Jedro

Kadar so na strani obtoženca podane okoliščine, ki nakazujejo, da zaradi svojega duševnega stanja, nižje izobrazbe ali iz drugih razlogov zakonskega besedila pravnih poukov ni sposoben razumeti, strokovna pomoč zagovornice sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da obtoženca pouči na njemu razumljiv način ter da z vprašanji tudi vsestransko preveri nedvoumnost danega priznanja.

Preveritev in presoja obtoženčeve procesne sposobnosti razumevanja narave in posledic priznanja krivde (če je potrebno tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke) ter prostovoljnosti, jasnosti in popolnosti priznanja morata biti še toliko bolj skrbni, poglobljeni in previdni, če krivdo priznava obtoženec z duševnimi motnjami.

Izrek

Ob odločanju o pritožbah obtoženega A. A., njegove zagovornice ter njegovih staršev, matere B. B. in očeta C. C., se pritožbama zagovornice in matere ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu in hišnem priporu od 23. 9. 2020 od 11.35 ure dalje, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 in petem odstavku 176. člena KZ-1 pa mu je odvzelo mobilni telefon in prenosni računalnik. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice postavljene po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, še podredno, da obtožencu kazensko sankcijo ustrezno zniža; - obtoženec ter njegova mati in oče brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga.

3. Pritožbi zagovornice in obtoženčeve matere sta utemeljeni.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja, da izpodbijana sodba temelji na obtoženčevem priznanju krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo. Nadalje je iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke D. D. razvidno, da so pri obtožencu izkazane tri klinično pomembne sočasne duševne motnje, ki bistveno vplivajo na njegovo funkcioniranje, in sicer duševna manjrazvitost (skromnejša intelektualna opremljenost) blažje stopnje, težave na področju osebnostnega funkcioniranja in zloraba psihoaktivnih substanc. Iz psihiatričnih mnenj sodnih izvedencev E. E. (izdelano v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kamniku N 000/2017 v zvezi z odvzemom poslovne sposobnosti obtožencu - list. št. 108) in F. F. (izdelano v kazenski zadevi I K 000/2016 - list. št. 104), ki sta pri obtožencu prav tako ugotovila duševno manjrazvitost, še izhaja, da funkcionira na ravni devet do dvanajst let starega otroka in na tem nivoju tudi dojema dogodke v svojem okolju ter ni zmožen predvidevati posledic svojih ravnanj in ni zmožen skrbeti za svoje pravice in koristi, za skrbnico pa mu je postavljena njegova mati.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenih podatkov o duševnem stanju obtoženca sicer ni spregledalo (str. 3 in 4 obrazložitve sodbe), vendar pa jih pri preverjanju nedvoumnosti obtoženčevega priznanja krivde in pri presoji izpolnjenosti pogojev za sprejem priznanja (prvi odstavek 285.c člena ZKP) očitno ni upoštevalo.

6. Bistveni pritožbeni očitek zagovornice obtoženca in njegove matere je, da sodišče prve stopnje priznanja krivde ne bi smelo sprejeti, saj obtoženec zaradi svoje duševne manjrazvitosti ni razumel, kaj se mu očita, niti ni razumel narave in posledic priznanja, temveč je krivdo priznal, ker mu je tako svetovala mati (ki je pričakovala, da bo predsednica senata obtoženca vprašala, zakaj priznava krivdo in ali je kaznivo dejanje sploh storil), sam pa je mislil, da mu bo zaradi priznanja krivde odpravljen pripor. Po oceni zagovornice priznanje ni bilo prostovoljno, niti jasno in popolno, obe pritožnici tudi zatrjujeta, da ni podprto z drugimi dokazi v spisu.

7. ZKP v prvem odstavku 285.c člena določa, da če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata presodi: 1. ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja; 2. ali je bilo priznanje dano prostovoljno; 3. ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Po presoji pogojev iz prvega odstavka predsednik senata s sklepom odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne (drugi odstavek 285.c člena ZKP).

8. Povsem jasno je, da mora sodišče v zvezi s prvim preizkusom (razumevanje narave in posledic priznanja) obdolžencu s preprostimi besedami razložiti, čemu se odreka, ko podaja priznanje v tako zgodnji fazi postopka. Priznanje namreč deluje na vsaj treh ravneh: materialnopravni, procesnopravni in tudi sankcijski. S priznanjem obdolženec ne samo prizna dejansko stanje in pravno kvalifikacijo, temveč se tudi odreka številnim procesnim jamstvom: kontradiktorni glavni obravnavi, privilegiju zoper samoobtožbo, večjima deloma pravice do pravnega sredstva ter vsebinske sodne presoje. Pomembno je, da obdolženi to razume; torej da mu je sodišče to sposobno pojasniti s takimi besedami, da bo vsakemu obdolžencu, tudi takemu z nedokončano osnovno šolo, jasno, za kaj gre. Temeljita preveritev jasnosti in popolnosti priznanja pa v praksi pomeni, da mora sodnik obdolženca tudi nekoliko izprašati o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja. Tako izpraševanje je še najbolj podobno zaslišanju, ne gre pa za pravo zaslišanje. Sodišče in tudi drugi udeleženci postopka lahko torej obdolžencu postavljajo vprašanja. Zakon o tem sicer molči, vendar si ni mogoče drugače predstavljati pooblastila sodišča, da preveri jasnost in popolnost priznanja; tega se prav gotovo ne da preveriti samo s postavljanjem rutinskih, formalnih vprašanj.1

9. Iz podatkov spisa je razvidno, da je po pravnomočnosti obtožnice, v kateri državni tožilec ni predlagal vrste in višine kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo (drugi odstavek 269. člena ZKP), predsednica senata razpisala predobravnavni narok, na katerem je po preveritvi osebnih podatkov obtoženca ugotovila, da je razumel vsebino obtožbe, in ga poučila: (i) da se ni dolžan izjavljati in odgovarjati na vprašanja, ne priznavati krivde; (ii) da se lahko izjavi o tem, ali krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava ali ne priznava; da če bo krivdo priznal, priznanja ne bo mogel preklicati, štelo se bo, da se odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi, dokazni postopek pa bo izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije in (iii) da če krivde ne bo priznal, da bo lahko predlagal izločitev predsednice senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi in podal druge procesne predloge ter se izjavil o načinu poteka glavne obravnave, v nadaljnjem poteku kazenskega postopka bo namreč imel pravico dajati dokazne in druge predloge ter pravico zahtevati izločitev predsednice senata in izločitev dokazov. Obtoženec je izjavil, da je pouk razumel in da se bo zagovarjal z zagovornico, po pozivu predsednice senata, da naj se izjavi, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne priznava, pa je povedal, da prizna krivdo za očitke iz obtožbe, da dejanje obžaluje, da mu je zelo težko zaradi odrejenega pripora, da se v priporu zaradi groženj drugih pripornikov ne počuti varnega in želi iti živeti k očetu ter ponovno izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Predsednica senata je presodila, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno in da je priznanje jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu ter sprejela sklep, da se obtoženčevo priznanje sprejme (zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 26. 1. 2021).

10. Sodišče prve stopnje je torej duševno manjrazvitega obtoženca o posledicah morebitnega priznanja krivde poučilo s citiranjem določb 1. in 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP (in delno drugega odstavka 227. člena ZKP), čeprav je povsem jasno, da zakonsko besedilo po vsebinski zahtevnosti presega obtoženčeve okrnjene intelektualne sposobnosti, njegovih izjav, da je razumel vsebino obtožbe in da krivdo priznava, pa ni preverilo z nobenimi dodatnimi vprašanji, na podlagi katerih bi lahko sprejelo nedvoumno in prepričljivo presojo o prostovoljnosti, jasnosti in popolnosti priznanja. Sodišče druge stopnje ni prezrlo, da ima obtoženec strokovno pomoč zagovornice, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjala, kot tudi ne obtoženčevih izjav na predobravnavnem naroku, da je vsebino obtožbe in pravne pouke razumel. Vendar pa v primeru, ko so na strani obtoženca podane okoliščine, ki nakazujejo, da zaradi svojega duševnega stanja, nižje izobrazbe ali iz drugih razlogov, zakonskega besedila pravnih poukov ni sposoben razumeti, kot je to izkazano v konkretnem primeru, strokovna pomoč zagovornice sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da obtoženca pouči na njemu razumljiv način ter da z vprašanji tudi vsestransko preveri nedvoumnost danega priznanja, saj mora presojo izpolnjenosti vseh v prvem odstavku 285.c člena ZKP določenih pogojev za sprejem priznanja krivde in odločitev o sprejemu ali zavrnitvi priznanja sprejeti na podlagi lastnih zaznav in ugotovitev. Preveritev in presoja obtoženčeve procesne sposobnosti razumevanja narave in posledic priznanja krivde (če je potrebno tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke) ter prostovoljnosti, jasnosti in popolnosti priznanja pa morata biti še toliko bolj skrbni, poglobljeni in previdni, če krivdo prizna obtoženec z duševnimi motnjami.

11. Glede na vse navedeno pritožnici utemeljeno vnašata dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je obtoženec razumel naravo in posledice priznanja krivde ter da je bilo njegovo priznanje jasno in popolno, posledično pa je bila odločitev, da obtoženčevo priznanje krivde sprejme, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsaj preuranjena. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 1. in 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 285.c člena ZKP ter, kot to smiselno uveljavlja zagovornica, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je lahko vplivala na pravilnost sodbe ter narekuje njeno razveljavitev.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah obtoženega A. A., njegove zagovornice ter njegovih staršev, matere B. B. in očeta C. C., pritožbama zagovornice in matere ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb zagovornice in obtoženčeve matere ter do pritožb obtoženca in njegovega očeta ni opredelilo.

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti predobravnavni narok ter skladno z določbo četrtega odstavka 285.b člena ZKP ponovno ugotoviti, ali obtoženec razume vsebino obtožbe, ga ob upoštevanju njegove duševne manjrazvitosti (okrnjene intelektualne opremljenosti) na ustrezen način poučiti po določbah 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP ter njegovo morebitno ponovno priznanje krivde glede prostovoljnosti, jasnosti in popolnosti priznanja preveriti še z dodatnimi vprašanji, ponovno oceniti, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu, nato pa po skrbni presoji (ne)izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 285. člena ZKP ponovno odločiti, ali bo obtoženčevo priznanje sprejelo ali zavrnilo.

1 Šugman-Stubbs, K., Gorkič, P., Fišer, Z.: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 434 in 436.