Jedro

Tožnica se v svojih zahtevah sklicuje na okoliščino, da je šlo za postopek po uradni dolžnosti, sodišče pa pojasnjuje, da tudi v primeru tovrstnih postopkov, četudi se za stranko končajo ugodno, stranka ni upravičena do povračila vseh stroškov. Skladno z drugim odstavkom 113. člena ZUP stranka ni upravičena do povračila osebnih stroškov (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

Posebni procesni stroški pa bi ji skladno z drugim in prvim odstavkom 113. člena ZUP pripadali, a zgolj, če bi bili po vrsti stroška takšni, kot jih določa zakon, kar pa stroški samega postopka pri stranki, ki nima pooblaščenca, niso.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka odpravila sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod / prvostopenjski organ) št. 11000 - 218274 /2022 - 11 z dne 24. 4. 2023, s katerim je Zavod na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožničino zahtevo za povračilo stroškov (točka 1 izreka). Toženka je nato odločila o tožničini zahtevi za povračilo stroškov, in sicer je zahtevo zavrnila (točka 2 izreka), pritožbo zoper Sklep Zavoda št. 11000 - 218274 /2022 - 11 z dne 24. 4. 2023 pa zavrnila (točka 3 izreka), glede stroškov postopka pa je odločila, da stroškov ni bilo (točka 4 izreka).

Postopek in navedbe strank

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Zavod zaradi domneve, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve, na podlagi 129. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) po uradni dolžnosti pričel postopek ugotavljanja obstoja razlogov za prenehanje vodenja tožnice v evidenci brezposelnih oseb. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica svojih obveznosti aktivne iskalke zaposlitve ni kršila, je Zavod s sklepom št. 11000 - 218274 /2022 - 4 z dne 22. 11. 2022 ustavil postopek. Pred tem je tožnica na Zavod 18. 11. 2022 naslovila dopis z zahtevo po povračilu stroškov v višini 10 EUR, po vročitvi sklepa o ustavitvi pa še zahtevo za povračilo stroškov v višini 20 EUR.

3.Zavod je tožnico z dopisom št. 11000-218274/2022-6 z dne 21. 12. 2022 obvestil o zakonski ureditvi obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve in o tem, da zavrača njeno zahtevo za povračilo stroškov, tožnica pa se je nato obrnila na toženko, ki je ugotovila, da prejetega dopisa ni mogoče obravnavati kot pritožbo zoper sklep z o ustavitvi postopka z dne 22. 11. 2022. Ker iz dopisa ni bilo razvidno, katere stroške tožnica sploh zahteva, je toženka prvostopenjski organ pozvala, da pridobi pojasnilo s tem v zvezi, kar je organ storil z dopisom z dne 9. 3. 2023, s katerim je tožnico pozval na dopolnitev vloge v roku 5-ih dni od prejema dopisa, in sicer glede tega, katere stroške sploh uveljavlja, v nasprotnem pa da bo njena zahteva po 67. členu ZUP zavržena. Tožnica je v roku odgovorila, da uveljavlja stroške v zvezi s postopkom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za vodenje v evidenci brezposelnih oseb, češ da iz sklepa o ustavitvi izhaja, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel. Tožnica je v tem dopisu priglasila stroške v višini 30 EUR. Ker je Zavod pred tem tožnico že seznanil z vrsto stroškov, ki jih na podlagi ZUTD in Pravilnika o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (v nadaljevanju Pravilnik) lahko povrne brezposelnim osebam, je zahtevo tožnice s sklepom št. 11000 - 218274 /2022 - 11 z dne 24. 4. 2023 zavrgel, zoper ta sklep o zavrženju pa se je tožnica pritožila in navedla, da stroški znašajo že 40 EUR.

4.Toženka ugotavlja, da se tožničina zahteva ne nanaša na povračilo potnih oziroma poštnih stroškov zaradi vključevanja v storitve za trg dela ali v zvezi z iskanjem zaposlitve, ki se brezposelnim osebam zagotavljajo po določbah ZUTD. Tožničini zahtevi pa ni mogoče ugoditi niti na podlagi 113. člena ZUP, ki ureja stroške postopka. Tožnica je stroške pred prvostopenjskim organom uveljavljala večkrat in jih z vsakim dopisom zvišala za 10 EUR, nikoli pa jih ni izkazala, niti ni pojasnila, za katere stroške točno gre, uveljavljala jih je kot stroške postopka. Tožnica se ni pritožila zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 22. 11. 2022, s katerim je bilo odločeno, da stroškov postopka ni bilo. Ker pa je tožnica v postavljenem 5 dnevnem roku odgovorila na poziv Zavoda, bi bilo treba njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrniti (kar predstavlja vsebinsko odločitev o zahtevi) in ne zavreči iz procesnih razlogov. Zato je toženka sklep o zavrženju odpravila in sama odločila o zadevi tako, da je vlogo tožnice zavrnila, zavrnila pa je tudi njeno pritožbo zoper sklep Zavoda o zavrženju zahteve.

5.Tožnica zoper to odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasni, da je konec leta 2022 od Zavoda prejela poziv na izjavo in predložitev dokazov glede obveznosti brezposelne osebe. Zahtevano je naredila in hkrati v istem dopisu zahtevala povračilo stroškov v višini 10 EUR, ki so ji nastali ne po njeni krivdi, pa je Zavod njeno zahtevo ignoriral. Zavodu je pravočasno sporočila, na kaj se nanašajo stroški, ki pa so tudi sicer splošno znano dejstvo. Toženka je s svojo odločitvijo kršila 113. člen ZUP, kajti v njenem primeru se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je zanjo končal ugodno, zaradi tega ji stroški, ki sedaj znašajo že 50 EUR, pripadajo.

Presoja sodišča

6.Tožba ni utemeljena.

7.Ni sporno, da je Zavod pri tožnici po uradni dolžnosti na podlagi 129. in 130. člena ZUTD začel postopek preverjanja pogojev za vodenje tožnice v evidenci brezposelnih oseb in je ta postopek, glede na ugotovitve postopka, s sklepom ustavil. Tožnica je pred odločitvijo zahtevala povračilo stroškov postopka po uradni dolžnosti, prvostopenjski organ pa je njeno vlogo, po posredovanju toženke, štel za nepopolno oziroma nerazumljivo in je tožnico na podlagi 67. člena ZUP pozval k njeni dopolnitvi, kar je tožnica storila z dopisom z dne 31. 3. 2023, v katerem je pojasnila, da zahteva povračilo stroškov v zvezi s samim postopkom.

8.Sodišče se strinja s toženko, da je tožnica s tem, ko je navedla, da zahteva stroške postopka ugotavljanja obstoja razlogov za to, da se jo preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, pojasnila, katere stroške zahteva, in sicer da zahteva stroške samega postopka, ki je bil začet po uradni določnosti. Zato je toženka ravnala prav, ko je sklep Zavoda št. 11000 - 218274 /2022 - 11 z dne 24. 4. 2023 o zavrženju odpravila, nato pa sama po vsebini odločila o tožničini zahtevi za povračilo stroškov s tem, ko jo je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnila kot neutemeljeno.

9.Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se sodišče strinja s toženko, da je tožničina zahteva za povračilo stroškov postopka, ki ga je Zavod po uradni dolžnosti vodil zoper tožnico na podlagi 129. člena ZUTD in ta postopek kasneje s sklepom ustavil, neutemeljena. Kot je pojasnila že toženka, tožnici ne pripadajo katerikoli stroški, temveč s predpisi določeni stroški, v konkretnem primeru so to ZUTD ter Pravilnik in 113. člen ZUP v povezavi s Pravilnikom o stroških v upravnem postopku. V nadaljevanju sodbe sodišče dopolnjuje razlago toženke glede tega, zakaj iz teh predpisov izhaja neutemeljenost tožničine zahteve.

10.Po ZUTD brezposelni osebi pripadajo stroški v zvezi z iskanjem zaposlitve in vključevanjem v storitev, in sicer potni in poštni stroški, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Stroške upravnega postopka pa v 113. členu ureja ZUP, podrobneje pa še Pravilnik o stroških upravnega postopka. Tožnica se sklicuje na prvi odstavek 113. člena ZUP¹, češ da ta določa, da gredo stroški v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.

11.Tožničina zahteva je neutemeljena tako po prvem kot tudi po drugem odstavku 113. člena ZUP. Ker je tožnica navedla, da zahteva stroške v zvezi s samim postopkom, sodišče ugotavlja, da je s tem zahtevala t. i. stroške postopka oziroma procesne stroške, ki jih ureja prvi odstavek 113. člena ZUP. Le ta res določa, da gredo stroški postopka v breme tistega, ki je postopek začel, pri čemer pa prvi odstavek našteva vrste stroškov postopka. Prvi odstavek 113. člena ZUP kot stroške postopka določa potne stroške uradnih oseb, izdatke za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu, ipd. Čeprav določba stroške postopka našteva primeroma (in ne taksativno), pa stroški, kot jih zahteva tožnica, niso procesni stroški, ki bi bili tožnici priznani po prvem odstavku 113. člena ZUP. Ni sporno, da tožnice v postopku ugotavljanja obstoja razlogov za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb ni zastopal pooblaščenec, tožnici tako niso nastali stroški zastopanja v zvezi s samim postopkom, niti katerikoli drugi stroški, ki jih prvi odstavek 113. člena ZUP našteva, saj tega toženka niti ne zatrjuje. Da pa bi stranki v zvezi s samim postopkom, v katerem je ne zastopa pooblaščenec, pripadali še kakšni drugi pavšalni (in ne izrecno specificirani) stroški postopka, pa iz 113. člena ZUP v povezavi s Pravilnikom o stroških v upravnem postopku ne izhaja.

12.Tožnica se v svojih zahtevah sklicuje predvsem na okoliščino, da je šlo za postopek po uradni dolžnosti, sodišče pa ji s tem v zvezi pojasnjuje, da tudi v primeru tovrstnih postopkov, četudi se za stranko končajo ugodno, stranka ni upravičena do povračila vseh stroškov. Skladno z drugim odstavkom 113. člena² ZUP tako stranka ni upravičena do povračila osebnih stroškov (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka), kar je prav tako razlog za zavrnitev tožničine zahteve. Osebni stroški v zvezi s postopkom Zavoda torej tožnici ne pripadajo na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP. Posebni procesni stroški pa bi ji skladno z drugim in prvim odstavkom 113. člena ZUP pripadali, a zgolj, če bi bili po vrsti stroška takšni, kot jih določa zakon, kar pa stroški samega postopka pri stranki, ki nima pooblaščenca, niso.

13.Ob povedanem je toženka v izpodbijani odločbi odločila pravilno in zakonito, s tem ko je tožničino zahtevo za povračilo stroškov zavrnila ob predhodni odpravi prvostopenjskega sklepa o zavrženju, zavrnila pa je tudi njeno pritožbo zoper sklep o zavrženju³, pri čemer je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) deloma dopolnilno njene razloge za zavrnitev, tožbo pa nato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14.Sodišče je o zadevi na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje v zadevi ni sporno, sporna je pravna razlaga 113. člena ZUP glede tega, ali tožnici kot stranki upravnega postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti in se je za tožnico končal ugodno, pri tem pa je v postopku ni zastopal pooblaščenec, pripada povračilo stroškov postopka.

15.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

¹ Ta določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.

² Ta določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

³ Ker je z odločitvama v točkah 1 in 2 izreka izpodbijane odločbe po vsebini zavrnila tožničino pritožbo, kot to izhaja tudi iz Sodbe VSRS, X Ips 1106/2004 z dne 1. 10. 2009, točka 12.