Jedro

Ker sta oba storilca vlomila v tri vikend hišice ter jih natančno preiskala, iščoč zanju uporabne vrednejše predmete, našla in odnesla pa le živalsko kožo in zračno pištolo, sta kot sostorilca storila dokončano kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ in ne poskus takšnega kaznivega dejanja po čl. 212/I tč. 1 KZ v zvezi s čl. 25 in 22 KZ, kot je to napačno pravno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pod tč. 1., 2. in 3. izreka sodbe opisana dejanja obt. A. G. in M. K. pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ, v zvezi s čl. 25 KZ in se obema obtožencema po prvem odst. 50. čl. KZ izrečeta pogojni obsodbi, v kateri se jima določita kazni: - obt. A. G. 4 (štiri) mesece zapora, - obt. M. K. 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obt. A. G. v preizkusni dobi treh let, obt. M. K. pa v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja.

Po čl. 49/I KZ se obt. M. K. v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas prebit v priporu od 13.10.1998 do 5.11.1998. V preostalem se pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Oba obtoženca se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva storitve poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. tč. prvega odst. 212. čl. KZ v zvezi s čl. 25 in 22 KZ ter jima izreklo pogojni obsodbi, v njej pa določilo kazni in preizkusno dobo, kot so razvidne iz izreka te sodbe. Obt. M. K. je v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen vštelo tudi čas prebit v priporu, vsakemu od obtožencev pa je naložilo v plačilo znesek pridobljene premoženjske koristi, napotilo oškodovanko A. K. s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, naložilo v plačilo obt. K. stroške kazenskega postopka v obliki povprečnine ter enakih stroškov obt. G. oprostilo. Istočasno je tudi odločilo, da stroški in potrebna nagrada zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, glede obt. A. G. pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da kaznivo dejanje opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. tč. prvega odst. 212. čl. KZ v zvezi s čl. 25 KZ ter istočasno obt. A. G. izreče primerno nepogojno zaporno kazen.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, saj je skrbno ocenilo in analiziralo zagovore obeh obtožencev ter izpovedbe zaslišanih prič, podprte z listinskimi dokazi ter tako ni dvoma, da sta oba obtoženca vsa opisana dejanja storila v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku sodbe, pri čemer je nedvomno podana tudi njuna kazenska odgovornost. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ni sledilo zagovoru obt. A. G., da sta s soobtožencem iskala predvsem pijačo, pač pa sta v vseh treh primerih vlomila v vikende zato, da bi našla in odnesla tudi vrednejše predmete, saj sta preiskala vse prostore, odpirala predale, privzdignjena žimnica pa celo kaže, da sta vrednejše predmete iskala tudi pod njo. Res sta nato našla in odnesla le predmete manjše vrednosti (zračno pištolo in živalsko kožo), vendar pa je bil njun naklep ob povedanem določno in na zunaj vidno nedvomno usmerjen k uresničitvi pravilno ugotovljene prepovedane posledice - protipravni prilastitvi zanju uporabnih vrednejših predmetov. Ker tedaj ni dvoma, da je pravna opredelitev ravnanja obeh obtožencev v obravnavanem primeru, tedaj ob predhodni ugotovitvi, da sta v vse tri objekte vlomila in si dva predmeta tudi prilastila, odvisna od vsebine njunega naklepa, sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je njuno ravnanje pravno opredelilo kot poskus nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. Ker je ob povedanem pritožba državne tožilke v tem delu utemeljena, ji je bilo potrebno ugoditi ter je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obema obtožencema očitana dejanja pravno opredelilo kot dokončano nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu po 1. tč. prvega odst. 212. čl. KZ v zvezi s čl. 25 KZ.

Ni pa se mogoče strinjati z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji državne tožilke, ki meni, da za obt. A. G. niso bili izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, saj je bil že velikokrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj ter tako izrečene zaporne kazni pri njem očitno niso dosegle namen kaznovanja. Po njenem mnenju je zato toliko manj utemeljeno mogoče pričakovati, da bo s pogojno obsodbo takšen namen dosežen. Res podatki kazenskega spisa izkazujejo, da je obt. A. G. specialni povratnik, ki pa je bil vendarle zadnjič kaznovan dne 16.5.1995 s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zaradi istovrstnega kaznivega dejanja ter je bil s prestajanja trimesečne zaporne kazni pogojno odpuščen dne 2.3.1996, vendar pa je tudi to kaznivo dejanje storil v letu 1991, ko je prav tako iz vikend hišice vzel različne predmete v skupni vrednosti 10.000,00 SIT. Ker po podatkih iz kazenske evidence tedaj obtoženec v razdobju zadnjih osem let do izreka izpodbijane sodbe ni storil novega kaznivega dejanja, glede na vrednost ukradenih predmetov ter način in objekt storitve, pa niti v tem, niti v prejšnjem primeru ni mogoče govoriti o njegovi za družbo posebno nevarni kriminalni dejavnosti ter istočasno podatki ne izkazujejo, da bi se obtoženec nahajal še v drugem kazenskem postopku, mu je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno verjeti, da je po 28. letih končno spoznal pravo žensko, s katero že sedem let živi skromno, da se je umiril, skratka, da je na stara leta končno našel srečo, kar vse je zagotovil v svojem zagovoru na glavni obravnavi dne 5.11.1998. Ob odkritem priznanju storitve kaznivih dejanj, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot tehtno olajševalno okoliščino, so takšne navedbe obtoženca v zagovoru še toliko bolj verjetne ter zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni dvoma, da bo tudi z izrekom pogojne obsodbe v celoti dosežen namen kazenskopravnega varstva pri obtožencu. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo državne tožilke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter je zato navkljub drugačni pravni opredelitvi kaznivega dejanja obema obtožencema izreklo enaki pogojni obsodbi kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker ob tem tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtožencev, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na finančno stanje obeh obtožencev, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, je oba obtoženca tudi oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.