Jedro

Po sodni praksije kot veliko nehvaležnost mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Toženkinemu ravnanju, ki je v medsebojni komunikaciji (enako kot tožnica) uporabljala manj spodobne besede in se prerivala, že glede na naravo in vsebino ravnanj ni mogoče pripisati (večje) pomembnosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija pravnomočno določitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se darilna pogodba, sklenjena 9. 6. 1999 med pravdnima strankama, prekliče ter da se ugotovi, da je na njeni podlagi opravljena vknjižba lastninske pravice v korist toženke s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju Dn. št. 2902/99 pri vl. št. 286 k.o. ... neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se na parc. št. 142/2 k.o. ... vknjiži lastninska pravica na tožnico.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) utemeljuje s tem, da je sodba v nekaterih delih pomanjkljiva ter da sodišče določenih pravnopomembnih razlogov ni upoštevalo in o njih ni zavzelo stališč. Tako je na primer upoštevalo samo dokaze toženke, medtem ko je izvedene dokaze tožnice ignoriralo in se do njih ni opredelilo, zaradi česar je podana (poleg omenjene) tudi bistvena kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Zadevo je obravnavalo površno, enostransko in iztrgano iz konteksta, v iskanju razlogov, da trditve tožnice ne držijo. Ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno, v postopku izvedenih dokazov (zlasti izpovedb prič K., G. in G.) pa ni analiziralo. Sodišče druge stopnje je ugotovljenemu dejanskemu stanju pavšalno pritrdilo; ni navedlo, zakaj sprejema dokazno oceno in se ni opredelilo do tožničinih pritožbenih navedb. Zmoten je zaključek sodišč, da skrbno izpeljan dokazni postopek in dogodki, na katere se je sklicevala tožnica, ne nudijo podlage za zaključek, da je podana huda nehvaležnost toženke. Sodišči sta namreč ocenili, da je bilo ravnanje strank neprimerno in da je toženka ravnala nekontrolirano, sicer pa po mnenju revidentke za hudo nehvaležnost zadošča že okoliščina, da so medsebojni spori strank prerasli verbalno raven. Toženka je s svojimi dejanji ovirala tehnični pregled in nagajala tožnici z namenom, da ta ne pridobi uporabnega dovoljenja (s čimer ji je onemogočila oddajo lokala v najem in ogrozila njen socialni status). Nadalje navaja, da preklic darila upravičujejo tudi številni sodni postopki, vsekakor pa toženkin poskus zamenjati ključavnico, ki je glede na to, da je bila pridobitev najemnine dodaten vir za tožničino preživljanje, moralno zavržno. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, ko je pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča glede ogroženega preživljanja in svojih razlogov ni obrazložilo, temveč se le pavšalno sklicevalo na prvostopenjske razloge. Pritrdilo je ugotovitvi, da B. tožnici plačuje najemnino, a pri tem prezrlo, da prejema denarno socialno pomoč. Zato je (bolj) logičen zaključek, da B. najemnine ne zmore plačevati in da tožnici pomaga pri gospodinjskih opravilih. Nadalje je protispisen zaključek, da tožnica ni zatrjevala stroškov, povezanih s strogo dieto sladkornih bolnikov. V pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2005 je navedla, da se ji je zaradi nemoralnega ravnanja toženke poslabšalo zdravstveno stanje, tako da je iz terapije tablet prešla na injekcije, te trditve pa je dokazala s kartico za kontrolo insulina in lastnim zaslišanjem. Poleg tega je splošno znano, da je prehrana sladkornih bolnikov povezana z visokimi stroški. Tožnica ni lastnica parcel 723 in 724/2 k.o. ..., njeno socialno ogroženost pa dokazuje že odločba brezplačne pravne pomoči. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče stroškov ni specificiralo.

4. Sodišče je revizijo in dodatek k reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

5. Revizija ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Slednja se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Proti sklepu je revizija dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan, kar pa sklep o stroških pravdnega postopka ni (prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, stran 4). Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so skaljeni odnosi med strankama botrovali številnim verbalnim konfliktom in prepirom, katerih „pobudnica“ je bila praviloma tožnica. V medsebojni komunikaciji sta obe stranki ravnali neprimerno, saj sta obe uporabljali manj spodobne besede in se prerivali, pri čemer je bila poškodovana toženka. Ni pa tožnica uspela dokazati, da jo je toženka fizično napadla, zbila na tla, pretepla in davila za vrat, niti da je bila do nje nasilna in da je vanjo vrgla straniščna vrata. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je toženka poskušala zamenjati ključavnico na lastnem objektu, zaradi medsebojno zaostrenih odnosov pa je svoje pravice uveljavljala v številnih sodnih postopkih. Natančna analiza vseh postopkov ne daje podlage za zaključek, da je imela pri tem namen škodovati tožnici. Enako je sodišče zaključilo glede dopisa, ki ga je toženka poslala Upravni enoti Kranj. Sodišče namreč ravnanj toženke ni ocenilo kot „maščevanje in nagajanje z namenom, da tožnico spravi v slab socialni položaj oziroma da ji prepreči pridobivanje dohodka“. Gre za dejanske ugotovitve, sprejete na podlagi ocene izvedenih dokazov (sodišče prve stopnje jih je povzelo v zadnjem odstavku na strani tri in prvem odstavku na strani štiri), ki jim je v okviru presoje pritožbenih razlogov pritrdilo sodišče druge stopnje. Le-to je zaključilo, da celovita analiza izvedenih dokazov potrjuje pravilnost prvostopenjske dokazne ocene, torej da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP, vsakega posebej in v njihovi celoti, svojo dokazno oceno pa jasno, logično in prepričljivo utemeljilo. Te presoje neargumentiran revizijski očitek o neenakopravnem oziroma pristranskem ocenjevanju dokazov ne more omajati. Nadalje ne drži, da se sodišče ni opredelilo do dokazov, ki so bili izvedeni na predlog tožnice, kar ji je bilo pravilno pojasnjeno že s strani sodišča druge stopnje (v zadnjem odstavku na strani tri izpodbijane sodbe), zato v tej smeri podan očitek procesne kršitve ni utemeljen. Prav tako ne drži, da je drugostopenjsko sodišče pavšalno pritrdilo pravilnosti prvostopenjske sodbe. Pritožbo je vsebinsko obravnavalo, v okviru tožničinih pritožbenih trditev natančno analiziralo in preizkusilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in njegovo dokazno oceno ter podalo izčrpen odgovor, tako da je sodbo sodišča druge stopnje mogoče preizkusiti. Do katerih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo, pa revidentka ni navedla. Sicer pa tožnica v večji meri izraža svoje nezadovoljstvo in nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč. S povzemanjem vsebine izpovedb in podajanjem lastnega videnja dogodkov izpodbija po sodišču prve stopnje opravljeno dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja glede okoliščin, ki so narekovale zaključek, da tožničino preživljanje ni ogroženo. Tožnica namreč ni dokazala, da se ji je zdravstveno stanje poslabšalo in da so se ji povečali stroški prehrane, temveč se je izkazalo, da je lastnica več nepremičnin in prejema najemnino.

7. Po paragrafu 948 Občega državljanskega zakonika (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001) se za hudo nehvaležnost šteje ravnanje obdarjenca, ki je darovalcu povzročilo poškodbo na telesu, na časti, svobodi ali premoženju, zaradi katerega je mogoče sprožiti kazenski pregon. Po sodni praksi, ki se je izoblikovala na tej podlagi, je kot veliko nehvaležnost mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila(1). Celovita presoja vseh okoliščin, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, tudi po oceni revizijskega sodišča ne daje podlage za zaključek o obstoju velike nehvaležnosti toženke. Dodati je le, da toženkinemu ravnanju, ki je v medsebojni komunikaciji (enako kot tožnica) uporabljala manj spodobne besede in se prerivala, že glede na naravo in vsebino ravnanj ni mogoče pripisati (večje) pomembnosti. Sama okoliščina, da so spori prerasli verbalno raven, pri tem nima nobene teže, kar ne izključuje ocene sodišč, da sta z vidika družbenih norm stranki vendarle ravnali družbeno nesprejemljivo in neprimerno. Okoliščin o ogroženem preživljanju, ki ga sodna praksa nižjih sodišč šteje za utemeljen razlog za preklic darila, pa tožnici ni uspelo dokazati.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo v ostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1207/2008 z dne 9. 12. 2010, II Ips 4/2006 z dne 27. 8. 2008, II Ips 22/2006 z dne 18. 5. 2006 in II Ips 251/95 z dne 12. 12. 1996.