Jedro

Ker toženec, kot lastnik in edini družbenik, ni poskrbel za dokapitalizacijo d.o.o. v smislu določb ZGD, in je bila d.o.o. iz tega razloga likvidirana (izbrisana), so bili podani pogoji iz 6. odst. 580. člena ZGD za osebno odgovornost toženca za vtoževane terjatve do d.o.o., pri kateri je bila tožnica v letih 1994 in 1995 v delovnem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevku in tožnici iz naslova delovnega razmerja pri podjetju A. d.o.o., oz. iz naslova neizplačane neto plače za mesece april, junij, julij in avgust 1995, nadomestila za prehrano za mesec julij 1995 ter iz naslova regresa za letni dopust za leti 1994 in 1995 dosodilo skupni znesek 283.221,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delnih zneskov dalje (glede neizplačane plače od 18. v naslednjem mestu, namesto od 15. v mesecu, kot je zahtevala tožnica). Hkrati je tožnici prisodilo iz naslova stroškov postopka 59.995,00 SIT in 21.000,00 SIT. Vse te zneske je naložilo v plačilo tožencu, kot ustanovitelju in edinemu družbeniku družbe A. d.o.o., ker je ugotovilo, da toženec po uveljavitvi Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93) ni poskrbel za ustrezno dokapitalizacijo navedene družbe in uskladitev njenega statusa z določbami ZGD, tako da osebno odgovarja za njene obveznosti. Zoper gornjo sodbo se pritožuje toženec, formalno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri popolne zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče v nasprotju z obravnavnim zapisnikom zaključuje, da je toženec sam izjavljal, da je bil njegov predlog za vpis statusne prilagoditve družbe A. d.o.o, v sodni register z dne 7.6.1994 zavržen. O usodi tega predloga toženec dejansko vse doslej ni bil obveščen, tako da bi moralo sodišče pribaviti celotni registerski spis. Hkrati je šteti, da je družba A. d.o.o., leta 1995, to je v času nastanka tožničinih terjatev, zakonito poslovala. Zato za njene obveznosti toženec ni osebno odgovoren. Poleg tega toženec ponovno opozarja, da bi moralo prvostopno sodišče glede zastaranja vtoževanih terjatev upoštevati triletni zastaralni rok. Prvostopnemu sodišču očita tudi odločanje preko zahtevka, saj tožnica v zahtevku obresti naj ne bi ustrezno opredelila. Tudi sicer pa opozarja na domnevno nejasnost sodbe, zaradi katere bi lahko prišlo do njenega napačne razumevanja v toženčevo škodo. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pritožba ni utemeljena. Ob dejstvu, da je prvostopno sodišče razpolagalo z obvestilom Okrožnega sodišča v ... z dne 28.10.1998 o tem, da je bil predlog toženca za uskladitev družbe A. d.o.o. iz leta 1994 zavržen in z izpisom iz sodnega registra Okrožnega sodišča v ... z istega dne, iz katerega izhaja, da navedena družba glede osnovnega kapitala ni bila usklajena z določbami ZGD, je šteti zapis v obraložitvi izpodbijane sodbe, da prvostopno sodišče gradi ugotovitev o statusni neuskladitvi te družbe tudi na priznanju toženca o zavrženju predloga za vpis sprememb v sodni register, za nebistvenega. Da družba A. d.o.o. ob uveljavitvi ZGD ni bila dokapitalizirana do višine s tem zakonom določenega minimalnega zneska osnovnega kapitala, je razvidno iz navedenega izpiska iz sodnega registra (priloga A spisa), na drug način pa dokapitalizacije toženec tudi ni izkazal. Zato so bili v tem primeru dejansko podani pogoji iz 6. odst. 580. člena ZGD za osebno odgovornost toženca za s strani tožnice vtoževane terjatve, ki po višini med strankama niti niso bile sporne. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči in razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tovrstne terjatve iz delovnega razmerja, glede na sedanjo ureditev zastaranja, zastarajo v roku pet let, tako da pritožba tudi glede tega ni utemeljena. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču odločanje preko zahtevka, saj je glede na celotno vsebino tožbe sodišče vsebino zahtevka pravilno razumelo v tem smislu, da je tožnica začetek teka zakonitih zamudnih obresti od posamičnih spornih glavnic izrecno opredelila že v tekstu tožbe. Hkrati pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivi dorečenosti izreka sodbe, saj iz njega jasno izhaja, da je poleg glavnice 283.221,00 SIT in stroškov postopka sodišče tožnici dosodilo le še zakonite zamudne obresti od posamičnih delnih zneskov. Glede na povedano in glede na to, da pritožbeno sodišče ni zasledilo drugih napak, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takem izidu pritožbenega postopka toženec ni bil upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Ker tudi odgovor na pritožbo ni bistveno doprinesel k dodatni pojasnitvi zadeve, je sodišče odločilo, da stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.