Jedro

Toženca, ki sta sicer vsekakor imela pravico preprečiti (tudi z ograjo) prehod in parkiranje na njuni nepremičnini, vendar mora biti ta prepreka takšna, ki ne ogroža drugih ob njihovem ravnanju, ki ga je mogoče pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za vso škodo, ki jo je tožnica utrpela ob škodnem dogodku dne 19.7.2005. Zoper vmesno sodbo sta se v roku pritožili obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagata, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je nesporno, da sta toženi stranki ograjo postavili zaradi utemeljenega razloga (na podlagi odločbe UE Celje zaradi preprečitve parkiranja vozil nepovabljenih oseb) ter na svoji nepremičnini. Lastnik sme na svoji nepremičnini postaviti takšno ograjo in torej v ravnanju tožencev ni protipravnosti. Protipravnosti v primerih, ko se na tuji nepremičnini poškodujejo nepovabljene osebe, ki vedo, da gre za tujo lastnino, ni mogoče vzpostaviti. Dejansko je prišlo do škode zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke, ki se po nepremičnini toženih strank ne bi smela peljati. Tudi sicer je dovoljeno in spada v okvir upravičenj vsakega lastnika, ki ima pravico drugemu preprečiti uporabo njegove lastnine. Postavljena ograja nadalje ni povzročila nobene protipravne škodne nevarnosti. Dejstvo, da javna pot ni urejena, v posledici česar naj bi preko obravnavane nepremičnine vozili kolesarji, ni nikakršno opravičilo za to, da bi se smelo motiti tujo lastnino. Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti tudi ni podane potrebne vzročne zveze, saj protipravno ravnanje samega oškodovanca prekine vzročno zvezo, zlasti zato, ker obstaja javna pot, po kateri lahko vozijo kolesarji. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo niti tretjega elementa odškodninske odgovornosti, to je krivde. Nerazumljivo sodišče prve stopnje šteje toženima strankama za poznano prakso kolesarjev, ki so vozili po njuni nepremičnini. Ob poznavanju tega dejstva bi toženi stranki zagotovo že prej ukrepali. Ker je bila ta ograja že dalj časa nameščena, je tožeča stranka očitno morala vedeti zanjo in da prehod s strani lastnikov ni dovoljen. Takšen zaključek pripelje do ugotovitve, da je tožeča stranka s svojim kolesarjenjem preko nepremičnine toženih strank vedoma ravnala protipravno in da je pri tem tudi vedela za postavljene stebričke oziroma za ograjo in je zato tudi lahko in morala pričakovati, da je ograja morebiti vzpostavljena in da onemogoča prehod. Tožeča stranka je tako torej kolesarila na lastno odgovornost, zavedajoč se vseh potencialnih rizikov. Očitno je zlorabila pravice, česar sodišče ne bi smelo tolerirati in je zagotovo vsaj večji del odgovornosti in krivde za nastalo nesrečo na njeni strani. Sodišče prve stopnje pa je v celoti spregledalo prispevek tožeče stranke k nastali škodi. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti druge toženke. Zgolj dejstvo, da je solastnica sporne nepremičnine, namreč ne more vzpostaviti njene odškodninske odgovornosti. Konkretno ograjo je postavil prvi toženec in ni ugotovljeno niti, da bi to ograjo postavil po nalogu in v soglasju z drugotoženo stranko. Sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, kar bi bilo zagotovo smiselno, dejansko stanje pa bi bilo posledično zagotovo bolj popolno ugotovljeno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane vmesne sodbe prepričljivo, logično in na dokazih temelječe utemeljilo obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti toženih strank po temelju za v tej pravdi vtoževano odškodnino. Teh razlogov pritožbeni pomisleki v tej smeri ne omajejo in jim tudi sicer ni slediti. V odgovor pritožbi je le še dodati, da imata toženca vsekakor pravico preprečiti (tudi z ograjo) prehod in parkiranje na njuni nepremičnini, vendar mora biti ta prepreka takšna, ki ne ogroža drugih ob njihovem ravnanju, ki ga je mogoče pričakovati. UE v Celju je le zahtevala postavitev ograje, ki bo ločevala nepremičnino tožencev s sosednjo, vendar je bila sama izvedba te ograje riziko tožencev. Kot je sodišče prve stopnje lepo in pravilno pojasnilo, pa sta toženca z napeto jekleno žico med dvema količkoma ustvarila nevarno situacijo za nastanek škode, ker te žice nista dovolj vidno označila. Čeprav tožnica ni imela izrecnega dovoljenja za vožnjo s kolesom po nepremičnini tožencev, ni možno mimo dejstva, da se je tam s kolesom vozilo in da je to bila dokaj običajna praksa. Da je bila tožencema vožnja kolesarjev po kritičnem mestu znana oziroma jima je morala biti znana, je sodišče prve stopnje prav tako prepričljivo utemeljilo (glej zadnji odstavek na 4. strani in prvi odstavek na 5. strani izpodbijane vmesne sodbe). Če tožnici ni bila znana prepoved vožnje po tistem mestu, z vožnjo tam ni zlorabljala pravic, niti ni ravnala protipravno. Da je bila druga toženka kot solastnica sporne nepremičnine seznanjena s postavljeno ograjo, da je imela možnost vplivati na njeno izvedbo in da možu postavitve ni nasprotovala, je sprejemljivo utemeljeno v zadnjem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe in je s tem podana solidarna odgovornost tožencev za vtoževano odškodnino.

Da niso bile zaslišane vse predlagane priče, je pavšalna pritožbena trditev, ker pritožba opredeljeno ne pove, katere priče bi to bile in kaj bi se z njimi točno potrdilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej 4. odstavek na 2. strani) prepričljivo utemeljilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju priče I. Z..

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.