Jedro

Tožnica je v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dopolnila 52 let starosti, tako da po prehodnih določbah ZDR še ni imela statusa starejše delavke in ni uživala posebnega varstva pred odpovedjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2009, na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi te odpovedi, temveč ji je še trajalo z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 1995 do dneva izdaje sodbe prve stopnje, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do dneva prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča prve stopnje, na izplačilo odškodnine v višini 9.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na povrnitev pravdnih stroškov. V II. odstavku izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka očitno sploh ni preverila možnosti zaposlitve na drugih delih za tožnico, niti možnosti njene zaposlitve pri drugem delodajalcu. Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Tožena stranka je resnično objavila več internih razpisov (štirje interni razpisi) za skupaj skoraj 20 prostih delovnih mest. Celo 7. 1. 2009 je bila poslana s strani tožene stranke objava prostih delovnih mest na Zavod RS za zaposlovanje in sicer za štiri delavce za prvi tarifni razred. Tožnica pa je bila šele 13. 1. 2009 uradno seznanjena z obvestilom o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da so bili interni razpisi objavljeni precej prej, preden je bila tožnica uradno seznanjena, da bo potreba po njenem delu prenehala, zato se na interne razpise ni prijavljala. Tožena stranka za tožnico sama ni iskala nikakršnih možnosti za zaposlitev na prostih delovnih mestih znotraj tožene stranke, kot tudi ne pri drugih delodajalcih, kar je priča J.R. tudi jasno povedala. Konec leta 2008 je bilo na voljo kar 20 prostih delovnih mest pri toženi stranki, ki bi bila lahko ponujena tožnici. Tožena stranka bi morala tožnici v skladu s členom 88/3 ZDR tožnico povabiti na razgovor, ji ponuditi ustrezno delovno mesto, zatem pa jo poslati na zdravniški pregled ter ugotoviti delazmožnost na konkretnih delih oziroma delovnem mestu. Tožena stranka pa tega ni storila. Očitno je, da se je tožena stranka na ta način znebila starejših delavcev. Tudi navedbe, da delovna mesta, ki so bila na voljo, niso bila povsem ustrezna za ženske, ne vzdržijo resne presoje. Nihče od zaslišanih prič s strani tožene stranke ni konkretno zatrdil, da tožnica teh del ne bi mogla opravljati. Celo več, vse priče so potrdile, da je bila tožnica dobra, pridna, vzorna delavka in vajena najtežjih fizičnih del, kar je izpovedala tudi sama. Tožena stranka tožnici ne more očitati, da si je za izgubo zaposlitve kriva sama, ker se na interne razpise ni prijavila. Tožena stranka bi namreč morala tožnici prosto delovno mesto ponuditi. Jasno je bilo tudi ugotovljeno, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici kar 12 delavcev bilo zaposlenih pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas in da se je tožena stranka še v letu 2009 posluževala tudi študentskega dela. Vse to kaže na dejstvo, da bi tožena stranka tožnico lahko zaposlila na drugem delovnem mestu in ji pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo treba odpovedati. Tudi če tožnica ne bi imela dovolj izkušenj za zaposlitev na prostih delovnih mestih, bi tožena stranka morala poskrbeti in v skladu s členom 88/3 ZDR pristopiti k aktivnostim, da tožnico usposobi za ta dela. Tožena stranka tudi ni predložila nikakršnega sklepa o ukinitvi delovnih mest, ki so povezana s proizvodnim programa napenjačev in raztezačev. Očitno je, da ta delavna mesta še vedno obstajajo, zato odpovedni razlog ni bil utemeljen. Tožnica ni mogla vedeti, da bo zaradi poslovnih razlogov prenehala potreba prav po njenem delu, zato se na interne razpise ni prijavljala. S tožnico se ni nihče ukvarjal, nihče ji ni svetoval niti predlagal, naj se javi na eno od razpisanih delovnih mest, prav tako pa ji nihče ni ponudil nikakršnega drugega delovnega mesta. Tožnica je bila premalo informirana o teh zadevah. Tožnica je opozarjala tudi, da je bila v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi starejša delavka, saj je v času odpovedi dopolnila 52 let starosti. V zadevi opr. št. Pd 38/2009 je prvostopenjsko sodišče v primeru tožnice, ki je bila stara 51 let, štelo, da je varovana po 114. členu ZDR. Šlo je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zoper isto toženo stranko.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča. V odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka za tožnico ni imela prostega delovnega mesta, katerega bi lahko ponudila tožnici in ki bi bilo ustrezno z ozirom na člen 90/3 ZDR, da tožena stranka ni bila dolžna iskati zaposlitve za tožnico pri drugem delodajalcu, iz tožničine izpovedbe pa je mogoče tudi zaključiti, da je bila tožnica seznanjena z objavo razpisov za prosta delovna mesta s strani tožene stranke. Prosta delovna mesta tudi niso bila ustrezna, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Tožena stranka se študentskega dela ni posluževala na programu, na katerem je delo opravljala tožnica. Tožena stranka se je sicer študentskega dela posluževala le za določene ure (zaradi sezonskega značaja dela je prišlo do povečanega obsega del). Direktor tožene stranke je 18. 2. 2009 sprejel sklep o ukinitvi delovnih mest, povezanih s proizvodnim programom napenjačev in raztezačev, tožnica pa ni imela statusa starejšega delavca po določbah 201. člena ZDR v zvezi z 236. ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 3. 2009 (posledično pa trajanje pogodbe o zaposlitvi in pravice iz te pogodbe do izdaje prvostopenjske sodbe), odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je zatrjevala, da utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo, da bi jo tožena stranka lahko obdržala na delu, saj so obstajala delovna mesto, za zasedbo katerih izpolnjuje pogoje tudi tožnica, da se je tožena stranka posluževala tudi študentskega dela, razen tega pa je tožnica uživala tudi posebno varstvo pred odpovedjo, ker je imela status starejše delavke.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen, zato ga je v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica ni uživala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo po 114. členu ZDR, ker v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela statusa starejše delavke (sklicujoč se na člen 201 ZDR v zvezi s členom 236 ZDR). Poleg tega je ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določb členov od 96 do 102 ZDR, ker je tožena stranka tožnici podala takoimenovano individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je ugotovilo, da je bila tožnici podana redna odpoved tiste pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno in da je tožnica tudi dejansko opravljala delo po tej pogodbi o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da je sicer bil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen napačen pravni pouk v zvezi s prijavo tožnice na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar pa je glede tega zavzelo pravilno stališče, da iz tega razloga redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Nadalje je ugotovilo, da so bili podani tudi ekonomski razlogi za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (izdelava napenjačev in raztezačev, kjer je delala tudi tožnica, ni bila več rentabilna – postopno ukinjanje linije napenjačev in raztezačev). Ker je v postopku ugotovilo tudi, da tožena stranka ni imela drugega ustreznega dela za tožnico (tožena stranka pa dela za tožnico pri drugih delodajalcih ni bila dolžna iskati) je zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposliti zakonita.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva pred odpovedjo po 114. členu ZDR. Ta v 1. odstavku določa, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Iz 201. člena ZDR izhaja, da delavci, starejši od 55 let, uživajo posebno varstvo. V okviru prehodnih in končnih določb je ZDR v 236. členu določil, da ne glede na določbo 201. člena tega zakona, uživajo posebno varstvo tudi delavke, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoj starosti 51 let. V obdobju do 1. januarja 2015 do polne uveljavitve enake minimalne starosti za vse delavce, kot enega izmed pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, se starost za delavke zvišuje vsako leto za štiri mesece. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, ki je bila rojena 5. 1. 1957, v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (torej 13. 3. 2009) dopolnila 52 let starosti, tako da glede na 201. člen ZDR v povezavi z 236. členom ZDR v tem času še ni imela statusa starejše delavke. Ob upoštevanju navedenega se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posebno pravno varstvo pred odpovedjo, ki naj bi ji ga nudil 114. člen ZDR. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na odločitev prvostopenjskega sodišča v zadevi opr. št. Pd 38/2009 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 38/2009 z dne 29. 3. 2010, s katero je prvostopenjsko sodišče tožnici v citiranem individualnem delovnem sporu za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ugodilo zato, ker je imela tožnica v citiranem individualnem delovnem sporu status starejše delavke, razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 510/2010 z dne 11. 11. 2010. V postopku pritožbenega preizkusa je namreč pritožbeno sodišče ugotovilo, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča o posebnem varstvu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 114. členu ZDR v citiranem individualnem delovnem sporu ni bila pravilna.

Pritožbeno sodišče z ozirom na izvedene dokaze soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da niso bili podani pogoji za to, da bi morala tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati določbe ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal resen in utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan obstoj poslovnega razloga, ki ga opredeljuje 1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je prišlo zaradi poslabšanja gospodarske situacije do drastičnega upada naročil, zaradi česar izdelava napenjačev in raztezačev (tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu „izdelava raztezačev in napenjačev“) ni bila več rentabilna, saj so bili stroški preveliki. Iz tega razloga se je tožena stranka odločila, da opusti proizvodnjo določenih proizvodov, v okviru te odločitve pa je sklenila postopno ukiniti tudi linijo napenjačev in raztezačev. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek tožnice, da tožena stranke utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izkazala, ker v postopku ni predložila nikakršnega sklepa o ukinitvi delovnih mest, ki so povezana s proizvodnim programom napenjačev in raztezačev. Tožena stranka je namreč kot dokaz vložila v spis sklep direktorja z dne 18. 1. 2009 (B/7), v katerem je navedeno, da se ukinjajo določena delovna mesta, ki so povezana s proizvodnim programom napenjačev in raztezačev. Med temi delovnimi mesti je navedeno tudi delovno mesto izdelave raztezačev in napenjačev, torej delovno mesto, na katerem je delala tožnica. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da pogoj za utemeljenost odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni formalna ukinitev delovnega mesta, temveč dejansko prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih oziroma drugih razlogov, ki so navedeni v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker naj ne bi spoštovala obveznosti iz člena 88/3 ZDR. Niti iz tožničinih navedb niti iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi bilo mogoče tožnico dokvalificirati za delo, ki ga je opravljala, oziroma jo prekvalificirati za drugo delo. Tožnica se je v postopku (in tudi v pritožbi) le pavšalno sklicevala na to, da je bila dolžna tožena stranka z vso skrbnostjo ugotoviti, če je mogoče na delovnem mestu, na katerem se pokaže potreba po novih oziroma dodatnih zaposlitvah, razporediti že prej zaposlenega delavca, tudi z dokvalifikacijo in prekvalifikacijo, ni pa pojasnila, katero je bilo tisto konkretno delovno mesto, v zvezi s katerim bi ji tožena stranka lahko ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (člen 88/3 ZDR, člen 90 ZDR). Ker je tožena stranka zatrjevala, da ustreznega prostega delovnega mesta za tožnico v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela (in utemeljenost teh trditev podkrepila z izpovedbami zaslišanega zakonitega zastopnika in prič), je po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitve njene obveznosti, ki jo opredeljuje člen 88/3 ZDR.

Tožnica v pritožbi nadalje zatrjuje (kar izhaja tudi iz dokaznega postopka), da je tožena stranka v oktobru, novembru in decembru 2008 objavila več internih razpisov za skupaj skoraj 20 prostih delovnih mest in da je dne 7. 1. 2009 objavila tudi prosta delovna mesta na Zavodu za zaposlovanje za štiri delavce za prvi tarifni razred. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka te interne razpise objavila 20. 10. 2008, 7. 11. 2008, 24. 11. 2008 in 8. 12. 2008 (B/11 – B/14), torej v obdobju od štirih mesecev in pol do treh mesecev pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi v obdobju pred podanim obvestilom o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi teh ugotovitev torej ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka lahko tožnici istočasno z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudila pogodbo o zaposlitvi za katero od prostih delovnih mest, objavljenih z navedenimi internimi razpisi, kar smiselno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V zvezi z objavo razpisa na Zavodu RS za zaposlovanje z dne 7. 1. 2009 (oziroma z dne 2. 2. 2009; B/15, B/17) pa je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka iskala delavca za delovno mesto „končno oblikovanje, brušenje, sponkanje in strojna montaža“ za določen čas treh mesecev, tako da ta zaposlitev že glede na čas trajanja zaposlitve (tožnica je imela sicer pri toženi stranki sklenjeno pogodbo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas), ne bi bila ustrezna zaposlitev glede na člen 90/3 ZDR. Ob tem so nebistvene za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožničine navedbe, da se tožnica na te interne razpisa ni javila zato, ker je bila šele 13. 1. 2009 uradno seznanjena z nameravano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma da tožena stranka tožnico ni povabila na razgovor ter ji ponudila primernega delovnega mesta in jo zatem poslala na zdravniški pregled ter ugotovila tožničino delazmožnost na konkretnih delih oziroma delovnem mestu.

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita niti zato, ker je bilo v času te odpovedi pri toženi stranki zaposlenih 12 delavcev na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas. ZDR ne daje podlage za to, da bi delodajalec moral v primeru, če zaposluje tako delavce za nedoločen čas kot tudi delavce za določen čas, najprej podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je namreč le utemeljenost tega razloga, torej ugotovitev, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskih, organizacijskih ... in drugih podobnih razlogov na strani delodajalca (neodvisno od tega, ali je šlo za pogodbo o zaposlitvi za določen čas ali za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas). Razen tega se tudi morebitna ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bi štela kot ponudba za ustrezno zaposlitev, takšne zaposlitve (neustrezne) pa delodajalec delavcu ni dolžan ponujati. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja (česar sicer tožnica v pritožbi ne izpostavlja več), da so tudi delavci, na katere se je tožnica tekom postopka sklicevala (M.S., Š.B., R.D., D.P. in B.M.), imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To izhaja iz seznama delavcev, zaposlenih od 1. 1. 2008 do 1. 9. 2009 (B/24), pa tudi iz prilog B/16, B/18, B/19, B/20, B/21 in B/22, za delavko R.D. pa iz dejstva, da se je prijavila na razpis v januarju 2009, torej na razpis za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas treh mesecev (kar izhaja iz izpovedbe priče J.R.). Iz izvedenega dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z M.D. (B/26), dne 23. 3. 2009 za obdobje od 1. 4. 2009 dalje, vendar pa je v zvezi s tem priča J.R. pojasnila, da je bil navedeni delavec pred tem pri toženi stranki zaposlen za določen čas. Na podlagi tega je zaključiti, da v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka s tem delovnim mestom, ki bi bilo prosto, ni razpolagala.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so irelevantne pritožbene trditve tožnice, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da dela na prostih delovnih mestih tožnica ne bi zmogla. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, če bi bila tožena stranka tožnici dolžna ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki bi sicer ustrezalo pogojem iz 90. člena ZDR (če bi s takšnim prostim delovnim mestom razpolagala), vendar pa bi bilo delo na tem delovnem mestu fizično težje, primerno za moške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bil z ozirom na določbo člena 90/3 ZDR mogoč zaključek, da narava ponujenega dela ne vpliva na presojo ustreznosti zaposlitve. Takšna razlaga člena 90/3 ZDR pa je po stališču pritožbenega sodišča preozka. Že 25. člen ZDR dopušča delodajalcu možnost, da objavi prosto delo samo za moške (ali samo za ženske), če določen spol predstavlja bistveni in odločilni pogoj za delo in je taka zahteva sorazmerna ter opravičena z zakonitim ciljem. Tudi po Konvenciji MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih je utemeljeno dajanje prednosti spolu delavca, če je glede na naravo dela to nujno. Podobno je določeno tudi v Direktivi 76/207/EGS, v Direktivi 2002/73/ES Evropskega parlamenta in sveta ter v spremembi Direktive sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev. To pomeni, da je potrebno v določenih (sicer izjemnih) primerih pri vprašanju ustreznosti zaposlitve (v zvezi s členom 90/3 ZDR) upoštevati tudi naravo dela.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, predmetni spor pa spada med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, pri katerih delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.