala. Iz določbe 77. člena ZD jasno izhaja, kaj je tisto, kar mora tožnik v taki pravdi dokazati, in dejstvo, da je do uničenja te oporoke ni prišlo po volji zapustnika, je eden izmed pogojev, glede kateri tožnik nosi dokazno breme (glej 8. točko in 10. točko te obrazložitve). Logična posledica je, da se lahko toženci branijo (z ugovorom) tako, da zatrjujejo, da je zapustnik oporoko uničil sam in, če to uspejo dokazati, dosežejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Ali bo oporoka, katere obstoj, vsebino in veljavnost dokazuje tožnik, imela učinek v zapuščinskem postopku, pa je vprašanje nadaljnjega zapuščinskega postopka. Če bi npr. toženci v nadaljevanju zapuščinskemu sodišču predložili drugo, kasnejšo oporoko, bo ta, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožnik, izgubila svoj dednopravni učinek, ni pa to razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče predmetni tožbeni zahtevek zavrniti. Tožniku torej ni treba dokazati, da oporoka, katere obstoj in veljavnost dokazuje, tudi dejansko učinkovala oziroma, povedano drugače, da je to zadnja veljavno izražena zapustnikova volja. Povedano velja še toliko bolj za situacijo, kot je obravnavana, ko tudi toženci trdijo, da je tudi njihova/druga oporoka izgubljena/uničena brez vednosti zapustnice. Po prepričanju pritožbenega sodišča s takim ugovorom v tožnikovi pravdi ne morejo uspeti, sploh pa bi glede na lastne trditve morali sami vložiti (nasprotno) tožbo po določbah 77. člena ZD.

12. Pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka s tem, ko je kot pravočasne upoštevalo navedbe in dokaze tožnika iz pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2013. To je sicer res, a tožnikove navedbe in dokazi se v celoti nanašajo na izpodbijanje trditev tožencev v smeri, da je zapustnica v letu 2007 sestavila novo/drugo oporoko v korist prvega toženca (zaradi zdravstvenega stanja naj ne bi več bila oporočno sposobna), zaradi česar naj bi bila oporoka, katere obstoj ugotavlja sodišče v tem pravdnem postopku, neveljavna. Ker stranka s takšnim ugovorom v predmetnem pravdnem postopku po 77. členu ZD ne more uspeti, so vse navedbe in dokazi strank, ki se nanašajo na navedeno, brezpredmetne. Ugotavljanje pravno neodločilnih dejstev ne vpliva na pravilnost tistih dejstev, ki so za končno odločitev pomembna, zato tudi morebitne procesne napake prvostopenjskega sodišča (upoštevanje nepravočasnih navedbe tožnika) nimajo vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Povedano velja tudi za pritožbena zatrjevanja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno postopalo, ko je zaradi prekluzije zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju A. L.. Ker so njeno zaslišanje navedene toženci predlagali z namenom dokazovanja navedb, da je tožnik uničil (drugo) oporoko, s katero je zapustnica svoje premoženje zapustila prvemu tožencu, ne gre za pravno odločilno dejstvo v tem pravdnem postopku. Glede na pojasnjeno so tudi vsa ostala pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

13. Pritožbene navedbe so torej neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

(1) Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 8. 2001, opr. št. II Ips 598/2000, sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 1. 9. 2011, opr. št. II Ips 474/2008, sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 8. 2001, opr. št. II Ips 168/2001.