Jedro

Tožnik se je očitno brez kakršnega koli pritiska objektivnih okoliščin odločil, da ne bo počakal vsebinske odločitve tožene stranke o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak je raje odšel v Francijo. Zato je v tem smislu poseg v pravico do azilnega postopka iz 18. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah zarad izpodbijanega sklepa sorazmeren.

Izpodbijani akt ne nalaga tožniku zapustitve Slovenije, tožnik pa ni navedel nobenega dejanja preganjanja, ko je še bil na Kosovu v obdobju od prestane kazni do leta 2014, ko je Kosovo zapustil. To pomeni, da tožnik nima zahtevka z vidika načela nevračanja, zato do posega v pravico iz člena 19(2) Listine Evropske Unije pa sploh ni prišlo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 64. člena in petega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek z dne 13. 7. 2020 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Pojasnjuje, da je tožnik 28. 11. 2018 v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, kjer je kot razlog za mednarodno zaščito navedel grožnje s smrtjo s strani družine oz. brata osebe, ki jo je ubil v samoobrambi. Poleg tega je kot razlog navedel še težave pri zaposlitvi, ker živi v kraju z večinskim srbskim prebivalstvom, v drug kraj na Kosovem pa se ne more preseliti zaradi prestane zaporne kazni. Takrat je povedal, da je grožnje s smrtjo prijavil policiji. Vendar ta ne more ukrepati, če do napada ne pride. Ker je tožnik po vložitvi prošnje 6. 12. 2018 azilni dom samovoljno zapustil, je tožena stranka postopek ustavila.

3. Iz izpodbijanega sklepa v nadaljevanju izhaja, da je tožnik nato 25. 6. 2020 na nedovoljen način v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Italije ter se napotil proti Azilnemu domu v Ljubljani. Tam je 26. 6. 2020 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

4. Iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe št. 2255-244/202018 (3E651-29) s 27. 6. 2020 izhaja, da je tožnik leta 1993, ko so na Kosovem napadli njegovega brata, uporabil strelno orožje in napadalca ubil. Zato je bil obsojen na šest let in osem mesecev zapora. Po prestani zaporni kazni so mu pričeli groziti sorodniki ubitega, zato je s tujo potno listino pobegnil na Švedsko. Po letu dni so švedski varnostni organi pri kontroli ugotovili, da je tam nezakonito, zato so ga vrnili v Beograd ter mu izrekli ukrep »zavrnitev vstopa na schengensko območje« po Uredbi EU 2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta EU in je veljaven do 29. 12. 2022. Tožnik je še povedal, da se je med leti 2001 in 2014 zaradi strahu pred maščevanjem skrival in bil na območju Kosova. Leta 2014 je nezakonito odpotoval v Grčijo, od tam z ladjo v Italijo, nato pa z vlakom v Nemčijo, kjer je podal namero za mednarodno zaščito. V postopku je predložil vse dokumente kot tudi dokumentacijo o storjenem kaznivem dejanju na Kosovem. Vendar je Nemčija njegovo prošnjo leta 2017 zavrnila in mu izdala odločbo, na podlagi katere je moral zapustiti Nemčijo. Poleg tega so mu izrekli ukrep »zavrnitev vstopa na schengensko območje«, ki je veljaven do 4. 1. 2021. Po zapustitvi Nemčije je odšel v Francijo, kjer je spoznal družino iz območja Kosova. Skupaj so se namenili odpotovati na Hrvaško in tam odpreti pekarno, a so jih pri nedovoljenem prehodu državne meje prijeli hrvaški policisti in jim zavrnili vstop.

5. Tožena stranka na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da so tožnika obravnavali pristojni organi madžarske 2. 5. 2013, Francije 27. 1. 2014 in 23. 6. 2020 ter Nemčije 29. 10. 2014, iz česar izhaja tožnikova neverodostojnost pri navedbah o odhodu iz izvorne države.

6. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je tožnik 13. 7. 2020 vložil zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob tem ugotavlja, da je svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljeval s krvnim maščevanjem s strani bratov osebe, ki jo je ubil in bil obsojen na zaporno kazen, ki jo je že odslužil, ter da si je na Kosovem izposodil približno 50.000 evrov, da je Kosovo lahko zapustil in si uredil življenje. Sedaj ga te osebe preganjajo, oziroma jim mora vrniti denar.

7. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik ne uveljavlja nobenih novih razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sam izrecno dejal, da so razlogi isti, kot pri prvi prošnji za mednarodno zaščito. Po tem je odšel v Francijo in od takrat se ni zgodilo nič novega. Ugotavlja, da tožnik v postopku uveljavlja razloge, ki so obstajali že takrat, ko je tožena stranka ustavila postopek mednarodne zaščite. Glede na to, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, je njegov ponovni zahtevek zavrgla.

8. V zvezi z njegovo navedbo, da je poleg že navedenih razlogov dolžan večjo količino denarja, ki si jo je izposodil, da je lahko zapustil Kosovo in si uredil življenje, pa tožena stranka ugotavlja, da je na podlagi njegovih izjav moč razbrati, da se po 28. 11. 2018, torej po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ni več vrnil na Kosovo. Denar si je tako izposodil, ko je bil še v izvorni državi. Tožnik je s tem uveljavljal okoliščine, ki jih ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, vendar pa je očitno, da so te takrat že obstajale. Tožnik ni pojasnil, zakaj teh razlogov ni uveljavljal že takrat. Poleg tega so izjave zelo pavšalne in iz njih ni razvidno, ali ga zaradi izposojenega denarja preganjajo ali pa od njega zgolj zahtevajo vračilo.

9. Glede na to, da tožnik ni predložil novih dokazov in tudi ni navedel novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ampak se je skliceval na razloge, ki so obstajali že v času vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1. 10. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo. Navaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji 28. 11. 2018 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je po podaji prošnje samovoljno zapustil azilni dom, je bil njegov postopek mednarodne zaščite s sklepom st. 2142-2606/2018/3 z dne 14. 12. 2018 ustavljen. Tožnik se je v Slovenijo vrnil sam in 13. 7. 2020 podal na zapisnik prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki pa ga je tožena stranka z izpodbijanim sklepom zavrgla.

11. Tožnik nasprotuje uporabi tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, saj omejuje dostop tožnika do azilnega postopka in krši njegovo temeljno človekovo pravico ter prepoved vračanja (non-refou1ment). Tožena stranka namreč tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v prvem postopku za mednarodno zaščito ni vsebinsko obravnavala. Prav tako pa je ni vsebinsko obravnavala v ponovnem postopku, saj tožnik po njenem mnenju ni navajal novih dejstev in dokazov v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1. Tožena stranka tako dejanskega stanja sploh ni ugotavljala.

12. Iz podaje prošnje tožnika dne 28. 11. 2018 in zapisnika o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito je razvidno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja, ki mu tam grozi. Krvno maščevanje predstavlja utemeljen strah pred preganjanjem in je lahko glede na individualne okoliščine posameznega primera razlog za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. S tem, ko tožena stranka v nobenem postopku ni vsebinsko obravnavala tožnikovih navedb, je nepravilno uporabila materialno pravo, saj nikoli ni presojala ali bi bilo tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozi preganjanje ali resna škoda. Prav tako je bistveno kršila določila postopka, saj tožniku ni omogočila, da bi podal novo prošnjo za mednarodno zaščito in mu ni omogočila učinkovitega dostopa do azilnega postopka. S tem je kršila njegovo temeljno pravic ter prepoved vračanja.

13. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Pri tem se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodaja še, da je tožnik po vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in pred odločitvijo tožene stranke, zapustil Azilni dom v Ljubljani, že naslednji pa bil prijet s strani italijanske policije in vrnjen slovenskim pristojnim organom. Meni, da s takšnim početjem tožnik izkazuje, da nima interesa po pridobitvi mednarodne zaščite v Sloveniji.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Tožnik v tožbi uveljavlja napačno uporabo tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1. Ker je ponovno prošnjo za mednarodno zaščito vložil devet mesecev po tem, ko je zapustil Republiko Slovenijo, te prošnje tožena stranka ni vsebinsko presojala, saj je sledila določbi 64. člena ZMZ-1. S tem je po mnenju tožnika, ker njegova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana ne takrat, ko je prošnjo vložil prvič, pa tudi ne sedaj, je bil njegov dostop do azilnega postopka omejen ter kršena njegova temeljna človekova pravica in prepoved vračanja.

17. S takšnim ugovorom želi morda tožnik implicitno uveljaviti neskladje ZMZ-1 s Procesno direktivo 2013/32/EU (v nadaljevanju: Procesna direktiva) oziroma morda tudi neskladje Procesne direktive z Listino EU o temeljnih pravicah, pri čemer je treba ločiti med morebitnim posegom v pravico do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, v katero je dopustno poseči v skladu z določilom člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, in morebitnim posegom in kršitvijo pravice do prepovedi vračanja iz člena 19(2) listine EU o temeljnih pravicah, ki pa je absolutno zavarovana pravica.

18. Izpodbijani akt sicer res pomeni omejitev pravice dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj tožena stranka o prošnji za mednarodno zaščito tožnika v (nobenem) postopku ni vsebinsko odločala. V postopku odločanja o prvi prošnji je postopek ustavila zaradi domnevnega umika, z izpodbijanim aktom pa je zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, ker tožnik ni predložil novih dejstev ali dokazov glede na prvotni postopek oziroma ni pojasnil, zakaj novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka (izposoja večje količine denarja in s tem povezane težave) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat. Sodišče mora torej presoditi, ali je tak poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka z izpodbijanim aktom v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, to je, če je poseg predpisan z zakonom in spoštuje bistveno vsebino konkretne pravice, ob upoštevanju načela sorazmernosti tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Tožena stranka tega ni naredila, pa bi morala za pravilno uporaba prava EU. Po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU mora namreč država članica razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom unije, to pomeni tudi v skladu s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.1

19. Procesna direktiva v drugem pododstavku člena 28(2) daje možnost državam članicam, da določijo rok najmanj 9 mesecev, po katerem ni mogoče ponovno uvesti postopka, nova prošnja pa se v tem primeru obravnava kot naknadna prošnja, za katero se uporablja postopek po 40. in 41. členu Procesne direktive. Slovenski zakonodajalec je to možnost po pravu EU s posledico poteka 9 mesečnega roka od izdaje sklepa o ustavitvi postopka izkoristil. Po ZMZ-1 državljan tretje države, katerega postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, ima možnost vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (drugi stavek tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1). Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 (in skladno z drugim pododstavkom člena 28(2) Procesne direktive) se vsaka naslednja prošnja, podana po 9 mesecih od izdaje prvotnega sklepa, obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. V tem okviru je poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka in uveljavljanja pravice do azila usklajeno predpisan z ZMZ-1 in s Procesno direktivo.

20. Ponovna prošnja po 40. in 41. členu Procesne direktive je urejena nekoliko specifično glede na ureditev ponovne prošnje po ZMZ-1. Določilo člena 40(1) Procesne direktive namreč ureja tri možnosti načina obravnave naknadnih navedb ali elementov naknadne prošnje in sicer „v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo.“ Drugih možnosti za obravnavo naknadne prošnje Procesna direktiva ne ureja in tudi ne daje procesne avtonomije državam članicam. ZMZ-1 v 64. členu in 65. členu ne ureja izrecno kakšne od navedenih treh možnosti, ampak je slovenski zakonodajalec določbo 40. člena Procesne direktive prenesel v notranji pravni red na drugačen način s tem, da je določil, da mora tujec, ki želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki se vodi kot samostojen postopek in o tem zahtevku organ odloči s sklepom. Poleg tega Procesna direktiva v primeru implicitnega umika ali odstopa od prošnje predvideva zgolj „prekinitev“ postopka ali pa „zavrnitev prošnje kot neutemeljene“ (člen 28(1) Procesne direktive), ne pa tudi ustavitve postopka; tožena stranka v konkretnem primeru prošnje ni zavrnila kot neutemeljene (na podlagi sedmega odstavka 49. člena ZMZ-1), ampak je izdala sklep o „ustavitvi“ postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

21. Da je treba v taki situaciji način prenosa Procesne direktive ter odločitev tožene stranke v konkretnem primeru presoditi z vidika načela sorazmernosti po pravu EU, izhaja ne samo neposredno iz določila 52(1) člena v zvezi z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ampak tudi iz določila člena 40(4) Procesne direktive, kjer je predvideno, da države članice lahko „odločijo“, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljavljati novih navedb in elementov zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 46. člena Procesne direktive. To je en element, ki neposredno kaže na uporabo načela sorazmernosti, in ki ga je evropski zakonodajalec izrecno vključil v odločanje v zvezi z naknadno prošnjo. Drug element v okviru načela sorazmernosti, ki ga je evropski zakonodajalec izrecno vključil v okvir načela sorazmernosti, pa je določilo tretjega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive, ki pravi, da države članice zagotovijo, da takšna oseba, ki vloži prošnjo po poteku roka 9 mesecev od prvotne odločitve, ni odstranjena v nasprotju z načelom nevračanja.

22. V konkretnem primeru je poseg v tožnikovo pravico do dostopa do azilnega postopka torej predpisan z ZMZ-1 in tožena stranka je odločala na podlagi predpisanega postopka po 64. in 65. členu ZMZ-1 in šestem odstavku 49. člena ZMZ-1. Sodišče pa mora presoditi še, ali takšno postopanje tožene stranke v konkretni zadevi ohranja bistveno vsebino pravico do azila iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, če je ta omejitev potrebna in ustreza splošnim interesom Unije in varstvu pravic drugih. V okvir bistvene vsebina pravice do dostopa do azilnega postopka pa spada tudi varstvo pravice do prepovedi vračanja.

23. Kot izhaja iz upravnega spisa je tožnik ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito 28. 11. 2018 ob sodelovanju tolmača ter pooblaščenca v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito povedal, da na Kosovem živi v vasi, kjer je večina prebivalcev srbske narodnosti, zato je diskriminiran in ne more dobiti zaposlitve. V drug kraj se ne more preseliti zaradi prestane zaporne kazni. Obsojen je bil, ker je v samoobrambi ubil človeka. Sedaj mu brat umorjenega grozi s smrtjo. Grožnje je policiji prijavil, vendar mu ne morejo pomagati, dokler ne pride do napada. Tudi potrdila o tem, da prejema grožnje s strani določene družine mu ne morejo dati. Tožniku je bilo v nadaljevanju povedano, da bo prejel še vabilo na osebni razgovor. Poleg tega je na zapisnik povedal, da sicer brošure z informacijami o postopku mednarodne zaščite ni prejel, potrdil pa, da je bil ustno informiran pred sprejemom prošnje. Kot nadalje izhaja iz upravnega spisa, je tožnik po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in preden je bil z njim opravljen osebni razgovor, 6. 12. 2018 samovoljno zapustil azilni dom. Tožena stranka je zato 145. 12. 2018 izdala sklep, s katerim je po 2. alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 postopek ustavila. Tožnik je torej sam s svojim ravnanjem povzročil ustavitev postopka, pri čemer ni v tožbi navedel nobenega tehtnega razloga, in ta razlog tudi ne izhaja iz podatkov v spisu. S tem dejanjem, ki je odraz njegove svobodne volje je izpričal, da nima utemeljenega strahu pred preganjanjem na Kosovu.

24. V novem postopku je tožena stranka s tožnikom 13. 7. 2020 opravila osebni razgovor v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka ob prisotnosti tolmača. Na zapisniku je na prvi strani dokumentirano, da je bil tožnik pred začetkom razgovora informiran s strani uradne osebe, pod kakšnimi pogoji bi organ lahko uvedel ponovni postopek. Posebej je bil vprašan, če pojasnila razume in če razume tolmača, kar je potrdil, ni pa izrazil želje, da bi bil prisoten njegov pravni zastopnik. Prvo vsebinsko vprašanje tožniku je bilo sicer nekoliko zavajajoče, saj je uradna oseba tožnika vprašala, ali ste razloge, zaradi katerih podajate zahtevek za uvedbo ponovnega postopka že navedli pri podaji prve prošnje. Pozitiven odgovor na to vprašanje, ki je v takih primerih pričakovan, bi namreč lahko pomenil tudi priznanje, da tujec podaja iste razloge, kot jih je podal že ob prvi prošnji. Vendar pa je temu sledilo korektno, jasno, enostavno in relevantno vprašanje, če obstajajo kakšni novi dokazi oziroma, če želi predložiti kakšne dokaze. Tožnik je odgovoril, da nima nobenih dokazov. Nato so sledila natančnejša vprašanja v zvezi z razlogom, ki ga je uveljavljal vendar je ob tem potrebno dodati, da gre tudi po presoji sodišča v celoti za razloge, ki jih je tožnik uveljavljal že v svoji prošnji z dne 28. 11. 2018. Zgolj z vidika 64. člena ZMZ-1 izpodbijani akt torej nima pomanjkljivosti in je tudi s tega vidika poseg v tožnikovo pravico iz 18. člena Listine EU o temeljih pravica v skladu z načelom sorazmernosti.

25. Sodišče je ob presoji sorazmernosti posega v pravico do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah upoštevalo tudi, da tožnik poleg tega, da se je očitno brez kakršnega koli pritiska objektivnih okoliščin, odločil, da ne bo počakal vsebinske odločitve tožene stranke o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak je raje odšel v Francijo, ker ga je tja povabila ženska, v katero se je zaljubil, ko je bil še na Kosovem. Ob tem, da izpodbijani akt ne nalaga tožniku zapustitve Slovenije, je sodišče upoštevalo tudi, da tožnik ni navedel nobenega dejanja preganjanja, ko je še bil na Kosovu v obdobju od prestane kazni do leta 2014, ko je Kosovo zapustil. Zato sodišče ocenjuje, da tožnik nima zahtevka z vidika načela nevračanja, ki bi vzbujal tveganje za kršitev pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah. V tem smislu je torej poseg v pravico iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi izpodbijanega sklepa sorazmeren, do posega v pravico iz člena 19(2) Listine EU pa sploh prišlo.

26. Ker se pravica do učinkovitega sodnega varstva iz člena 46(3) Procesne direktive nanaša tudi na sodno varstvo zoper upravne odločitve o naknadnih prošnjah (člen 46(1)(a)(ii) Procesne direktive), mora Upravno sodišče utemeljiti še, zakaj je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in zaslišanja stranke, čeprav je tožnik v tožbi to predlagal. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1558/2018-44 z dne 28. 3. 2019 obširno utemeljilo pravo podlago iz prava EU oziroma sodne prakse Sodišča EU v zvezi s členom 46(3) Procesne direktive ter 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah glede sojenja na podlagi glavne obravnave v zadevah mednarodne zaščite.2 V zadevi Sacko Sodišče EU pravi, da če sodišče države članice EU oceni, da lahko opravi presojo "zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera, vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca"3 /.../; to vključuje tudi upoštevanje "objektivnih podatkov v spisu, pripravljenem na podlagi postopka na prvi stopnji /.../ vključno z zapisnikom ali posnetkom osebnega razgovora" /.../.4 Sodišče EU pri tem ne dela razlike med tem, ali gre za ugoditev ali zavrnitev tožbe. Opustitev zaslišanja v upravnem sporu je dopustna, če dejanske okoliščine ne dopuščajo "nikakršnega dvoma" glede utemeljenosti odločbe.5 Po mnenju Sodišča EU se s tem upošteva interes držav članic in prosilcev iz uvodne izjave 18 Procesne direktive II, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.6 Že iz te sodbe torej izhaja, da z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju brez zaslišanja tožnika, če ni nikakršnega dvoma, da je tožba utemeljena ali neutemeljena.

27. Po interpretaciji Sodišča EU v zadevi Sacko je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika nujna samo v primeru, če sodišče oceni, da brez tega ne bi bilo mogoče opraviti "podrobne in ex nunc presoje" dejstev in pravnih vprašanj.7

28. V naslednji zadevi Alheto je Veliki senata Sodišča EU pravila glede sojenja na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi še dopolnil s tem, da je izpostavil, da v členu 46(1) in (2) Procesne direktive II ni napotitve na nacionalno pravo in da se morajo izrazi v Procesni direktivi II v tej zvezi "razlagati in uporabljati enotno".8 Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve.9 Sodišče EU torej v zadevi Alheto potrjuje, da pravo EU nalaga obveznost zaslišanja prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo,10 in glede katerih se organ ni izrekel11 in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo;12 druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplivajo nanj.13 V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe.14

29. Iz naslednje sodbe Sodišča EU v zadevi Ahmedbekova pa izhaja, da imajo države članice določeno procesno avtonomijo glede pravil sojenja na glavni obravnavi, ki lahko tudi po nepotrebnem pomembno podaljšujejo postopke mednarodne zaščite, šele v primeru, ko se prosilec sklicuje na razlog za mednarodno zaščito, ki kljub temu, da se nanaša na dogodke ali grožnje, ki so domnevno že obstajali, ni bil naveden pred upravnim organom in ga ta zato ni mogel preučiti. Če do takšne situacije pride, je treba tak razlog opredeliti kot "naknadno prošnjo" v smislu člena 40(1) Procesne direktive II.15 Šele na tej točki oziroma v taki situaciji Sodišče EU dopušča določeno procesno avtonomijo glede upoštevanja novih dokazov, ko pravi, da mora sodišče v takem primeru "v skladu s pravili sodnega postopka, ki so določena v nacionalnem pravu", preveriti, ali je razlog za mednarodno zaščito, ki je bil prvič naveden pred sodiščem, v postopku s tožbo naveden dovolj zgodaj in je bil predložen dovolj konkretno, da se lahko ustrezno obravnava.16

30. Naslednja sprememba v pravu EU, ki pojasnjuje, kaj je treba storiti v primeru, ko so določila o sojenju na glavni obravnavi (z zaslišanjem tožnika) v ZMZ-1 (2. odstavek 71. člena) in ZUS-1 (prvi odstavek 51. člena, prvi odstavek 59. člena ZUS-1, 60. člen ZUS-1) v neskladju s pravili sojenja na glavni obravnavi v pravu EU, je prišla s sodbo Velikega senata v zadevi Torubarov. V tej zadevi je namreč Sodišče EU odločilo, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive v povezavi s členom 47. Listine EU o temeljnih pravicah neposredni učinek.17

31. Morebiti gre v tej smeri tudi novejša interpretacija Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 (odst.11), v kateri je Vrhovno sodišče na podlagi uporabe in razlage prava EU dalo napotek Upravnemu sodišču, da lahko na seji senata obravnava dokazni predlog tožnika, ki mora biti jasno in razumljivo opredeljen, in ga lahko zavrne brez glavne obravnave. Ob tem je Vrhovno sodišče štelo, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive neposredni učinek, kolikor se nanaša na položaj, ko se v tožbi nova dejstva in dokazi pojavijo po izdaji odločbe upravnega organa. V tej zvezi je relevantno tudi izrecno pravno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 65/2019 z dne 29. 5. 2019 (odst. 11)- sicer zgolj v smislu njegove načelnosti oziroma splošnosti - da v primeru, ko se sodišče v zavrnilni sodni odločbi opredeli do novih navedb in novih dokaznih predlogov (pri)tožnika v tem smislu, da le-te ne morejo vplivati na drugačno odločitev oziroma da so nepomembni, je s tem (pri)tožniku zagotovljena ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Ob tem Upravno sodišče pripominja, da bi isti princip glede neizvajanja glavne obravnave uporabilo tudi v primeru, če bi že na podlagi podatkov v spisu bilo razvidno, da je treba tožbi ugoditi, saj je treba ob uporabi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah upoštevati tudi načelo enakosti orožij.18

32. Pravo EU torej v obravnavani situaciji ne daje tožniku pravice do zaslišanja na glavni obravnavi, ker v takih okoliščinah pravica do zaslišanja ni nujni sestavni del pravice do poštenega postopka iz 46. člena Procesne direktive oziroma 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kolikor tožnik dokaznega predloga ne utemelji jasno in določno in ne prepriča sodišča, kako bi lahko izvajanje določenega dokaza na glavni obravnavi pripeljalo do drugačen odločitve. Zato je sodišče ignoriralo določbo prvega odstavka 51. člena ZUS-119 in 60. člen ZUS-120 (v zvezi z določbo četrtega odstavka 71. člena ZUS-1) ter določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1,21 kajti kadar nacionalno pravo ni v skladu z neposredno uporabljivo določbo iz sekundarnega prava EU, sodišče uporabi določbo sekundarnega prava EU, brez da bi zahtevalo presojo ustavnosti zakonske določbe in ni potrebno postaviti predhodnega vprašanja, da bi Sodišče EU podalo interpretacijo prava EU z namenom, da bi sodišče na podlagi odgovora Sodišča EU lahko presojalo skladnost domačega prava s pravom EU.

33. Ker tožnik v upravnem sporu ni predložil nobenega novega dokaza, zaradi katerega bi bilo potrebno izvesti glavno obravnavo, glede okoliščine o izposoji denarja, ki jo tožnik niti ne povezuje s konkretnim razlogom za preganjanje (novim ali starim), ampak jo navaja povsem pavšalno, pa se je izrekla že tožena stranka, sodišče v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

34. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni nesorazmerno posegla v pravico tožnika do dostopa do azilnega postopka, četudi je ob tem sodišče moralo obrazložitev v izpodbijanem aktu dopolniti z vidika člena 52(1) in 18. Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 64. in 65. členom ZMZ-1. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena, tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZMZ-1).

1 C-411/10, N.S in M.E., 21. 12. 2011, odst. 77; C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 93. 2 Ta sodba je bila sicer po pritožbi tožene stranke razveljavljena, vendar ne zaradi razlage prava EU in pravne podlage sojenja na glavni obravnavi v zadevah mednarodne zaščite. 3 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44 4 Ibid. odst. 46. 5 Ibid. odst. 49. 6 Ibid. odst. 44. 7 Ibid. odst. 45. 8 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 107. 9 Ibid. odst. 110. 10 Ibid. odst. 111. 11 Ibid. odst. 112. 12 Ibid. odst. 112. 13 Ibid.. odst. 114. 14 Ibid. odst. 118. 15 C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 98 16 Ibid. odst. 99. 17 C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73. 18 C-199/11, 6. 11. 2912, odst. 48, 71. 19 Po tej določbi sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. 20 Po tej določbi kadar sodišče sodi na seji, odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta. 21 Po tej določbi izvede Upravno sodišče glavno obravnavo tudi, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.