Jedro

Presoja pogoja po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP narekuje zgolj ugotavljanje, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi, če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. V kolikor pa sodišče ugotovi, da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, pa izdaja zavrnilne zamudne sodbe sploh ne pride v poštev, ampak mora sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi bile tožene stranke A. d.o.o., D. d.o.o. in A. D. dolžne plačati tožečima strankama znesek 46.870,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2008 dalje do plačila ter stroške postopka, v celoti zavrne. Takšna sodba je bila izdana na podlagi 3. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in gre za t. i. zamudno zavrnilno sodbo.

(2.) Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da bi sodišče za podlago svoje odločitve moralo vzeti trditve v tožbi, saj v postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati. Prvostopno sodišče pa je izvajalo dokaze in se do njih tudi opredeljevalo. Zato tožeča stranka kljub določilu 338. člena ZPP, uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče nadalje tožeči stranki očita nesklepčnost tožbe, istočasno pa jo s sklepom ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti. V sodbi tudi ni nikjer navedeno, da tožeča stranka nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. V zakonu ni nikjer predviden postopek, da mora stranka, katere obveznost ni bila ustrezno izpolnjena, takoj odstopiti od pogodbe. Tudi ni bil namen tožečih strank uveljaviti nezakonitost odstopa od same pogodbe. Poleg tega pa prvostopno sodišče očitno spregleda, da je tožena stranka odstopila od pogodbe, kar je trdila tožeča stranka v tožbi. Iz samih tožbenih navedb jasno sledi, da je bila pravočasna oprava del bistvena sestavina pogodbe. Ker časovni roki niso bili izpolnjeni, bi sodišče moralo šteti, da je pogodba razdrta na podlagi samega zakona. Tožeča stranka je v tožbi navedla tudi, da je tožena stranka dela zaključila in da jih ni dokončala in da se na pozive tožeče stranke ne odziva več. V tem primeru je pravna podlaga za uveljavitev zahtevka tožeče stranke povračilo škode, ki ji je na taki podlagi nastala. Tožeča stranka tudi nikoli ni navedla, da šteje, da je pogodba še vedno v veljavi. Neizpolnitev tožene stranke, kljub pozivom na dokončanje del, in ob upoštevanju celotnega plačila storitev s strani tožeče stranke na račun tožene, je več kot zadosten razlog za ugoditev zahtevku tožeče stranke. Jasno je dokazana tudi povezanost toženih strank. Naklepen in goljufiv namen je razviden iz izjav tretje toženega, objavljenih na spletnih straneh AJPES-a. Zatrjevali sta tudi, da tretje tožena stranka kot direktor prvo in drugo tožene stranke deluje protipravno in izčrpava premoženje prvo tožene v korist drugo tožene. Tudi postavke odškodninske odgovornosti drugo in tretje tožene stranke so bile zatrjevane in izkazane in se v tem delu tožeča stranka v celoti sklicuje na neprerekane navedbe v tožbi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki določa obveznosti poslovodstva ter njegovo odškodninsko odgovornost. Sodišče si je samo s seboj v nasprotju tudi s tem, ko na strani 2 sodbe navaja, da so podani vsi razlogi za izdajo zamudne sodbe, v nadaljevanju pa je nato odločilo v nasprotju s svojimi uvodnimi ugotovitvami.

(3.) Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi , po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V konkretnem primeru je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper vse tri tožene stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni sklepčen (da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi), poleg tega pa, kot je razbrati iz razlogov sodbe, kjer predloženi dokazi ne potrjujejo vseh zatrjevanih dejstev.

(7.) V zvezi s tem je sodišče zagrešilo več kršitev, na katere pritožba utemeljeno opozarja. Po 2. odstavku 318. člena ZPP sodišče v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), določi tožeči stranki s sklepom rok za odpravo. Šele, če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Izjema velja le, če je očitno, da z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka tožeča stranka nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti. Glede na to bi moralo sodišče, potem ko je (ob predhodni ugotovitvi, da je bila toženim strankam tožba pravilno vročena v odgovor in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati) zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, glede na že citirani 2. odstavek 318. člena ZPP, tožečo stranko pozvati, da nesklepčnost odpravi, šele nato pa v zadevi sprejeti ustrezno odločitev. Ker tega ni storilo, je podana zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Te kršitve pritožnik, upoštevaje 286.b člen ZPP, tudi ni mogel uveljavljati prej kot s pritožbo. V primeru, da je sodišče menilo, da odprava nesklepčnosti ni mogoča, pa bi to moralo ustrezno obrazložiti in s tem omogočiti pritožbeni preizkus. Ker zaradi pomanjkanja razlogov v tej smeri (v kolikor je bila takojšnja zavrnitev zahtevka posledica takšnega stališča) odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, je v tem delu podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP (točka 14).

(8.) Enaka kršitev je podana tudi v delu, ko sodišče ugotavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (stran 2 obrazložitve), iz nadaljevanja obrazložitve pa izhajajo temu povsem nasprotni zaključki. Razlogi so glede na to nejasni in med seboj v nasprotju.

(9.) Pritožbeno sodišče je že zaradi zgoraj navedenih kršitev moralo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje. Glede na naravo kršitev le-teh namreč na pritožbeni ravni namreč ni mogoče odpraviti.

(10.) Pritožba ima prav tudi v delu, ko sodišču očita, da je dejansko izvajalo dokazni postopek, saj je presojalo, ali so posamezna zatrjevana dejstva s predloženimi listinami dokazana ali ne, kar je seveda v nasprotju s 318. členom ZPP. Pri zamudni sodbi (ne glede na to ali gre za odločitev, s katero se zahtevku ugodi ali odločitev s katero se zahtevek vrne), sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne, saj se zaradi neaktivnosti tožene stranke predpostavlja, da so resnična. Sodišče v razlogih sodbe navede zgolj to, katera dejstva je tožnik v tožbi zatrjeval, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja (ali pa da izhaja) takšna pravna posledica, kot jo zoper toženo stranko uveljavlja tožeča stranka.

(11.) Tudi presoja pogoja po 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP ne narekuje ravnanja, kot se ga je poslužilo sodišče v konkretnem primeru. Pri 4. točki se namreč ugotavlja zgolj to, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana, ne pa, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. V kolikor pa sodišče ugotovi, da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, pa izdaja zavrnilne zamudne sodbe sploh ne pride v poštev, ampak mora sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi (primerjaj tudi odločitev v zadevah VSK Cp 995/2007, VSL IV Cp 1186/2008, VSL I Cp 3820/2005 in številne druge).

(12.) V konkretni zadevi sicer pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko nesklepčen in da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, zaenkrat ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku v prvi vrsti, v skladu s 2. odst. 318. člena ZPP, tožečo stranko pozvati, da nesklepčnost v določenem roku odpravi, saj gre tudi po oceni pritožbenega sodišča za primer, ko bo tožeča stranka v okviru istega tožbenega zahtevka lahko z dopolnitvijo posameznih navedb to nesklepčnost odpravila.

(13.) Ob ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje, glede zahtevka zoper tretje toženo stranko, tožbene trditve presoja tudi v okviru 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki ureja odgovornost družbenikov v primeru spregleda pravne osebnosti. Ob ustrezni trditveni podlagi bi lahko za odgovornost tretje tožene stranke prišla v poštev tudi določba 263. člena ZGD-1, ki se smiselno uporablja tudi za poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo (glej 515. člen istega zakona). Sodišče prve stopnje je ob tem potrebno opozoriti še na to, da pravna podlaga iz 543. člena ZGD-1, ki jo je sodišče uporabilo ob izdaji izpodbijane sodbe, v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj upoštevajoč določila ZGD-1, drugo tožena stranka ni obvladujoča družba, tretje toženi pa ni zastopnik obvladujoče družbe. Iz trditvene podlage tožbe namreč izhaja, da je bil družbenik drugo tožene stranke D. d.o.o. od 17.4.2007 do 15.9.2008 tretje toženec, od 15.9.2008 dalje pa je edina družbenica drugo tožene stranke prvo tožena A. d.o.o. Le-tej zato, upoštevajoč trditveno podlago, ni moč pripisati položaja odvisne družbe, upoštevajoč pri tem zakonsko domnevo, da je družba v večinski lasti odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež.

(14.) Glede na to, da se zamudna sodba po 338. členu ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče na ta del pritožbenih izvajanj posebej ne odgovarja, je pa bilo na kršitve v tej smeri odgovorjeno v okviru drugih pritožbenih razlogov.

(15.) Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo, saj to narekuje narava kršitev in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z ustreznimi napotki.

(16.) Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.