Jedro

Delodajalec je na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa delavca, pri čemer mora dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 19/2 ZEPDSV). ZEPDSV ne nalaga delavcu vodenja evidence o urah stalne pripravljenosti v posameznem dnevu, zato v tem zakonu ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila evidenc oziroma podatkov o posameznih dnevih in urah stalne pripravljenosti. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da je imela določeno število ur stalne pripravljenosti, je tožnica dokazovala z izpisom ur. V kolikor se tožena stranka ne strinja s številom ur stalne pripravljenosti iz izpisa oziroma je zanjo ta sporen, je glede tega v skladu s citirano določbo ZPP dokazno breme na njej, saj gre za dejstvo, s katerim tožena stranka izpodbija navedbe in listino, ki jo je sama izdala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati neizplačan dodatek za stalno pripravljenost v času od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2012 v bruto znesku 15.078,15 EUR ter ji izplačati pripadajoče neto zneske po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost od bruto zneska. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je priložila izpis ur stalne pripravljenosti za obdobje od leta 2007 do 2012, ki je bil podpisan s strani tožene stranke. V kolikor je bila vsebina navedene listine sporna, je tožnica v postopku na prvi stopnji predlagala, da se toženo stranko pozove k predložitvi evidenc o urah stalne pripravljenosti v spornem obdobju, saj tožnica z drugimi listinami ne razpolaga. Tožnica je tudi navedla, da tožena stranka razpolaga z vsemi potrebnimi podatki in bi izračun ur stalne pripravljenosti lahko preverila ter o njem zavzela stališče, ne more pa ga zavrniti s trditvijo, da naj bi šlo za preračun "preko palca". Tožnica je torej predlagala, da tožena stranka predloži listine o urah stalne pripravljenost za sporno obdobje, oziroma da sodišče postavi izvedenca finančne stroke, vendar je bil ta dokazni predlog zavrnjen. Tožnica meni, da Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti nalaga obveznost delodajalcu, da evidentira porabljeni čas oziroma dnevno vpisuje v evidence izrabo delovnega časa za posameznega delavca in vse potrebne podatke, predpisane z zakonom. Ker tožena stranka ni vodila predpisanih evidenc o izrabi delovnega časa, so neutemeljene trditve in izpovedi, da je tožnica kompenzirala ure stalne pripravljenosti in ne katerih drugih ur, opravljenih izven rednega delovnega časa. Izpovedi prič in direktorja tožene stranke so povsem neverodostojne, ker tožena stranka ni vodila potrebnih evidenc. Iz pogodbe o financiranju socialno varstvenega programa za A. v B. ni mogoče ugotoviti, da dodatka za stalno pripravljenost pristojno ministrstvo ni financiralo, saj je določen le znesek financiranja, ki ni diferenciran oziroma razdeljen na osnovne plače in dodatke. Zmotni so zaključki sodišča, da je tožnica stalno pripravljenost kompenzirala. Listinska dokumentacija so le predlogi in pisne zahteve tožnice direktorju tožene stranke, da je potrebno urediti nepravilno ureditev stalne pripravljenosti v varni hiši. Te listine ne dokazujejo, koliko in katere ure je tožnica kompenzirala. Tožnica navaja, da je bila kadrovska služba tožene stranke po elektronski pošti dnevno obveščena oziroma so ji bili sporočeni podatki o prisotnosti ter vrsti odsotnosti za vse delavke varne hiše. Nerazumljiva je zato trditev priče C.C., da je tožnica po lastni presoji posredovala toženi stranki le nekatere podatke. Tožnica še navaja, da bi morali stranki v primeru ureditve vseh medsebojnih obveznosti v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja vnesti določilo o obveznosti tožene stranke iz naslova neizplačanih plač. Ker tega ni bilo, stranki dejansko nista uredili vseh medsebojnih obveznosti. Sklicuje se na sodno prakso, iz katere izhaja, da se delavec ne more odpovedati zakonsko opredeljeni pravici do odpravnine, kar je treba upoštevati tudi v konkretnem primeru. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnice tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato se je v tem delu ni dalo preizkusiti.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva obračun in izplačilo dodatka za stalno pripravljenost v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2012 v bruto znesku 15.078,15 EUR. Dodatek za stalno pripravljenost je po določbi 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) zakonska pravica javnega uslužbenca. Zahtevek za obračun in plačilo neizplačanega dodatka za stalno pripravljenost v obdobju od 1. 1. 2007 do 11. 10. 2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zastaranja denarne terjatve v tem delu. Na podlagi 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Tožba je bila vložena 11. 10. 2012, kar pomeni, da so zastarane terjatve iz naslova dodatka za stalno pripravljenost, ki so zapadle v plačilo v obdobju od 1. 1. 2007 do vključno 10. 10. 2007. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na terjatve, zapadle pred 11. 10. 2007. Glede ostalega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na čas od vključno 11. 10. 2007 do 30. 6. 2012, pa je sodišče zaključilo, da je tožnica ure stalne pripravljenosti kompenzirala z odsotnostjo v rednem delovnem času, za katerega je prejela plačilo, ne da bi ugotovilo, koliko ur je bila tožnica v stalni pripravljenosti v tem obdobju in koliko teh ur je dejansko kompenzirala. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala plačilo dodatka za 5913 ur stalne pripravljenosti v skupnem znesku 15.078,15 EUR in priložila izpis teh ur za obdobje od leta 2007 do 2012, podpisan s strani tožene stranke. Delodajalec je na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 s spremembami) dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa delavca, pri čemer mora dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 19/2 ZEPDSV). Pritrditi je potrebno pritožbi, da ZEPDSV ne nalaga delavcu vodenja evidence o urah stalne pripravljenosti v posameznem dnevu, zato v tem zakonu ni podlage za ugotovitev sodišča, da tožnica ni predložila evidenc oziroma podatkov o posameznih dnevih in urah stalne pripravljenosti. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da je imela 5913 ur stalne pripravljenosti, je tožnica dokazovala z izpisom ur. V kolikor se tožena stranka ne strinja s številom ur stalne pripravljenosti iz izpisa oziroma je zanjo ta sporen, je glede tega v skladu s citirano določbo ZPP dokazno breme na njej, saj gre za dejstvo, s katerim tožena stranka izpodbija navedbe in listino, ki jo je sama izdala.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje glede dolžnosti vodenja evidence o izrabi delovnega časa in urah stalne pripravljenosti je dejansko stanje glede števila ur stalne pripravljenosti in obsega njihovega koriščenja v obliki prostih ur ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti se je odločilo kljub pravilni presoji sodišča glede zastaranega dela tožbenega zahtevka (za čas od 1. 1. 2007 do vključno 10. 7. 2007), saj iz obrazložitve ni jasno, v kolikšnem deležu oziroma znesku je navedeno obdobje zajeto v vtoževanih 15.078,15 EUR. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje toženo stranko pozvati k predložitvi podatkov o višini urne postavke osnovne plače oziroma plačilnih list in opredelitvi zneskov ur stalne pripravljenosti po posameznih mesecih spornega obdobja, tj. za čas od 11. 10. 2007 do 30. 6. 2012, nato pa ugotoviti število ur stalne pripravljenosti in obseg njihovega koriščenja v navedenem obdobju. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ob upoštevanju pravil o porazdelitvi dokaznega bremena, ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji odstavek 165. člena ZPP).