Jedro

Res je, da pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar le, če jim ni po zakonu priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Za tak primer gre v 224. členu ZD, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka. Tožnik s trditvijo, da mu v zapuščinskem postopku zaradi nepravilnega zastopanja in napačne vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, dejansko uveljavlja obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Njegova tožba je bila torej dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, kot jo je tožnik podal na naroku 28. 4. 2010, nato pa tožbo zavrglo in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 656,12 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo sojenje. Ponavlja, da v zapuščinskem postopku ni imel zastopnika. M. P. v resnici ni zastopal tožnika, pač pa takrat mladoletno toženko. V njenem imenu je tudi sklenil dedni dogovor. Tožnik o zapuščinski obravnavi ni bil obveščen. V tujino je odšel povsem legalno kot ekonomski emigrant. Njegovi domači so imeli stike z njim in tudi njegov naslov. Če je sodišče našlo toženkin naslov v A., bi lahko našlo tudi tožnikovega, saj je imel v A. prijavljeno prebivališče. Res je, da ni služil vojaškega roka, vendar je bil vojaškemu upravnemu organu dosegljiv in ni bilo ovir, da ne bi prejel poziva za služenje vojske. Sploh pa o dedni nevrednosti ne more odločati vojaški upravni organ. Tožnik tudi ni prejel sklepa o dedovanju in se zato ni mogel pritožiti. Če bi v domovini imel zastopnika, bi bila pritožba gotovo vložena. Sodišče bi namreč moralo prekiniti zapuščinski postopek in ga napotiti na pravdo. Končno sklep o dedovanju ni bil niti obrazložen. Sicer pa tožnik meni, da ne glede na potek časa še vedno lahko v pravdi uveljavlja svojo dedno pravico.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa. Tožnika je v zapuščinskem postopku zastopal začasni skrbnik, sicer pa je zakonski rok za tožbo že zdavnaj potekel. 4. Tožnik v repliki na toženkin odgovor poudarja, da je isti začasni zastopnik kljub navzkrižju interesov v zapuščinskem postopku zastopal tako tožnika kot mladoletno toženko. Dedni dogovor je zato ničen. Ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zastaranje še ni nastopilo in tožnikova tožba ni prepozna.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Nosilni razlog izpodbijanega sklepa predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku, saj ga je zastopal začasni skrbnik; ker je sklep o dedovanju pravnomočen, ga veže in ponovno odločanje o tožnikovi dedni nevrednosti oziroma o njegovi dedni pravici ni dopustno.

7. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča preozko. Res je sicer, da po 220. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/1976 in 23/1978 ter Ur. l. RS, št. 17/1991-I do 73/2004) pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar le, če jim ni po zakonu priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Za tak primer gre v 224. členu ZD, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka. Tožnik s trditvijo, da mu v zapuščinskem postopku zaradi nepravilnega zastopanja in napačne vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, dejansko uveljavlja obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UBP 3 in 45/2008). Njegova tožba je bila torej dopustna, vendar tožnik kljub temu ni upravičen do vsebinskega odgovora nanjo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožba prepozna. Tožnik bi jo moral v skladu s 141. členom ZD vložiti v enem letu, od kar je izvedel za svojo pravico in za toženkino posest zapuščine, najpozneje pa v desetih letih od zapustničine smrti, oziroma, če bi tožniku uspelo dokazati toženkino nepoštenost, najpozneje v dvajsetih letih. Zapustnica je umrla 5.6.1970, tožnik pa je tožbo vložil 29.1.2007, zato je očitno, da je navedeni rok zamudil. Ker v tem primeru ne gre za obnovo postopka, saj ta v zapuščinskem postopku ni dovoljena, se tožnik ne more uspešno sklicevati na roke, ki so za obnovo postopka predpisani v ZPP. V zapuščinskem postopku se namreč v skladu s 163. členom ZD uporabljajo določbe pravdnega postopka le subsidiarno. Tožnik bi zato moral svojo tožbo vložiti v roku iz 141. člena ZD, v katerem lahko dedni upravičenci zahtevajo zapuščino kot dediči. 8. Navedeni rok je, kot zakon sam določa, zastaralni in ne prekluzivni. Potek roka ima zato za posledico izgubo tožbenega zahtevka, ne pa izgubo dedne pravice. Sodišče prve stopnje bi torej po toženkinem ugovoru zastaranja moralo tožbeni zahtevek s sodbo zavrniti. Ko je namesto tega s sklepom zavrglo tožbo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa se je zoper sklep pritožil samo tožnik, sodišče druge stopnje izpodbijanega sklepa, upoštevaje 359. člen ZPP, ni smelo spremeniti v njegovo škodo, zato je sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo, pritožbo pa zavrnilo. Pritožbeni razlogi namreč niso podani. Tožnik zaradi poteka časa s tožbo v nobenem primeru ne bi mogel uspeti. Odveč je zato razpravljanje o tem, ali je bila v zapuščinskem postopku pravilno ugotovljena njegova dedna nevrednost. Prav tako je ostalo brez pomena vprašanje, ali je bil tožniku pravilno postavljen začasni skrbnik in ali bi zapuščinsko sodišče moralo imenovati tudi kolizijskega skrbnika. Ker so pritožbene trditve o tem nerelevantne, sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo.

9. Tožnik je v pravdi propadel, toženka pa s svojim odgovorom ni bistveno pripomogla k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih morata v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona kriti sami.