Jedro

Način oglaševanja je treba ločiti od registriranega imena tistega, ki tak oglas objavlja. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo ne zgolj v primeru, če je neresnična, ampak če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo zavaja ali pa bi zgolj utegnila zavajati povprečnega potrošnika. Oglaševanje, da gre za hotel, četudi je to registrirano ime pravne osebe, bi nedvomno lahko zavedla vsakega povprečnega potrošnika. Torej je ne glede na uraden naziv firme način oglaševanja, da gre za hotel, še vedno zavajajoč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse v odnosu do potrošnikov in sicer zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim dejanjem, ki ga je le-ta storila s tem, da je za gostinsko storitev nastanitve v sobah s tremi zvezdicami in storitve zajtrka na spletni strani www.booking.com navajala, »Hotel A. se nahaja v središču kraja B., Hotel A. gosti booking.com uporabnike že od ... marca 2012, Informacije o zajtrku Samopostrežni, Kdaj želite prenočiti v nastanitvi Hotel A., Storitve nastanitve Hotel A., 5 razlogov za izbiro nastanitve Hotel A.“, pri čemer so te navedbe neresnične, saj je omenjena pravna oseba kategorizirana kot nastanitveni obrat sobe s tremi zvezdicami in ne nudi samopostrežnega zajtrka, s čemer je tožeča stranka pri potrošnikih ustvarila vtis, da gre za nastanitveni obrat hotel in da nudi storitev samopostrežnega zajtrka, s tem pa je povzročila oziroma utegnila povzročiti, da bi potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tržna inšpektorica 21. 9. 2017 uvedla inšpekcijski nadzor pri tožeči stranki. Nadalje navaja, kaj tožeča stranka oglašuje na spletni strani www.booking.com. Pri pregledu prisotni direktor družbe je povedal, da dejavnost nastanitve opravlja družba C. d.o.o., prav tako je povedal, da se zajtrk nudi na željo gosta in ga dostavijo ter dodatno zaračunajo gostu v znesku 4,70 EUR. Pojasnil je, da bodo navedbe na spletni strani popravili. Tržna inšpektorica je 18. 10. 2017 ponovno pregledala spletno stran www.booking.com, kjer je bilo ugotovljeno identično stanje, zapisnik je bil posredovan tožeči stranki, ki pa se do njega ni izjavila oziroma ni podala pripomb. Dne 14. 11. 2017 je tržna inšpektorica ponovno pregledala spletno stran in ugotovila identično stanje kot pri predhodnih nadzorih. Oglaševanje je razvidno iz printa screenov, ki so v odločbi prikazani kot sestavni del obrazložitve.

3. Prvostopenjski organ se je nadalje pri svoji odločitvi sklicuje na 5. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), ki določa, da je poslovna praksa zavajajoča, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Z oglaševanjem na www.booking.com je tožeča stranka pri potrošnikih ustvarila vtis, da gre za nastanitveni obrat hotel, ki ima značilnosti hotela in da nudi samopostrežni zajtrk. Na podlagi teh navedb se potrošniki odločijo za navedeni nastanitveni obrat, ker navedene značilnosti od njega tudi pričakujejo, kar pa ni resnično. To pa ustreza definiciji nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnika, kot je opredeljena v 4. členu ZVPNPP. Prvostopenjski organ ocenjuje, da je v konkretni uporabljeni poslovni praksi tožeča stranka uporabljala zavajajočo poslovno praks, ki je prepovedana pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom storitve, in sicer zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim dejanjem.

4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da prvostopenjski organ ne daje nobenega pojasnila, zakaj naj bi bila vsebina na spletni strani zavajajoča. Naziv nastanitvenega obrata je enak kot naziv pravne osebe, le da je v nazivu izpuščena oblika organiziranosti pravne osebe. Zato pa ni odgovorna tožeča stranka, ampak lastnik spletne strani. Na spletni strani torej manjka samo zapis d.o.o. Zapis na spletni strani je resničen, saj pravna oseba C. d.o.o. ponuja sobe v obliki in z opremo, kot je v objavi zapisana. Tožeča stranka je svoj obrat poimenovala po nazivu firme in zaradi tega ne gre za nepošteno prakso. Noben od obeh organov ni pojasnil, zakaj samo naziv tožnikovega nastanitvenega obrata potrošnika zavaja ter s tem pomeni nepošteno prakso. Nadalje tožeča stranka še navaja, da sama sicer res ne pripravlja zajtrkov, vendar pa jih lahko naroči vsak gost in to tudi dobi. Iz spletne strani je jasno razvidno, da le-ta v ceno sobe ni vključen. Gost mora doplačati 4,70 EUR. Navedbe v ponudbi na spletni strani www.booking.com niso neresnične. Prav tako prvostopenjski organ ni dal razlage in utemeljitve, na podlagi katerega dejanskega stanja sklepa, da bi povprečen potrošnik lahko na podlagi vsebine ponudbe sprejel napačno odločitev o poslu. Še noben potrošnik ni sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in bil zato oškodovan. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZVPNPP v prvem odstavku 5. člena določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Iz navedenega določila torej izhaja, da se za zavajajočo poslovno prakso ne šteje zgolj tista, ki je neresnična, ampak tudi tista, ki kakorkoli zavaja ali pa bi zgolj utegnila zavajati povprečnega potrošnika. Prvostopenjski organ je ob inšpekcijskem nadzoru ugotovil, da je tožeča stranka na spletni strani oglaševala svoj objekt kot hotel ter da nudi informacije o samopostrežnem zajtrku, čeprav slednjega ne nudi, kategoriziran pa je objekt kot nastanitveni obrat sobe s tremi zvezdicami. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

9. Tožeča stranka v svoji tožbi očita prvostopenjskemu organu pomanjkljivo obrazložitev odločbe, češ da ni pojasnil, zakaj naj bi bila vsebina na spletni strani zavajajoča in da prvostopenjski organ ni dal nobene razlage in utemeljitve, na podlagi katerega dejanskega stanja je sprejel sklep, da bi povprečen potrošnik lahko na podlagi vsebine ponudbe sprejel napačno odločitev o poslu. Sodišče se ne strinja z navedenimi tožbenimi očitki. Prvostopenjski organ je že celo v samem izreku odločbe navedel, v čem je navedena poslovna praksa neresnična, saj je že v izreku odločbe navedeno, da je tožeča stranka kategorizirana kot nastanitveni obrat sobe s tremi zvezdicami, torej da ni hotel in da ne nudi samopostrežnega zajtrka, čeprav je to zatrjevano v oglasu. Že v samem izreku je navedeno, da bi navedeno utegnilo povzročiti, da bi potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Nadalje je v obrazložitvi odločbe navedeno, da je s takim oglaševanjem pri potrošnikih ustvarjen vtis, da gre za nastanitveni obrat, ki je hotel in da ima značilnosti hotela in da nudi samopostrežni zajtrk in na podlagi teh navedb se potrošniki odločajo za ta obrat, ker oboje tudi pričakujejo. Nadalje je v drugostopenjski odločbi, ki jo je potrebno v povezavi s prvostopenjsko obravnavati kot eno celoto, navedeno, da so se potrošniki v dobri veri odločili za nastanitev pri tožeči stranki in so upravičeno pričakovali, da bodo glede na oglaševano dobili nastanitev v hotelu. Navedeno je, da hotelska nastanitev nedvomno nudi širši nabor uslug kot oddajanje sob in so v tem smislu potrošniki nedvomno prikrajšani za dodatne storitve, ki jih ponujajo zgolj hoteli. Torej sta obe odločbi dovolj obrazloženi, da se ju da preizkusiti.

10. Nadalje je v tožbi navedeno, da je pomanjkljivost oglaševanja zgolj v tem, da lastnik spletne strani na strani ni navedel zapisa d.o.o. S tem v zvezi sodišče meni, da četudi bi bilo na spletni strani navedeno C. d.o.o., bi bilo tako oglaševanje še vedno zavajajoče, saj bi povprečen potrošnik še vedno mislil, da gre v resnici za hotel, ne pa za nastanitveni objekt s sobami. S tem v zvezi je sodišče tudi presodilo, da četudi je naziv gospodarske družbe C. d.o.o., gre še vedno za zavajajoč oglas, če se na spletni strani oglašuje, da nudi storitve hotel, saj noben povprečen potrošnik ne more vedeti, da je to le ime pravne osebe. Način oglaševanja je treba ločiti od registriranega imena tistega, ki tak oglas objavlja. S tem v zvezi sodišče opozarja na določilo prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, iz katerega izhaja, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo ne zgolj v primeru, če je neresnična, ampak če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo zavaja ali pa bi zgolj utegnila zavajati povprečnega potrošnika. Oglaševanje, da gre za hotel, pa četudi je to registrirano ime pravne osebe, pa bi nedvomno lahko zavedla vsakega povprečnega potrošnika. Torej je ne glede na uraden naziv firme način oglaševanja, da gre za hotel, še vedno zavajajoč.

11. Glede tožbenih navedb, da je iz spletne strani jasno razvidno, da zajtrk v ceno sobe ni vključen in je možen le na željo gostov in morajo zanj doplačati 4,70 EUR, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa, konkretno iz printov screenov izhaja, da je bilo na spletni strani www.booking.com nedvomno oglaševano sporočilo z naslednjo vsebino: „informacije o zajtrku samopostrežni.“ Prav tako iz upravnega spisa, konkretno iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 21. 9. 2017 izhaja, da je ob inšpekcijskem pregledu prisotni predstavnik tožeče stranke sam izjavil, da bodo te navedbe na spletni strani popravili. Torej sodišče tudi v tem delu ne more pritrditi tožbenim navedbam.

12. Sodišče se tudi ne strinja, da prvostopenjski organ ne bi dal utemeljitve, na podlagi katerega dejanskega stanja sklepa, da bi povprečen potrošnik lahko na podlagi vsebine ponudbe sprejel napačno odločitev o poslu ter da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je povsem jasno razvidno, da je bil opravljen inšpekcijski pregled, ter da je bilo še naknadno preverjeno, ali je tožeča stranka odpravila netočnosti v oglaševanju.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da še noben potrošnik ni sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in bi bil zato oškodovan, pa sodišče pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZVPNPP šteje za zavajajočo poslovno prakso že zgolj to, če bi napačna informacija zgolj utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Torej ni potrebno, da informacija že neposredno povzroči odločitev o poslu, ampak zadostuje, da obstaja že zgolj možnost, da bi potrošnik tako odločitev sprejel. 14. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave ob smiselni uporabi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki sodišču izrecno daje pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožeča stranka pa ni predlagala izvedbo nobenega takega dokaza, ki bi ga bilo mogoče izvesti na glavni obravnavi, saj niti ni predlagala, katere dokaze naj sodišče izvede kot tudi ni predlagala same oprave glavne obravnave.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.