Up-177/97

23.1.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. G. iz T., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 23. januarja 1998

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. G. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 1476/94 z dne 20.3.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Potem ko je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo pritožnikovo pritožbo proti odločbi upravnega organa prve stopnje, da se pritožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji (Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine Piran št. 463/A-1179/73 z dne 18.4.1974) zavrne, je pritožnik vložil zoper odločitev Ministrstva tožbo v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

V obrazložitvi sodbe ugotavlja, da ničnostni razlog, ki ga zatrjuje pritožnik in ki naj bi bil v neizvršljivosti odločbe o nacionalizaciji (3. točka 267. člena ZUP) zato, ker njen izrek nasprotuje pravnemu redu, ni podan. Ostale tožbene ugovore Vrhovno sodišče zavrača kot ugovore materialne nezakonitosti odločbe o nacionalizaciji in s tem, ko gre za postopek za izrek ničnosti upravne odločbe, kot pravno nepomembne.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev enakega varstva pravic, zakonitosti in pravice do premoženja. Ustavnemu sodišču predlaga, da sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi, odločbo Ministrstva za okolje in prostor odpravi, odločbo o nacionalizaciji pa izreče za nično. Vrhovnemu sodišču očita, da je nekritično sledilo nezakonitemu postopanju organa, ki je izdal odločbo o nacionalizaciji (nepremičnin) njegovemu pravnemu predniku (očetu), in pri tem ponavlja pravna naziranja, s katerimi v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem ni uspel. Za nacionalizacijo naj bi namreč ne bili v konkretnem primeru izpolnjeni niti tisti pogoji, ki so jih določali predpisi, na katere se odločba o nacionalizaciji sklicuje (tako naj bi bilo v odločbi napačno ugotovljeno, da je bil pritožnikov oče, ko mu je bilo premoženje vzeto, tuj državljan), sicer pa bi bilo potrebno ob presoji obstoja ničnostnega razloga po mnenju pritožnika upoštevati zlasti dejstvo, da ustavni red v času, ko je bila odločba izdana, nacionalizacije ni več poznal, še pred uveljavitvijo ustave iz leta 1974 in pred izdajo odločbe pa naj bi po oceni pritožnika prenehala veljati tudi zakonska podlaga - to je Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/96 in 35/48 - v nadaljevanju: ZNZGP). - Kršitev enakega varstva pravic pritožnik še posebej utemeljuje s sodbo v zadevi št. U-I-554/63, ko naj bi Vrhovno sodišče isto pravno podlago za nacionalizacijo razložilo in uporabilo po pritožnikovem mnenju pravilno - hkrati pa drugače kot v njegovem primeru.

B.

Kolikor pritožnik izrecno (kot "kršitev zakonitosti") uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava kot samostojni pritožbeni razlog, je potrebno na prvem mestu poudariti, da Ustavno sodišče ni ena od instanc rednega sodstva in da zato zatrjevana nepravilna uporaba materialnega in procesnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Predmet presoje v postopku ustavne pritožbe je le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do kršitve človekove pravice in temeljne svoboščine.

Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. in 33. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljaviti poštenega sojenja v smislu enakega varstva pravic v postopku, kar bi posledično lahko prizadelo tudi njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja.

Da bi ga bilo sodišče obravnavalo neenakopravno v razmerju do nasprotne stranke in s tem kršilo enako varstvo njegovih pravic v postopku po 22. členu Ustave, pritožnik v ustavni pritožbi niti ne zatrjuje. Da bi bila izpodbijana odločitev sodišča samovoljna - to je drugačna, kot so sicer odločitve v drugih enakih ali podobnih primerih, in da bi bila s tem kršena njegova pravica do enakega varstva, pa pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal.

S tem ko oporeka razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče, napada uporabo prava, katere pravilnost se preizkuša v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev in ne na podlagi ustavne pritožbe. Sodba Vrhovnega sodišča, ki jo prilaga ustavni pritožbi kot konkreten dokaz o neenakem odločanju, pa z izpodbijano sodbo ni primerljiva. S sodbo, na katero se sklicuje, je namreč sodišče odločilo o tožbi zoper odločbo o nacionalizaciji, medtem ko gre v konkretnem primeru za presojo upravne odločbe, izdane v postopku za izrek (nacionalizacijske) odločbe za nično. Ker je predmet sodne presoje v obeh primerih bistveno različen (v prvem se presoja zakonitost odločitve upravnega organa o nacionalizaciji, v drugem pa zakonitost odločitve o obstoju morebitnih razlogov za ničnost nacionalizacijske odločbe) je posledično različen oziroma drugačen tudi obseg presoje, ki se v postopku za izrek odločbe za nično utemeljeno omejuje na presojo ničnostnih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je Vrhovno sodišče takšno presojo opravilo ter navedlo razloge za svojo odločitev. Ob sklicevanju na izčrpno obrazložitev upravne odločbe druge stopnje ugotavlja, da je imela odločba o nacionalizaciji zakonsko podlago v 7.a členu ZNZGP, da njen izrek ni nasprotoval pravnemu redu, kakršen je veljal ob izvršitvi navedene odločbe, da je bila torej izvršljiva v dejanskem in pravnem pogledu in kot taka tudi izvršena. Pri tem se glede na opisano naravo postopka v pritožnikove ugovore materialne nezakonitosti odločbe o nacionalizaciji utemeljeno ni spuščalo.

Za uveljavljanje ugovorov nepravilnosti oziroma nezakonitosti odločitve o nacionalizaciji je imel pritožnik oziroma njegov pravni prednik na voljo postopek s pravnimi sredstvi. Če nepravilnosti ni uveljavljal in če tudi organ zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nepravilnosti oziroma nezakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe.

Ker kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave z izpodbijano sodbo po navedenem očitno ni podana, tudi pritožnikova ustavna pravica do zasebne lastnine ni bila kršena. Ustavne pritožbe zato ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek in člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek