Jedro

Ni dokazno breme na zavezani stranki, ki predlaga preverjanje morebitnega tujega državljanstva prejšnjega lastnika zaradi ugotovitve, ali je le-ta imel pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 12. 8. 1999 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper (nepravilno: dopolnilno) odločbo Upravne enote L z dne 28. 4. 1999, s katero je le-ta odločila, da pokojni AA kot upravičenki pripada za podržavljene nepremičnine s parc. št.: 125, 126, 127, 128, 220 in 221, vse k.o. P, odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 43.030 DEM in za zavezanca določila tožečo stranko. Tožena stranka v razlogih navaja, da za pritožbene navedbe tožeče stranke, da je upravičenka imela tudi avstrijsko državljanstvo ter je zato dobila oziroma imela možnost dobiti odškodnino od tuje države, v spisni dokumentaciji ni podlage. Med postopkom pa je tožeča stranka tudi sama imela možnost predlagati dokaze. Neutemeljeni pa so tudi ugovori tožeče stranke o upoštevanju bremen na podržavljenih nepremičninah. Tožena stranka meni, da je pri vrednotenju podržavljenega premoženja treba upoštevati le tista bremena, ki jih je ob podržavljenju namesto dotedanjega lastnika prevzela država. To pa v predmetni zadevi z ničemer ni bilo dokazano. Tudi tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, da je obveznosti v zvezi z bremeni prevzela država, in tudi ni navedla, za koliko naj bi se zaradi bremena zmanjšala vrednost podržavljenega premoženja. Po 137. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pa mora stranka za svoje trditve navesti dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. V obravnavanem primeru bi bilo treba dokazati, da je država prevzela obveznost do upnikov, ki so imeli svoje terjatve do lastnikov (v tem postopku upravičenke) zavarovane z vknjižbo bremen na nepremičninah, ki so bile podržavljene. Po Zakonu o ureditvi bremen, vknjiženih na nepremičninah, ki so prešle v last države po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji ter po Splošnem zakonu o ravnanju z razlaščenimi in zaplenjenimi gozdnimi posestvi (Uradni list FLRJ, št. 106/47) je država res prevzela sorazmerni del obveznosti glede na razmerje med celotno in podržavljeno nepremičnino, na kateri je bilo breme, vendar le do višine vrednosti podržavljene nepremičnine (1. člen), in še to le po postopku, predpisanem v 6. in 7. členu navedenega zakona. Iz podatkov izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi bremena, izbrisana po podržavljenju nepremičnin, prevzela država, prav tako pa dokazov za to ni predložila tožeča stranka. Glede na to je po mnenju tožene stranke bila vrednost premoženja ob podržavljenju pravilno ugotovljena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vztraja pri pritožbenih navedbah tako glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede morebitnih okoliščin iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), kot tudi glede upoštevanja bremen, s katerimi so bile obremenjene nepremičnine. Nekdanja lastnica nepremičnin, katere jugoslovansko državljanstvo je bilo ugotovljeno le z ugotovitveno odločbo o državljanstvu in še to le na podlagi domovinske pristojnosti, se je namreč rodila v Avstriji, po vojni pa je tam tudi živela in umrla. Glede na to je možno, da je imela avstrijsko državljanstvo in je dobila ali imela možnost dobiti odškodnino od tuje države, kar pa v postopku ni bilo preverjeno. Glede na take podatke spisa bi moral navedeno po določbah ZDen po uradni dolžnosti preveriti upravni organ sam. Ker navedeno vprašanje v postopku ni bilo preverjeno, je bilo glede enega od osnovnih vprašanj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka pa tudi meni, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Nepremičnine so bile ob podržavljenju namreč obremenjene z bremeni. Bremena, s katerimi so bile obremenjene nepremičnine, je treba upoštevati, razen če bi bilo v postopku izkazano, da so bila dejansko poplačana po podržavljenju, ali jih je po podržavljenju plačala sama upravičenka. Vrednost nepremičnin se namreč glede na prvi odstavek 44. člena ZDen ugotavlja glede na njihovo stanje ob podržavljenju. Bremena iz časa podržavljenja pa je ob upoštevanju argumenta a contrario treba upoštevati tudi glede na določbe 33. člena ZDen. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Vlagateljica zahteve za denacionalizacijo pa v odgovoru na tožbo navaja, da je bila upravičenka rojena v Avstriji, ker je bil njen oče gradbenik ter je delal na gradbišču v Avstriji, za njim pa se je selila cela družina, vendar pa to ne pomeni, da sta bila ali upravičenka ali njen oče avstrijska državljana. Upravičenka je res živela v Avstriji, vendar slovenskega in jugoslovanskega državljanstva ni nikoli izgubila ali se mu odrekla. Tudi vlagateljica je rojena v Sloveniji. Sicer pa je državljanstvo za upravičenko bilo ugotovljeno z odločbo, ki je pravnomočna ter tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku ne more izpodbijati državljanstva. Glede bremen pa vlagateljica navaja, da ji je mati (upravičenka) mesečno pošiljala denar za odplačilo dolga in da je dolg tudi redno poravnavala, vendar so dokazila o tem ostala med podržavljenim premoženjem. Dolg naj bi bil poplačan leta 1943, upravičenka pa se je v Slovenijo vrnila šele leta 1944. Vlagateljica pa tudi ve, da njena mati (upravičenka) v Avstriji ni nikoli dobila odškodnine za v Sloveniji podržavljeno premoženje, saj je živela skromno in delala v tovarni. Vlagateljica predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 20. 1. 2000. Tožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 - I, 56/92 - odl. US, 13/93 - od. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54/02 - odl. US) niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ugotavljanje upravičenosti za pridobitev odškodnine od tuje države je torej predhodno vprašanje, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešuje organ, ki določa o denacionalizaciji, in to neposredno z razlago mednarodnih pogodb.

V obravnavani zadevi pa upravni organ v skladu z navedeno zakonsko določbo ni ravnal ter ni ugotavljal ali je prejšnja lastnica imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, čeprav bi to moral storiti po uradni dolžnosti. To pomeni, da tožena stranka nima prav, da je na tožeči stranki, ki je preverjanje morebitnega avstrijskega državljanstva prejšnje lastnice predlagala, bilo dokazno breme, da dokaže, da je prejšnja lastnica imela pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države.

V skladu z določbo 2. odstavka 10. člena ZDen bi upravni organ moral glede na rojstvo in bivanje prejšnje lastnice v Avstriji ter glede na temelj podržavljenja (Odlok AVNOJ) njeno morebitno upravičenost do odškodnine ugotavljati z razlago Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/56, ADP). Po 2. odstavku 27. člena ADP je imela Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe, avstrijska vlada pa se je obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Kot je razložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 z dne 7. 11. 2003), je Jugoslavija opredelitev avstrijskega premoženja v smislu ADP podala v Odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57) in v Navodilu o izvrševanju Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58). To premoženje je bilo praviloma podržavljeno z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ) oziroma z Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46). V last države je prešlo z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ, to je z dne 6. 2. 1945. V obravnavani zadevi temelj podržavljenja (Odlok AVNOJ) kaže, da bi šlo za avstrijsko premoženje v smislu ADP. Za prejšnjo lastnico je sicer bilo z odločbo ugotovljeno, da je štela za jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do svoje smrti 8. 3. 1965, in to ni sporno, vendar pa bi ob hkratnem tudi avstrijskem državljanstvu (potem torej dvojnem državljanstvu) v času podržavljenja, česar brez ugotavljanja ni mogoče izključiti, le-ta lahko bila upravičena do odškodnine za odvzeto premoženje s strani Avstrije, kar bi jo kot denacionalizacijsko upravičenko izključevalo. Tako dvojno državljanstvo bi bilo tudi po stališču ustavnega sodišča, izraženo v že navedeni odločbi, možno, ne glede na to, da sta zakona o državljanstvu FLRJ določala, da državljanstvo FLRJ izključuje državljanstvo vsake druge države, in v takem primeru bi po načelu efektivnosti avstrijskega državljanstva taka oseba na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije.

Ker pred odločitvijo v zadevi morebitnega avstrijskega državljanstva prejšnje lastnice prvostopni organ ni ugotavljal, pomeni, da posledično ni ugotovil oziroma izključil pravice prejšnje lastnice do odškodnine od tuje države, to pa pomeni, da je o denacionalizaciji odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter je njegova odločitev iz tega razloga nezakonita, nezakonita pa je tudi izpodbijana odločba, ker navedene pomanjkljivosti ni odpravila.

Ni pa utemeljen ugovor tožeče stranke glede upoštevanja bremen pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja. Obstoj (dejstvo vknjižbe) hipoteke na nepremičnini v času podržavljenja namreč dokazuje le, da je bila s hipoteko zavarovana neka terjatev, ne dokazuje pa tudi obstoja in višine terjatve v času podržavljenja, torej hipoteka na nepremičnini ne more biti zadostna podlaga za njeno upoštevanje pri ugotavljanju vrednosti podržavljene nepremičnine. To pa pomeni, da je pri ugotavljanju vrednosti podržavljene nepremičnine v smislu 1. odstavka 44. člena ZDen mogoče upoštevati le v postopku denacionalizacije dokazana bremena, ki jih je ob podržavljenju namesto dotedanjega lastnika prevzela država. Če pa drži ugotovitev prvostopnega organa in tožene stranke, da dokazov o tem, da bi država prevzela bremena, vpisana na podržavljeni nepremičnini, ni, potem je pravilno njuno stališče, da vknjiženih bremen pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče upoštevati.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.