Jedro

Celotna parcela kot funkcionalno zemljišče je solastnina vseh etažnih lastnikov po določilu 3. odst. 12. čl. Stanovanjskega zakona. Z etažno lastnino kot lastnino na posameznem fizičnem delu stavbe je nujno in neločljivo povezana tudi solastnina na skupnih prostorih, skupnih delih in napravah in zemljišču večstanovanjske hiše. Funkcionalno zemljišče torej sodi k stavbi in tvori z njo neločljivo celoto, ni v samostojnem pravnem prometu in po svoji naravi in vsebini ne more biti predmet delitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu predlagateljev za razdružitev solastne parc. št. 6, vpisane v zemljiškoknjižnem vl. št. E 84, k.o. P., po katerem naj se ta parcela razdruži tako, da udeleženci pridobijo v izključno last sorazmerni del te parcele glede na delež na stavbi s tem, da stavbišče ostane še naprej v solastnini, ni ugodilo. Odločilo je tudi, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka. Iz razlogov sklepa izhaja, da navedena parcela predstavlja zemljišče, ki je potrebno za redno rabo in vzdrževanje hiše v P., brez katerega ta hiša ne more funkcionirati (funkcionalno zemljišče), zato udeleženci postopka kot posamezni etažni lastniki ne morejo imeti izključne lastninske pravice na predlaganih delih funkcionalnega zemljišča. Proti sklepu se pritožujeta predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo sklepa tako, da se predlogu za razdružitev zemljišča ugodi, nasprotnima udeleženkama pa naloži v plačilo vse stroške postopka in podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navajata, da je sodišče menilo, da razdružitev zemljišča, na katerem stoji hiša, ni dopustna glede na določilo 3. odst. 12. čl. Stanovanjskega zakona, ker naj bi etažnemu lastniku pripadala solastnina funkcionalnega zemljišča po sili zakona in zato posamezni etažni lastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na ali na delu funkcionalnega zemljišča. Poleg tega naj bi na delu zemljišča, ki naj bi pripadalo predlagateljema, bilo v 1. nadstropju okno nasprotnih udeleženk in bi zato lahko le-ti bili onemogočeni pri vzdrževanju in obnovitvenih delih ter zato parc. št. 6 k.o. P. predstavlja zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, brez katerega ta hiša ne more funkcionirati. Po mnenju predlagatelja sklep ni pravilen. Stanovanjski zakon namreč ni izrecno prepovedoval razdelitve skupnega zemljišča (predlog je bil vložen v času veljavnosti SZ/91). V konkretni zadevi tudi ne drži, da pomeni parc. št. 6 zemljišče, brez katerega hiša ne more funkcionirati, kar je očitno vidno tudi iz predloga delitve parcele, ki ga je podal sodni izvedenec. Tudi je pravno neupoštevno, da bi bili nasprotni udeleženki onemogočeni pri vzdrževanju dela fasade, kjer imata okno v nadstropju in zaradi elektroomarice na zahodni steni hiše. Za to obstajajo določbe Stvarnopravnega zakonika o upravljanju s solastnino, ki takšne možnosti preprečujejo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da parcela št. 6 ni funkcionalno zemljišče stavbe, ki je namenjeno njeni redni rabi in brez katerega hiša ne bi mogla funkcionirati. Izvedenec je izrecno opozoril, da ni realne možnosti, da bi vzhodni sosed urejal fasado zahodnemu in obratno, enako tudi streho. Ni razumljivo, zakaj sodišče ni sledilo ugotovitvi izvedenca, ki je povsem jasno in določno povedal, da je delitev parcele možna in da ne gre za to, da brez tega dela parcele, ki bi ga prejel vsak od udeležencev, hiša ne bi mogla funkcionirati. V času vložitve predloga tudi predpis takšne delitve zemljišča, kot jo je podal izvedenec, ni prepovedoval. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev, in v izpodbijanem sklepu navedlo razloge, iz katerih zahtevku ni ugodilo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah in zaključkih sodišče prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa še dodaja: Izvedenec res ni odgovoril na vprašanje, ali je parc. št. 6 funkcionalno zemljišče. Sodišče je opravilo ogled in na podlagi neposrednih ugotovitev prišlo do zaključka, da parcela predstavlja funkcionalno zemljišče, ki je potrebno za redno rabo in vzdrževanje stanovanjske hiše in brez katerega ta hiša ne more funkcionirati, kar je izčrpno pojasnilo v razlogih izpodbijanega sklepa, in se pritožbeno sodišče glede tega sklicuje na razloge v obrazložitvi sklepa. Celotna parcela kot funkcionalno zemljišče je solastnina vseh etažnih lastnikov po določilu 3. odst. 12. čl. Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96), ki se uporablja v tej zadevi po določbi 193. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur.l. RS, št, 69/2003). Z etažno lastnino kot lastnino na posameznem fizičnem delu stavbe je nujno in neločljivo povezana tudi solastnina na skupnih prostorih, skupnih delih in napravah in zemljišču večstanovanjske hiše. Funkcionalno zemljišče torej sodi k stavbi in tvori z njo neločljivo celoto, ni v samostojnem pravnem prometu in po svoji naravi in vsebini ne more biti predmet delitve. Izvedenec je res pripravil predlog delitve parcele, vendar niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja in tudi predlagatelja nista izkazala, da je zaradi spremenjenih okoliščin zemljišče izgubilo svojo vsebino in ne služi več funkciji stavbe kot celote in njenemu vzdrževanju. Tako se pokaže odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do ostalih nerelevantnih trditev v pritožbi.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).