Jedro

Prokura ni vezana niti na delovno razmerje prokurista v družbi niti na dejansko opravljanje funkcije, ampak preneha šele z preklicem. Šele tega dne je zapadla obveznost tožene stranke, da tožniku izplača odpravnino, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi za primer prenehanja mandata in delovnega razmerja zaradi upokojitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 26.280,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2007 dalje do plačila, v presežku pa se obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 31. 3. 2007 do 8. 11. 2007 zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 26.280,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2007 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka), ter ji povrniti pravdne stroške v višini 1.722,60 EUR (v osmih dneh), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po stališču sodišča prve stopnje tožniku funkcija prokurista prenehala z dnem upokojitve in ne z razrešitvijo in izbrisom iz sodnega registra, ki je deklaratornega značaja. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je z dnem prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve tožniku prenehala tudi funkcija, ki jo je imel pri delodajalcu oz. pri toženi stranki, pri tem pa je že navedlo, da je tožnik izpovedal, da z dnem upokojitve ni več opravljal prokure oz. je z opravljanjem prokure prenehale že osem mesecev pred upokojitvijo zaradi bolniškega staleža. Svoje stališče sodišče opira tudi na pričanje tožnika, iz katerega ne izhaja, da bi po dnevu upokojitve pravdni stranki sklenili kakšen ustni ali pisni dogovor, da bo tožnik funkcijo prokurista opravljal kljub upokojitvi. Tožena stranka meni, da primer, v katerem bi morala tožena stranka tožniku plačati vtoževano odpravnino, ni nastopil. 3. odstavek 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2004 določa, da je tožnik do vtoževane odpravnine upravičen le v primeru prenehanja mandata in delovnega razmerja zaradi upokojitve, navedena pogoja pa nista bila izpolnjena. To pogodbeno določilo zahteva kumulativno izpolnitev dveh pogojev, to je prenehanje mandata in delovnega razmerja hkrati. Tožniku je zaradi upokojitve 1. 4. 2007 prenehalo le delovno razmerje, mandat prokurista pa mu je prenehal šele 9. 11. 2007, pa tudi takrat ne iz razloga upokojitve. Sodišče je zanemarilo obstoj dveh pravnih razmerij med tožnikom in družbo X. Ločiti je potrebno med funkcijo prokurista v tej družbi in delovnim razmerjem, ki je nastalo s pogodbo o prevzemu dejavnosti in spremembi delodajalca z dne 1. 5. 2006. S pogodbo o prevzemu so na podlagi 73. člena ZDR prešle izključno obveznosti, ki se nanašajo na delovno razmerje, nikakor pa ne obveznosti, ki jih je družba X imela do tožnika iz naslova opravljanja funkcije prokurista. Med strankama je nesporno dejstvo, da tožnik funkcije prokurista pri tožen i stranki ni nikdar nastopil in nanjo tudi ni bil imenovan. Zato je zmotno tudi stališče sodišča, da je tožniku funkcija prokure prenehala z dnem prenehanja delovnega razmerja, ker naj bi bilo le-to sklenjeno z namenom opravljanja funkcije. Tudi stališče sodišča, da je funkcija tožniku prenehala zaradi dejanskega prenehanja opravljanja te funkcije ne vzdrži. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj je ugotovilo, da tožnik te funkcije ni opravljal že približno osem mesecev pred upokojitvijo, kar bi pomenilo, da je že tedaj tožniku ta funkcija prenehala in pogoj za izplačilo odpravnine spet ni izpolnjen. Bistveno je dejstvo, da je tožniku funkcija prokurista prenehala šele 9. 11. 2007 in ne 1. 4. 2007, zato tožnik do odpravnine ni upravičen, saj za to niso izpolnjeni s pogodbo določeni pogoji. Izpodbijana sodba je v direktnem nasprotju z določili ZGD-1 in Zakona o sodnem registru. Funkcija prokurista v družbi preneha, ko je oseba, ki je bila na to funkcijo imenovana, razrešena. ZGD-1 v členih od 33 do 38 jasno določa podelitev in prenehanje prokure, ki se mora vpisati v sodni register. Tožnika je dne 9. 11. 2007 skupščina družbe razrešila s funkcije prokurista, kar pomeni, da ta funkcija pred tem ni mogla prenehati. Imenovanje in razrešitev prokurista sta akta konstitutivne narave, deklaratoren značaj ima le vpis teh podatkov v sodni register, ki je bil opravljen 4. 12. 2007. Pri tem je nepomembno, ali je tožnik po upokojitvi to funkcijo tudi dejansko opravljal ali ne. Opravljanje funkcije ni vezano na obstoj delovnega razmerja, še posebno v predmetni zadevi, ko je bil tožnik v delovnem razmerju s toženo stranko, funkcijo prokurista pa je imel pri družbi X. Iz previdnosti tožena stranka ugovarja tudi stališču sodišča glede višine prisojene odpravnine, da dejstvo, da tožena stranka kot zavezanec za plačilo plače polovico dobi vrnjeno v obliki nadomestil s strani ZPIZ, ne vpliva na pravico tožnika do odpravnine. Sodišče bi 66. člen ZDR lahko uporabilo, če bi šlo za odpravnino, ki bi izhajala iz delovnega razmerja, vtoževana odpravnina pa je predvidena zaradi same funkcije, ki jo je tožnik opravljal in zanjo tožena stranka tudi ne bi bila pasivno legitimirana, saj je tožnik funkcijo opravljal pri družbi X in ne pri njej.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen glede teka zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče se sicer z nekaterimi stališči sodišča prve stopnje oz. razlogi izpodbijane sodbe ne strinja, vendar ugotavlja, da je sprejeta odločitev kljub deloma napačnim razlogom v pretežnem delu pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja naslednje: Tožniku je bila z izpodbijano sodbo prisojena vtoževana razlika v odpravnini zaradi upokojitve, ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odpravnine po 3. odstavku 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z Aneksom št. 1 k individualni pogodbi, sklenjenim med tožnikom ter toženo stranko. V navedenem aneksu sta tožeča in tožena stranka ugotovili, da je skladno z določili 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) prišlo do spremembe delodajalca, tako da se kot delodajalec opredeli tožena stranka, ter se dogovorili, da ostanejo nespremenjena vsa ostala določila individualne pogodbe (ki jo je tožnik - prokurist družbe, imenovan za mandatno dobo štirih let - dne 7. 6. 2004 sklenil s prvim delodajalcem X). Po določbi 3. odstavka 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi je delavec v primeru prenehanja mandata in delovnega razmerja zaradi upokojitve upravičen do odpravnine v višini šestkratnega zneska zadnje mesečne plače. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo ob ugotovitvi, da sta oba pogoja iz citiranega člena individualne pogodbe v tožnikovem primeru izpolnjena - delovno razmerje mu je prenehalo zaradi upokojitve, ob upokojitvi pa je njegova funkcija prokurista dejansko prenehala, ker je od tedaj dalje ni več opravljal. Okoliščina, da je bil šele v novembru 2007 razrešen s funkcije prokurista na lastno zahtevo, po stališču prvostopenjskega sodišča ni relevantna, ker je vpis prenehanja prokure v sodni register le deklaratorne narave.

Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je tožniku funkcija prokurista prenehala z dnem upokojitve in ne z razrešitvijo in izbrisom iz sodnega registra. Po določbah Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami), ki urejajo prokuro (33. do 38. člen ZGD), družba lahko podeli prokuro eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi, prokura pa se lahko vsak čas prekliče. Družba mora podelitev in prenehanje prokure prijaviti za vpis v register. Prokura ni vezana na delovno razmerje prokurista v družbi, ki mu je prokuro podelila, niti na dejansko opravljanje funkcije, preneha pa le z razrešitvijo oz. preklicem s strani družbe, ki je prokuro določeni osebi podelila, ne pa z dejanskim prenehanjem opravljanja funkcije s strani določene osebe.

Kljub zmotnemu stališču sodišča prve stopnje glede prenehanja mandata prokurista v tožnikovem primeru pa je dejstvo, da okoliščina, da prokura tožniku ni prenehala sočasno s prenehanjem delovnega razmerja zaradi upokojitve, ne pomeni, da tožnik do odpravnine po 11. členu individualne pogodbe o zaposlitvi ni upravičen, le pogoji za pridobitev odpravnine po tej določbi so se stekli šele ob preklicu prokure. Določbe 3. odstavka 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, po kateri je v primeru prenehanja mandata in delovnega razmerja zaradi upokojitve delavec upravičen do odpravnine v višini šestkratnega zneska zadnje mesečne plače, namreč ni mogoče razlagati tako kot tožena stranka, ki zatrjuje, da ima delavec pravico do odpravnine le, če sta oba pogoja izpolnjena hkrati. Oba pogoja morata biti sicer izpolnjena kumulativno, ni pa obligatorna sočasna izpolnitev obeh pogojev. V obravnavanem primeru je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu zaradi ugotovljene invalidnosti (1. odstavek 119. člena ZDR), ker se je tožnik invalidsko upokojil (priloga A5), do prenehanja mandata oz. odpovedi prokure tožniku pa na predlog tožnika dne 9. 11. 2007, ko je o tem odločila Skupščina družbe X. Iz zapisnika skupščine ni razvidno, da bi bila odpoved prokure posledica drugega razloga kot ga je tožnik navedel v svojem predlogu, to pa je upokojitev tožnika. Ker je v tožnikovem primeru prišlo do spremembe delodajalca v skladu s 73. členom ZDR, tudi dejstvo, da je bil tožnik prokurist v drugi pravni osebi in ne pri toženi stranki, ni odločilno, zlasti upoštevaje vsebino Aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi, ki sta ga sklenili tožeča in tožena stranka (ter se z njim dogovorili, da vsa ostala določila pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 1. 6. 2004, ostanejo nespremenjena, le delodajalec v pogodbi o zaposlitvi se spremeni tako, da novi delodajalec postane tožena stranka). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik glede na citirano določbo 3. odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine v višini šestih plač oz. do razlike med izplačano in pripadajočo odpravnino, je torej po temelju pravilna, le glede teka zakonskih zamudnih obrestih je izpodbijana odločitev deloma napačna, saj je glede na zamik med invalidsko upokojitvijo in prenehanjem mandata prokurista tožena stranka v zamudi šele od dneva prenehanja mandata, to je od 9. 11. 2007 dalje. Glede višine prisojene odpravnine pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot osnovo tožnikovo zadnjo plačo v celoti, vključno z nadomestilom plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki ga je tožnik prejemal kot invalid II. kategorije invalidnosti. Delavec pri odpravnini ne sme biti prikrajšan zato, ker je zaradi pridobitve pravic iz naslova invalidskega zavarovanja pri toženi stranki dejansko opravljal delo pri toženi stranki le s polovičnim delovnim časom. Skladno z 2. odstavkom 66. člena ZDR ima namreč delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Določba 3. odstavka 64. člena ZDR, po kateri delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, uveljavlja pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerju sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, namreč za primer delavca, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne velja. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za to, da bi se kot osnova štela le polovica zadnje plače tožnika, neutemeljene.

Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo glede teka zakonskih zamudnih obresti, tako da je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti le od 9. 11. 2007 dalje, za čas od 1. 4. 2007 do 8. 11. 2007 pa je obrestni zahtevek zavrnilo, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (3. točka 358. člena ter 353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP).