Jedro

Tožnik se je poškodoval pri vajah, ki so podobne vajam, ki se izvajajo pri boksu. Tožena stranka bi morala glede na značilnost teh vaj poskrbeti, da se izvajajo na podlagi, ki je enaka tisti, na kateri se izvajajo borilne veščine. Ker tega ni storila, ampak so delavci (tožnik) vaje izvajali na odprtem, na travnati podlagi, je podana njena krivdna odgovornost za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine za materialno škodo v znesku 541,78 EUR zniža na znesek 499,73 EUR ter se črta 11. alineja 1. točke izreka (to je glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 42,05 EUR od 1. 6. 2006 dalje do plačila).

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 13.743,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 12. 2006 dalje do plačila in odškodnino za materialno škodo v višini 541,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz izreka sodbe, do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.032,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 2.569,75 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožene stranke, da je bil glavni dejavnik, ki je vplival na nastanek škodnega dogodka, tožnikova malomarnost oz. nepazljivost. Tožena stranka je namreč v postopku ves čas zatrjevala, da je tožnik po njeni oceni s svojim ravnanjem poglavitno prispeval k nezgodi, saj ni bil dovolj previden. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri dejavnosti, ki je ne šteje za nevarno, saj dejansko ni izvajal boksa, pri katerem bi nasprotnika uporabljala vso silo, ampak so bili gibi le nakazovani, pri tem pa je prihajalo tudi do dotikov, ne pa močnih udarcev. Glede na okoliščine, v katerih se je izvajal tako imenovali „sparing“ boks, takšne vadbe med poklicnimi vojaki ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Ugotovilo je torej, da gre za tako imenovani sparing kot enega izmed sklopov vaj za moč in vzdržljivost. Takšne vaje niso bile prav nič specifične glede na ostale vaje v sklopu jutranje vadbe za moč in vzdržljivost, saj so vsebovale le nakazovanje udarcev z rokami v vse smeri ter odskakovanje v vse smeri. Glede na navedeno takšne vaje niso tvorile posebnih elementov in niso zahtevale posebnih pogojev za izvajanje, kot so podlaga, obutev in predznanje, saj je šlo za jutranjo vadbo, za nabiranje kondicije, ne pa za trening borilnih veščin, pri katerem bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko prišlo do stopnjevanja agresivnosti, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Za jutranjo vadbo je v slovenski vojski predpisana športna obutev „teniske“, ki jih nove dobijo vsi pripadniki slovenske vojske, po njihovi obrabi pa lahko zaprosijo za nove. Športno obutev uporabljajo tudi za tek in druge aktivnosti, saj jo je M. nabavilo v skladu z zahtevami športnih strokovnjakov. Glede na navedeno obutev za izvajanje boksa v konkretnem primeru, ker ni šlo za izvajanje boksa, ni bila potrebna. Sicer pa je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da naj bi šlo za izvajanje borilnih veščin oziroma boksa ter tudi ni ustrezno raziskovalo primernosti prostora in obutve za jutranjo vadbo. Glede na navedeno ni bilo potrebno tudi izvajanje vaj v dvorani ali po naravnem povsem gladkem terenu, saj ni šlo za trening boksa. Sodišče prve stopnje je torej napačno ocenilo, da je šlo v konkretnem primeru za izvajanje borilnih veščin in pri tem uporabilo 8. poglavje (športno vzgoja) Priročnika za poveljnike oddelkov z dne 14. 12. 1998. Kot izhaja iz navedenega priročnika, sta jutranja vadba ter borilne veščine in samoobramba dve različni oz. ločeni vadbi, obe pa sta del športne vzgoje vojakov. Tudi iz vsebine borilnih veščin in samoobrambe kot je razvidno iz točke 1.1.3. na strani 7, izhaja, da sparinga ni v njej. Kot izhaja iz priročnika borilne veščine, ki je tudi del dokaznega gradiva, nakazovanje boksa oz. sparinga ni med borilnimi veščinami in tudi med elementi borilnih veščin, zato je tudi napačno stališče, da je šlo pri konkretni vadbi za borilne veščine. Iz priročnika „Jutranja vadba“, ki je tudi del dokaznega gradiva, izhaja, da se pri jutranji vadbi eventualno izvajajo le elementi samoobrambe in borilnih veščin (stran 22 in poglavje 8.0 navedenega priročnika), med te pa spadajo le sunki, blokade, brce in vstopi v različne mete, kar pa konkretna vaja ni bila. Sparing torej ne spada med borilne veščine in tudi v njem ni elementov borilnih veščin. Navedeni priročnik tudi določa pogoje za izvedbo jutranje vadbe, ki so bili v konkretnem primeru zagotovljeni in pravzaprav nesporni, saj se največji del jutranje vadbe izvaja prav na prostem, predvsem na travnatih in asfaltnih športnih in drugih površinah vojašnice. Izvedba programa jutranje vadbe poleg ustrezne osebne športne opreme ne zahteva nikakršnih posebnih materialnih pogojev. Izvedba jutranje vadbe poteka pod neposrednim nadzorom poveljnika oddelka voda, ki je usposobljen tudi za vodenje športnih aktivnosti v okviru vadbe. Kot ugotavlja tudi sicer sodišče prve stopnje, je bil tožnik v času nastanka predmetne poškodbe poklicni in profesionalni vojak, ki je bil pripravljen tudi na delovanje v zahtevnejšem okolju in pod zahtevnejšimi pogoji. Poklic vojaka ni več naborniška vojska, saj spada v kategorijo zahtevnejših poklicev, zaradi tega so vojaki in vojakinje visoko psihofizično pripravljeni. Glede obsega in višine škode opozarja, da je sodišče za nepremoženjsko škodo iz posameznih odškodninskih naslovov dejansko stanje le povzelo iz izpovedi tožnika ter izvida in mnenja sodnega izvedenca, pri čemer pa ni naredilo ustrezne dokazne ocene. Zgolj izpovedbi tožnika in mnenje izvedenca, ki glede trajanja in intenzivnosti bolečin, delno glede nevšečnosti, trajanja in intenzivnosti strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti vsebuje le povzetek tožnikovih izjav, po mnenju tožene stranke ne zadostuje standardu ustrezne dokazne ocene. Ugovore o tem, da je sodišče prve stopnje trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zgolj povzelo iz tožnikove izpovedi, ki realno ne more biti objektivna, izvedensko mnenje pa je bilo v tem delu prav tako podano le s povzemanjem tožnikovih izjav in brez strokovne ocene trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, je tožena stranka izpostavila že v pripombah na izvedensko mnenje v vlogi z dne 19. 2. 2010, pa se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, oz. se je opredelilo le do pripombe tožene stranke glede prekinitve delovnega razmerja pri toženi stranki. Zaradi tega uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ki govori o enakem varstvu pravic in pravici do poštenega sojenja kot dela pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, v okvir katerih spada tudi obveznost sodišča, da preuči navedbe stranke in se tudi opredeli do relevantnih navedb in ugovorov. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti bi glede na primerljivo sodno prakso in glede na okoliščine konkretnega primera lahko znašala le 3.600,00 EUR. Hude bolečine pri tovrstnih poškodbah so trenutne, torej ob sami poškodbi, saj je pri teh poškodbah še vedno možno hoditi ob šepanju oz. prenosu teže na zdravo nogo. Torej bi bile realne le srednje hude bolečine do 3 tedne, kolikor traja nošnja opornice, da se poškodba zaceli. Opozarja tudi, da je imel tožnik ob operaciji analgetično infuzijo, zato tudi glede tega meni, da ni trpel hudih bolečin na dan artoroskopije in 2 dni po operaciji. Sodišče prve stopnje je tudi povzelo zapis izvedenca o tožnikovi izjavi, da naj bi mu Ketonal povzročal neprijeten občutek v želodcu, izpustilo pa je, da je izvedenec tudi zapisal, da o morebitnih želodčnih težavah v medicinski dokumentaciji ni podatkov. Tudi glede strahu velja enak ugovor, saj gre zgolj za povzemanje izpovedi tožnika in mnenja izvedenca, ki je glede trajanja intenzivnosti strahu prav tako le povzetek tožnikovih izjav. Meni, da bi bila odškodnina iz tega naslova lahko največ upravičena v znesku 1.000,00 EUR. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da gre prav tako za povzetek izjav ter za odstotkovno oceno (5 %), ki je realna. Ta bi lahko bila po mnenju tožene stranke le 4.500,00 EUR, pri tožniku ne gre za izgubo delovne zmožnosti samo za določeno oviranost pri nekaterih gibih. Tako bi bila lahko primerna odškodnina največ 9.100,00 EUR, kar je približno 10 povprečnih mesečnih plač na dan izdaje sodbe, sodišče pa je prisodilo kar 16,6 povprečnih neto plač. Pri odločanju o premoženjski škodi je sodišče prve stopnje tudi zmotno odločilo, da je tožnik upravičen do dveh prevozov na relaciji Dolenjske Toplice – domov, torej saj je uveljavljal le potne stroške za eno smer za dve osebi, pri čemer za drugo osebno ni upravičen do povračila teh stroškov. Zato meni, da bi mu pripadal za to pot le največ znesek 42,05 EUR in ne 84,10 EUR. Sodišče mu je tudi priznalo stroške pričnin v višini 31,70 EUR, čeprav iz sklepov izhaja, da skupaj znašajo ti stroški 27,10 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in le deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede prisojene odškodnine za materialno škodo, to je za povračilo dveh prevozov na relaciji Dolenjske Toplice – domov, sicer pa je glede presoje ostalih zahtevkov pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da sodišče ni sprejelo ustrezne dokazne oceno, ampak naj bi po mnenju tožene stranke le povzemalo navedbe tožnika ter posledično tudi ugotovitve izvedenca, ki je sledil temu, kar je navedel tožnik. V tem delu je mogoče sodbo preizkusiti, saj iz sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku oz. upoštevalo ugotovitve izvedenca - travmatologa dr. A.B., dr. med. tako, kot so bile te trditve podane. Sodbo je torej mogoče razumeti le tako, da sodišče sprejema tožnikove navedbe, torej da ugotavlja, da je dejansko stanje takšno, kot je to zatrjeval tožnik in je temu sledil tudi imenovani izvedenec medicinske stroke - travmatolog. Zaradi navedenega bistvena kršitev določb postopka ni podana. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi načela do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Uradni list RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS) in pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS.

V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR), ki v 1. odstavku 184. člena določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). OZ v 1. odstavku 171. člena (deljena odgovornost) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, po 2. odstavku 171. člena OZ pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja.

Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe o tem, da je tožnik v večjem delu sam prispeval k nastanku poškodbe in da je šlo za jutranjo vadbo, glede katere naj toženi stranki ne bi bilo mogoče očitati nobene krivde s tem, ko je ni izvajala v dvorani, na ravni površini, temveč je vadbo izvajala na odprtem, na dvorišču vojašnice, na travnatem oziroma neravnem terenu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za vaje, ki so podobne vajam, ki se sicer izvajajo pri boksu, torej za odskakovanje levo desno oz. naprej in nazaj, zato tudi če ni prišlo do fizičnega kontakta in tudi če te vaje kot take niso navedene v priročniku o jutranji vadbi oz. o borilnih veščinah, bi morala tožena stranka glede na samo značilnost teh vaj poskrbeti za to, da bi bila podlaga, na kateri bi se izvajale, enaka tisti na kateri se izvajajo borilne veščine, konkretno boks, saj gre za identične gibe (odskakovanje naprej – nazaj ter vstransko), le da pri sparingu ne prihaja do polnega kontakta. Zato se takšne vaje tudi po stališču sodišča druge stopnje ne bi izvajale na odprtem, na travnati podlagi. Na drugačen zaključek ne vpliva dejstvo, ali so takšne vaje opredeljene kot borilne veščine v internih priročnikih tožene stranke, niti to, da gre pri vojakih za višjo stopnjo psihofizične pripravljenosti. Zato je zmotno zavzemanje tožene stranke, da ni šlo za borilne veščine oz., da je šlo za običajno vadbo, saj so jo tudi sicer po ugotovitvah sodišča prve stopnje kritičnega dne šele prvič izvajali. Zaradi tega je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo poškodbo tudi po temelju, ne samo po višini. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje zadošča za zaključek, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določilom 43. člena ZDR oziroma 1. odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01; ZVZD), po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec namreč izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Ker je tožnik sledil nalogam nadrejenega ter izvajal vaje med jutranjo vadbo, mu ni mogoče očitati sokrivde za nastalo poškodbo v smislu določbe 171. člena OZ, saj tožena stranka niti ne zatrjuje, da ne bi upošteval navodil, ki se nanašajo na jutranjo vadbo (npr. da ne bi uporabljal obutve, ki so jo uporabljali med jutranjo vadbo...).

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine za negmotno škodo. Tožnik je utrpel raztrganino sprednje križne vezi desnega kolena. Po določilu 179. člena OZ (denarna odškodnina) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo 15.500,00 EUR: iz naslova telesnih bolečin 6.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.500,00 EUR, zatem pa pravilno upoštevalo revalorizirano vrednost doslej že izplačane odškodnine.

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imel tožnik zaradi poškodbe, ki jo je utrpel 10 dni hude telesne bolečine, 2 meseca srednje hude telesne bolečine in potem še določeno obdobje lahke telesne bolečine, ter mu glede na vse okoliščine primera predvsem dolgotrajno zdravljenje in bolniško odsotnost, dolgotrajno čakanje na operacijo, nevšečnosti med arteroskopskim pregledom kolena in potem tudi med operacijo križnih vezi, ter ob upoštevanju, da je bil tožnik v tem času velikokrat na zdravniških pregledih, da je jemal zdravila proti bolečinska, ter da je bil rentgensko slikan, dosodilo primerno odškodnino v znesku 6.000,00 EUR. Pritožbene navedbe, da gre za previsok znesek in da bi bil eventualno utemeljen znesek 3.600,00 EUR, niso utemeljene, saj je mogoče iz objavljene sodne prakse ugotoviti, da je prisojena odškodnina primerna in primerljiva s podobnimi primeri. S tem v zvezi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da naj tožnik sploh ne bi trpel hudih bolečin, ko je pri operativnem posegu prejel protibolečinsko infuzijo. Tožena stranka torej implicitno trdi, da je prejel infuzijo „preventivno“, torej da se bolečine sploh ne bi pojavile, kar ni dokazano, niti ni verjetno. Poleg tega ne gre prezreti, da tudi infuzija pomeni nevšečnost med zdravljenjem, ter je zaradi tega ni mogoče obravnavati kot dejstva, ki izključuje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako jemanje močnih protibolečinskih tablet, kot je Ketonal, ni koristno za želodec, kot je to navajal tožnik. Vendar pa odsotnost želodčnih težav v tožnikovi medicinski dokumentaciji ne pomeni, da jemanje teh zdravil ne bi bilo škodljivo in da tožnik zaradi tega ne bi bil upravičen do odškodnine. Zaradi navedenega pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik ustrašil ob samem padcu, ko je izgubil oporo na nogi in ni mogel več hoditi. Gre namreč za nenaden in nepričakovan dogodek, ki povzroči šok in primarni strah. Glede na dejstvo, da je tožnik vojak, pri katerem se zahteva brezhibna psihofizična kondicija, je bil pri njem podan tudi sekundarni strah, saj se je utemeljeno bal za izid zdravljenja in za svojo materialno eksistenco. Pri odškodnini iz tega naslova ne gre spregledati, da je tožnik dolgo čakal na operacijo ter je objektivno bil ves ta čas zaskrbljen za izid zdravljenja. Zato je tudi odškodnina iz tega naslova primerna in primerljiva z odškodninami, kot so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma bi bil nižji znesek odškodnine v nasprotju z določbo 179. člena OZ.

Pritožba je neutemeljena tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri tožniku za 5 % odstotno telesno okvaro, saj gre za manjšo gibljivost v kolenu ter dejstvo, da nima več takšne opore in ne more izvajati vseh tistih aktivnosti, kot jih je lahko opravljal pred poškodbo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ne more več teči s prejšnjim tempom, prej se je tudi bolj sproščeno gibal, sedaj pa se vedno boji, da bo napačno stopil in se bo koleno poškodovalo. Teče lahko le po urejeni tekaški progi. Sprednja križna vez je po ugotovitvah izvedenca v desnem kolenu nadomeščena z manjvredno kitno plastiko, ki nakazano popušča, kar predstavlja anatomsko in funkcionalno posledico poškodbe. Po operaciji namreč brazgotine ovirajo upogib kolena v skrajni legi. Vojaške službe zaradi naporov vadbe ne zmore več, zato je iz vojske izstopil ter je sedaj zaposlen kot voznik tovornjaka, ne upa pa si doskočit na poškodovano nogo. Po stopnicah zmore, po neravnem terenu pa mu koleno včasih nekako popusti, klecne, kar je neprijetno. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnik nekoliko težje hodi v hribe, nogometa ne igra več, pred poškodbo je tudi bil aktiven gasilec, sedaj pa si ne upa na intervencije. Ker so torej posledice izkazane, ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je odškodnina iz tega naslova previsoko prisojena, posebej tudi glede na dejstvo, da je tožnik mlajša oseba, ki bo še dolgo časa trpela posledice poškodbe.

Prisojena odškodnina, 16,6 povprečnih mesečnih neto plač, je primerljiva s primeri iz objavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V sodbi II Ips 699/2005 z dne 7. 6. 2006 je bila tožniku za identično poškodbo – natrganje prednje križne vezi, prisojena odškodnina v višini 16 plač, pri čemer je šlo za poškodbo pri vajah teritorialne obrambe in sicer za poškodbo pri sestopu iz lebdečega helikopterja. Za raztrganino kolenske križne vezi je bila v sodbi opr. št. II Ips 500/95 z dne 5. 8. 1997 dosojena odškodnina v višini 21 plač, pri čemer je prav tako šlo za poškodbo na služenju vojaške obveznosti. Za kompletno natrganje prednje križne vezi v levem kolenskem sklepu in delno natrganje zunanjega meniskusa na levem kolenskem sklepu je bila v sodbi opr. št. II Ips 363/2001 z dne 24. 4. 2002 prisojena odškodnina v višini 26 plač. Za zvin levega kolena z izlivom krvi v kolenski sklep in delno raztrganje prednje križne vezi je bila v sodbi opr. št. II Ips 269/2004 z dne 19. 4. 2005 prisojena odškodnina v višini 20 plač. Iz navedenega izhaja, da je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je tožnik upravičen do odškodnine največ 10 plač. Sodišče druge stopnje pri tem pojasnjuje, na kar je opozoril že izvedenec dr. A.B. v svojem izvedeniškem mnenju, da so križne vezi pomembna kolenska struktura, ki zagotavlja čvrstost kolena pri upogibu, ob raztrganini sprednje križne vezi pa koleno uhaja naprej, hoja je negotova, poškodovanec ima občutek, da bo ob obremenitvi padel, ker mu koleno nekako popusti. Zato takšne poškodbe pomembno vplivajo na življenjske aktivnosti poškodovancev, ter posledično utemeljujejo priznanje odškodnine v najmanj takšnem znesku, kot je bil prisojen tožniku.

Pritožba je deloma utemeljena le glede priznanja materialnih stroškov, ki tožniku pripadajo za potne stroške za relacijo od Dolenjskih Toplic do prebivališča tožnika. Tožnik je namreč upravičen le do povrnitve stroškov zase, ne pa tudi za sovoznika oz. za spremljevalca, saj za takšno odločanje ni pravne podlage. Zmotno pa tožena stranka meni, da so nastali stroški pričnine le v znesku 27,10 EUR, saj spregleda, da so bili izdani trije sklepi o povračilu pričnine in sicer priči G.P. v višini 24,00 EUR, ter za tem še 10. 12. 2009 B.D. v znesku 6,20 EUR, ki si jih stranki delita vsaka do ½ ter za tem tudi priči J.S. istega dne, torej 10. 12. 2009, v višini 4,60 EUR, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka. Gre torej za stroške, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi tega je sodišče prve stopnje le glede stroška prevoza odločilo, da je tožnik upravičen le do enih prevoznih stroškov, torej v znesku 42,10 EUR, zato je ustrezno znižalo prisojeni znesek materialni stroškov ter črtalo tudi odločitev v 11. alineji 1. odstavka izreka, ki govori o zakonskih zamudnih obrestih od tega prisojenega zneska, do katerih tožnik, glede na navedeno, ni upravičen.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo le glede prisojene višine materialne škode v 1. odstavku izreka sodbe in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP znesek 541,78 EUR znižalo na 499,73 EUR ter črtalo 11. alineo izreka (to je glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 42,05 EUR od 1. 6. 2006 dalje do plačila). V preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Delna ugoditev pritožbi ni bistveno prispevala k spremembi uspeha strank v postopku v smislu 154. čl. ZPP. Zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških v sodbi ni posegalo.

Zaradi delnega in nebistvenega uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (2. odstavek 165. člena ZPP).

Ker odgovor na tožene stranke ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. čl. ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.