Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Dolžnost povrnitve stroškov v pravdi je odvisna od končnega uspeha, ne pa od uspeha v posamezni fazi postopka. Odvetniku za vse naroke pripada ena nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da poslej v celoti glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 872,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2010 dalje do plačila.

V presežku, za plačilo nadaljnjih 5.118,00 EUR s pripadki, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 12,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Pritožbi, tožene stranke v preostalem delu, tožeče stranke pa v celoti, se zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 2.772,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.182,00 EUR od 31.1.2010 dalje do plačila in od zneska 590,00 EUR od 21.4.2009 dalje do plačila. V presežku, za znesek 3.218,00 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 307,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev o stroških ter zahteva, da se ji prisodijo nadaljnji pravdni stroški v znesku 222,79 EUR. Toženka pa izpodbija prisojo zneska 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2010, prisojo zakonskih zamudnih obresti od zneska 590,00 EUR za čas od 21.4.2009 do poteka petnajstdnevnega roka po vložitvi odškodninskega zahtevka pri toženi stranki na dne 19.1.2010, ter odločitev o pravdnih stroških. Obe pravdni stranki v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožnica še zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, toženka pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Obe priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbena trditev toženke, da prvostopna ugotovitev, da je tožnica utrpela smrtni strah, ni podkrepljena z mnenjem izvedenca, saj to dejstvo izhaja le iz izpovedbe tožnice, s katero pa se tožena stranka ne strinja, po vsebini predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katero prvostopnemu sodišču očita pritožba. Slednja kršitev je namreč podana le v primerih, ko ima sodba tako hude pomanjkljivosti, zaradi katerih ni možen njen preizkus. Ker na takšno postopkovno kršitev pritožbeno sodišče pazi tudi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa velja pojasniti, da izpodbijani del sodbe zaradi razumljivosti, jasnosti in obrazloženosti povsem omogoča preizkus, zato uveljavljana kršitev ni podana.

Na gornjo pritožbeno kritiko dejanskega stanja gre odgovoriti, da je prvo sodišče svojo ugotovitev, da je tožnica utrpela smrtni strah, res oprlo le na njeno izpovedbo, in sicer z utemeljitvijo, da je izpovedbi tožnice glede smrtnega strahu sledilo, ker je izpovedala, da ob nesreči ni čutila nog in so se sprožile varnostne blazine. Že glede na to, da toženka argumentacije, s katero je sodišče ugotovilo napadeno dejstvo, ne izpodbija, pritožbena kritika ne more biti uspešna. Tudi z razlogom, „da se toženka z izpovedbo tožnice ne strinja“, toženka ne more uspeti, saj z lastno dokazno oceno pravilnosti prvostopne dejanske ugotovitve ni moč izpodbiti. Dejstvo, da izpovedba tožnice ni podkrepljena z mnenjem izvedenca, pa tudi ni relevantno, saj sodišče izvedene dokaze prosto ocenjuje.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti toženkinih pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg v obliki telesnih bolečin in neugodnosti ter strahu nastale nepremoženjske škode, je razviden iz razlogov prvostopenjske sodbe. Na tem mestu gre izpostaviti le, da gre za stanje po nategu obvratnih mišic, vezi in sklepnih ovojnic, udarninah glave, trebuha in medenice, ter zvinu desnega kolena. Bolečinsko obdobje je trajalo 4 mesece in teden dni, pri čemer so hude bolečine trajale skupno dva dni, tožnica je utrpela tudi neugodnosti (1 dan bolnišnica, 6 x specialistični pregled in večkratno javljanje pri osebnem zdravniku, CT in MR pregled, 9 x RTG s kratkotrajno izpostavljenostjo ionizirajočemu sevanju, dvomesečna uporaba bergel, fizikalna terapija 28 dni, hlajenje in vaje za koleno, trimesečno jemanje protibolečinskih sredstev, petmesečni bolniški stalež). Tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 31 let, bodočih bolečin ne bo trpela. Upoštevaje predvsem trajanje in stopnjo bolečin pritožba utemeljeno izpostavlja, da tožnici ne pripada izpodbijanih 1.500,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti tako znaša pravnomočno odmerjenih 5.500,00 EUR.

Pritožbi toženke gre pritrditi tudi v delu, s katerim se zavzema za znižanje odškodnine za strah. Res je tožnica ob škodnem dogodku utrpela smrtni strah, vendar se zdravljenje, za izid katerega je bila tožnica zaskrbljena, ni tako zapletalo, trajal pa je le tri tedne (srednje hud strah sedem dni, lahek pa 14 dni). V tem delu zato prvo sodišče z izpodbijanim zneskom 400,00 EUR ni pravilno izpolnilo pravnega standard pravične denarne odškodnine, saj so bile že pri pravnomočni odmeri odškodnine na 800,00 vse ugotovljene okoliščine v zadostni meri upoštevane. Pritožba zato utemeljeno zahteva za 400,00 EUR nižjo odmero.

Skupni odmerjeni znesek 6.300,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 6,5 takratnih povprečnih neto plač. Odškodnina, katere odmero torej pritožba ne izpodbija, je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnica. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Materialnopravno izhodišče toženke, da tožnici tudi od zneska 590,00 EUR pripadajo zakonske zamudne obresti od poteka petnajstdnevnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri toženki, je pravilno. V obravnavanem primeru gre namreč za direktno tožbo tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ), ter gre tako za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode. Glede bremena zamude in zamudnih obresti veljajo splošna pravila, ki urejajo odškodninsko obveznost, saj je vsebina obveznosti zavarovalnice enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Odškodninska obveznost se sicer res šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Vendar pa čas nastanka škode ni enak času zamude, saj po drugem odstavku 299. člena OZ (zamuda dolžnika, če rok izpolnitve ni določen) dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Trditev pritožbe, da je tožnica odškodninski zahtevek pri toženki vložila 19.1.2010, ni pravilna, saj je prvo sodišče ugotovilo, da je bilo to 15.1.2010. Ker iz razlogov prvostopne sodbe, katerih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bila toženka obveščena o nastanku škode 15.1.2010 in pozvana k plačilu odškodnine v roku 15 dni, je tožnica upravičena do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 590,00 EUR od 31.1.2010 dalje do plačila.

Stališče tožnice, da bi moralo prvo sodišče odločiti o stroških tako, da bi ovrednotilo uspeh po fazah postopka, ni pravilno, saj je dolžnost povrnitve stroškov v pravdi odvisna le od končnega uspeha, ne pa od uspeha v posamezni fazi postopka (154. člen ZPP). Res je sicer, da standard upoštevanja vseh okoliščin primera, predpisan v drugem odstavku 154. člena ZPP, sodišču omogoča, da se poleg uspeha v pravdi ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki, ter da se tako z izborom ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov pride do odločitve o pravdnih stroških, ki ni zgolj rezultat matematične operacije, ampak je tudi razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Vendar v pritožbi navajano zvišanje tožbenega zahtevka samo po sebi ni takšna okoliščina, na podlagi katere bi bilo moč šteti, da je tožnica v pravdi deloma zmagala v drugačnem deležu od matematično ugotovljenega izida odločitve o glavnem zahtevku.

Toženka v pritožbi pravilno izpostavlja, da Zakon o odvetniški tarifi v postavki št. 3102 določa enotno nagrado za narok, ne glede na število opravljenih narokov, ter da je zato tožnici potrebno priznati za vse naroke le eno nagrado (namesto prvostopno odmerjenih trikrat po 147,60 EUR torej pravilno le 147,60 EUR). Zato je bilo potrebno prvostopno odmerjeni znesek tožnici priznanih stroškov znižati na 412,51 EUR (= 343,76 EUR kot skupna nagrada za opravljene storitve + 20% davek na dodano vrednost).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno poseči tudi v prvostopno odločitev o stroških postopka. Doseženi uspeh tožnice po spremembi prvostopne sodbe tako znaša 15 %, ker je tožnica uspela z 872,00 EUR od zahtevanih 5.990,00 EUR, toženke pa 85%. Tožnica je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 61,87 EUR (= 15 % od odmerjenih 412,51 EUR), toženka pa do 73,95 EUR (= 85% od prvostopno odmerjenih 87,00 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožnica dolžna povrniti toženki 12,08 EUR. V kolikor tožnica tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Pritožbi toženke je bilo tako potrebno delno ugoditi, ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi toženke niso bili podani le v delu, ko je izpodbijala tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 590,00 EUR za čas štirih dni po 31.1.2010. Tožničini pritožbeni razlogi niso bili podani. Ker ni bila podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v tem obsegu pritožbi (tožničino v celoti, toženkino pa deloma) zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Tožnica do povrnitve stroškov, ki so ji nastali s pritožbo, ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa je upravičena do povrnitve celotnih potrebnih pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom (drugi odstavek 165. člena, tretji odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Kot pritožbeni strošek je priglasila znesek 150,00 EUR, katerega je morala plačati za sodno takso za pritožbo. Ker je priglašeni znesek skladen znesku sodne takse, odmerjene po Zakonu o sodnih taksah, je celotni priglašeni strošek za pravdo potreben. V kolikor tožnica v roku za prostovoljno izpolnitev naloženega zneska toženki ne bo povrnila, je toženka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka dalje do plačila.