Jedro

Vročitev odločbe na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP ne pomeni izključitve dolžnosti organa druge stopnje, da v zvezi z vloženo pritožbo najprej preizkusi podanost formalnih pogojev za vsebinsko odločanje. Drugostopni organ je pravilno postopal po 246. členu ZUP in vloženo pritožbo preizkusil tudi v okviru dovoljenosti.

Stari upravnik ima položaj pasivne stranke v postopku, ki se nanaša njegov izbris iz registra. Odločitev o imenovanju novega upravnika je prepuščena izključno etažnim lastnikom, zato stari upravnik v postopku vpisa oziroma izbrisa iz registra ne more izpodbijati volje etažnih lastnikov o imenovanju novega upravnika. Svoj interes v postopku izbrisa iz registra zato lahko varuje le v okviru presoje izpolnjenosti (formalnih) pogojev vročitve odpovedi pogodbe o upravljanju in izteka trimesečnega odpovednega roka. Ker gre zgolj za vpis v register, se tožnik ne more sklicevati na razloge neizpolnjenosti formalnih pogojev vročitve odpovedi pogodbe in neizteka trimesečnega odpovednega roka kot na razloge, ki mu na podlagi petega odstavka 167. člena SZ-1 zagotavljajo status stranskega udeleženca v postopku. Tožnik v zvezi z določbo 167. člena SZ-1 ni navedel nobenega od položajev, ki bi ga opravičevali do sodelovanja v postopku oziroma izkazovali, da ima lahko v tem postopku svoj pravni interes, zato pritožbe ni vložil kot upravičena oseba ter jo je bilo treba zavreči.

Izrek

Tožba zoper sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35204-14/2014-4-00641124 z dne 10. 7. 2014 se zavrne.

Tožba zoper odločbo Upravne enote Domžale, št. 352-4/2014/3 (25232) z dne 7. 3. 2014 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijanim sklepom tožnikovo pritožbo in dopolnitev pritožbe zavrgel. V obrazložitvi je navedel, da tožnik v postopku odločanja o vpisu upravnika v register upravnikov stavb ni bil stranka v postopku, pa tudi ne izkazuje pravnega interesa, ker ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi. Odločitev o imenovanju novega upravnika je prepuščena izključni volji etažnih lastnikov, zato prejšnji upravnik v postopku vpisa ne more izpodbijati njihove volje. O izbrisu iz registra pa z izpodbijano odločbo upravni organ prve stopnje ni odločal. Iz navedenega razloga je pritožbo kot nedovoljeno zavrgel, ker je ni vložila upravičena oseba, dopolnitev pritožbe pa tudi iz razloga, ker je potekel procesni prekluzivni rok iz prvega odstavka 235. člena ZUP.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da A. d.d. se vpiše v register upravnikov stavb pri Upravni enoti Domžale, kot upravnika večstanovanjske stavbe na naslovu B. V obrazložitvi je navedel, da je vpisani upravnik vlogi predložil pogodbo o opravljanju storitev upravljanja skupnih prostorov, delov in naprav stavbe, ki so jo sklenili etažni lastniki večstanovanjske stavbe B. in podjetje. O vpisu je odločil na podlagi drugega odstavka 161. člena in 167. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Ugotavlja, da gre za večstanovanjsko stavbo na naslovu B., ki je vpisana v register stavb. Iz predložene pogodbe pa izhaja, da je zadoščeno tudi pogoju, ki ga določa prvi odstavek 25. člena SZ-1. Izpolnjeni so torej vsi pogoji za vpis gospodarske družbe A. v register.

Tožnik s tožbo izpodbija sklep drugostopnega organa in odločbo prvostopnega organa. V zvezi z razlogi iz sklepa navaja, da je prvostopni organ tožniku priznal status stranskega udeleženca s sklepom in mu vročil odločbo. Upravna enota je pravilno odločila, da gre tožniku v postopku vpisa v register upravnikov položaj stranskega udeleženca, kar nadalje pomeni, da je imel tožnik pravico do pritožbe zoper navedeno odločbo. Drugostopni organ pa odločitve in sklepa prvostopnega organa, da je tožnik izkazal pravni interes, zaradi česar mu je bil priznan položaj stranskega udeleženca, ni upošteval in je pritožbo zavrgel. Odločitev je nezakonita in nepravilna ter je bila tožniku neupravičeno in neutemeljeno zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta. Nepravilno in nezakonito je bil spregledan sklep upravne enote o priznanju položaja stranskega udeleženca. Tožnik ima na naslovu B. oziroma natančneje na naslovu …, sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju. Že dne 20. 10. 2006 je na Upravno enoto Domžale na podlagi pogodbe podal predlog za vpis v register upravnikov stavb na celotnem objektu …. Upravna enota je 4. 2. 2007 izdala odločbo, s katero je v register upravnikov tožnika vpisala zgolj na naslovu C., pri čemer pa ni odločila o predlogu za vpis na preostalem delu objekta …, prav tako ne na naslovu B., zato je tožnik kot upravnik v registru vpisan le na naslovu C. Dne 25. 4. 2014 pa je tožnik ponovno predlagal vpis v register upravnikov na naslovu objekta …, tudi na naslovu B., vendar upravna enota o predlogu za vpis še ni odločila. Tožnik dejansko zaradi napake upravne enote ni vpisan v register upravnikov na naslovu, ima pa na tem naslovu sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju in dejansko opravlja posle upravljanja na tem naslovu že 10 let ter ga kot upravnika priznavajo vsi etažni lastniki. Očitno, da odločba, s katero je upravna enota odločila, da se na tem naslov v register kot upravnik vpiše druga družba, posega v njegove pravice in pravne koristi. Po mnenju tožnika je zato očitno izkazan pravni interes za vložitev pritožbe zoper nezakonito odločbo upravne enote, saj ta posega v njene pravice oziroma pravne koristi.

Tožnik še izpostavlja kot napačno stališče, da svoj pravni interes v postopku vpisa v register upravnikov lahko varuje predvsem v okviru presoje izpolnjenosti pogojev vročitve odpovedi pogodbe o upravljanju in izteka trimesečnega odpovednega roka. V pritožbi pa je pojasnil, zakaj šteje, da mu odpoved pogodbe o upravljanju ni bila vročena oziroma, da v času izdaje odločbe še ni potekel trimesečni odpovedni rok. V zadevi, kot obravnavana, ko ima tožnik sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju in ko odpovedni rok še ni potekel, ima izkazan pravni interes za sodelovanje v takem postopku. Ne glede na to, da je vpis v register zgolj deklaratorne narave, ta posega v interes in pravice tožnika, ki na naslovu še vedno opravlja posle upravljanja. Izpostavlja še, da družba A. d.d. na podlagi odločbe, za katero toženka trdi, da ima zgolj deklaratorno naravo in da ustvarja le publicitetni učinek, poziva dobavitelje in izvajalce storitev na naslovu in pošilja račune etažnim lastnikom, ravno zaradi izpodbijane odločbe, ki jih svojim pozivom tudi prilaga. Navedeno pomeni, da ne gre zgolj za publicitetni učinek. Ker učinek vpisa presega zgolj publicitetno naravo, nedvomno vpliva na položaj tožnika. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, zakaj je odločba prvostopnega organa nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku A. je na tožbo odgovorila ter predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I: Tožba zoper sklep drugostopnega organa ni utemeljena.

V zadevi je sporno zavrženje tožnikove pritožbe (in dopolnitve) iz razloga nedovoljenosti. Po prvem odstavku 229. člena ZUP ima zoper odločbo na prvi stopnji pravico do pritožbe stranka, pa tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi.

Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora, da je tožnikova pritožba že iz razloga, ker mu jo je prvostopni organ na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP vročil, dovoljena. Nepravilna in protispisna je tožnikova navedba, da je upravni organ o priznanju položaja stranskega udeleženca izdal sklep, čeprav sodišče tožniku priznava, da ima vročitev odločbe enake učinke. Sodišče ugovoru ne pritrjuje. Na podlagi določbe 246. člena ZUP (če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje) ima namreč drugostopni organ pooblastilo, da najprej preizkusi, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko odločanje o pritožbi. Eden od formalnih pogojev je tudi dovoljenost pritožbe. Gre za avtonomno pravico organa druge stopnje, ki ni vezana na predhodno odločitev organa prve stopnje in izhaja že iz hierarhije upravnih organov. Vročitev odločbe na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP zato ne pomeni izključitve dolžnosti organa druge stopnje, da v zvezi z vloženo pritožbo najprej preizkusi podanost formalnih pogojev za vsebinsko odločanje. Ker torej sodišče meni, da je drugostopni organ pravilno postopal po 246. členu ZUP in vloženo pritožbo preizkusil tudi v okviru dovoljenosti, v nadaljevanju preizkuša pravilnost izpodbijanega sklepa.

Iz dejanskega stanja v zadevi izhaja, da je prvostopni organ odločal le o vpisu v register upravnikov stavb (na naslovu B., pred tem ni bil vpisan upravnik, tudi ne tožnik), torej prvostopnemu organu o izbrisu ni bilo treba odločati (v nasprotnem obstaja obveznost organa, da o vpisu in izbrisu odloči v enotnem postopku). Ob taki procesni in dejanski situaciji pa sodišče soglaša z razlogi drugostopnega organa, da tožnik ni bil stranka v obravnavanem postopku, niti ne izkazuje pravnega interesa za sodelovanje v postopku, saj v postopku vpisa upravnika v register upravnikov glede na deklaratorni značaj vpisa ne varuje svojih pravic ali svojih pravnih koristi. Vrhovno sodišče se je v zadevi, X Ips 80/2011 z dne 30. 8. 2012, postavilo na stališče, kot ga zagovarja toženka. V postopku vpisa ima novi upravnik kot zakonsko upravičen predlagatelj vpisa (prvi odstavek 167. člena SZ-1) položaj aktivne stranke tako v delu postopka, ki se nanaša na njegov vpis, kot tudi v delu postopka, ki se nanaša na izbris starega upravnika. Za svoj vpis mora namreč upravnemu organu predložiti listine, ki izkazujejo odločitev etažnih lastnikov o imenovanju novega upravnika, kot tudi listine, ki izkazujejo odločitev etažnih lastnikov o odpovedi pogodbe o upravljanju staremu upravniku. Stari upravnik pa ima položaj pasivne stranke v tem postopku, ki se nanaša njegov izbris iz registra. Odločitev o imenovanju novega upravnika je prepuščena izključno etažnim lastnikom, zato stari upravnik v postopku vpisa oziroma izbrisa iz registra ne more izpodbijati volje etažnih lastnikov o imenovanju novega upravnika. Svoj interes v postopku izbrisa iz registra zato lahko varuje le v okviru presoje izpolnjenosti (formalnih) pogojev vročitve odpovedi pogodbe o upravljanju in izteka trimesečnega odpovednega roka.

Ker gre torej v obravnavanem primeru zgolj za vpis v register, se tožnik ne more sklicevati na razloge neizpolnjenosti formalnih pogojev vročitve odpovedi pogodbe in neizteka trimesečnega odpovednega roka kot na razloge, ki mu na podlagi petega odstavka 167. člena SZ-1 zagotavljajo status stranskega udeleženca v postopku. Zatrjevana dejstva o veljavni pogodbi o upravljanju pravnega interesa ne izkazujejo, niti dejstvo, da A. d.d., ki je za objekt vpisan upravnik, opravlja posle upravljanja ter se pri tem sklicuje na izpodbijano prvostopno odločbo. Pravnega interesa tožnik ne more izkazati tudi z navedbo, da tožnik na objektu ni bil vpisan kot upravnik zaradi napake upravne enote. Položaj stranskega udeleženca v postopku ima oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava, kot tudi oseba, glede katere iz kakega predpisa izhaja, da ima v upravni zadevi kakšno pravico ali pravni interes. V primeru vpisa v register zakon – 167. člen SZ-1 v prvem odstavku določa aktivne stranke, iz petega odstavka pa izhaja, da ima pravni interes tudi stari – izbrisani upravnik. Tožnik v zvezi z določbo 167. člena SZ-1 ni navedel nobenega od položajev, ki bi ga opravičevali do sodelovanja v postopku oziroma izkazovali, da ima lahko v tem postopku svoj pravni interes (niti ni izkazal, da mu tak položaj v obravnavanem postopku pripada na podlagi katerega drugega predpisa), zato sodišče soglaša s toženko, da pritožbe ni vložil kot upravičena oseba ter jo je bilo treba zavreči. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper sklep zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II: Sodišče je tožbo zoper odločbo prvostopnega organa zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če zakon tako določa. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javno pravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz navedenega besedila izhaja, da so lahko predmet odločanja v upravnem sporu le tisti dokončni upravni akti, s katerimi je po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

V obravnavani zadevi je o pravici tožnika odločil drugostopni organ, tj. o pravici do pritožbe. Sodišče je zato po vsebini obravnavalo tožbo vloženo zoper drugostopni akt – sklep tožene stranke. Tožbo zoper drugostopni sklep je zavrnilo, glede na navedeno pa posledično tožba zoper prvostopni akt ni dovoljena. Ob navedeni procesni situaciji prvostopni akt ni upravni akt, s katerim je bilo po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Glede na določbo 2. člena ZUS-1 torej prvostopni akt ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo.

K točki III: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.