Jedro

Tožeča stranka v nobeni vlogi ni specificirano navedla, katere napake so se pojavile v garancijskem roku. V ponovljenem postopku je v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2020, sicer v zvezi s sklicevanjem na vlogo tožene stranke v drugem postopku (ki jo je prav tako predložila kot dokaz), navrgla določene napake, nikjer pa ni navedla povezave med ugotovljenimi napakami in predloženimi računi za opravljena dela. Iz računov je sicer res razvidno, katera dela so bila opravljena (na primer "sanacija ometov in terase", račun v prilogi A20), vendar pa, glede na 212. člen ZPP, ki jasno razlikuje med trditvami in dokazi ter glede na ustaljeno sodno prakso, dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Naloga sodišča pa ni, da iz predloženih dokazov samo oziroma s pomočjo izvedenca išče pravnorelevantna dejstva in iz njih izpeljuje trditveno podlago, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo kot v obravnavanem primeru.

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.132,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 360.123,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 239.580,24 EUR od dne 21. 3. 2016 dalje in od zneska 120.546,42 EUR od dne 21. 3. 2016 dalje (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 13.565,70 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom oz. sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tožene stranke s pritožbenim postopkom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in izdalo sklep I Cpg 241/2016 z dne 16. 9. 2020, s katerim je sodbo sodišča prve stopnje VIII Pg 58/2017 z dne 9. 1. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, v katerem je bila nato izdana izpodbijana sodba. V omenjenem sklepu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene navedbe tožeče stranke, da podlago za izplačilo sredstev unovčene bančne garancije tožeči stranki predstavlja 19. člen pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene med strankama (A3). Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da pravila neupravičene obogatitve v predmetni zadevi ne pridejo v poštev, pa je sodišču prve stopnje naložilo, da dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali je bila bančna garancija unovčena upravičeno.

6. Na pritožbene navedbe, da pravno podlago za plačilo sredstev, ki so bila toženi stranki nakazana iz naslova unovčene bančne garancije, predstavlja 19. člen pogodbe o finančnem leasingu, je pritožbeno sodišče torej že odgovorilo in se v izogib ponavljanju sklicuje na omenjeni sklep.1

7. Po navedbah tožene stranke jo za plačilo sedaj vtoževanega zneska tožita tako tožeča stranka kot družba G. d. o. o. in vsaka od teh družb trdi, da je na lastne stroške odpravila napake na objektu. Kot pojasnjuje tožena stranka, utemeljuje družba G. d. o. o. svoj zahtevek na trditvah, da tožena stranka, kot upravičenec iz bančne garancije, dolguje njej kot naročiteljici znesek, prejet na podlagi bančne garancije, saj do njega zaradi njenih utemeljenih ugovorov nima pravice (tretji odstavek 1087. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ). Glede na tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem sporu, pa naj bi bila tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek, ki ga je prejela iz unovčene bančne garancije na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). V tem postopku je moralo zato sodišče presoditi, ali je bila (oziroma do kakšne višine je bila) bančna garancija upravičeno vnovčena, torej ali so obstajale napake na spornem objektu, ki jih je tožeča stranka v garancijskem roku pravilno grajala, pa v primernem roku niso bile odpravljene, posledično pa jih je nato odpravila na lastne stroške (tako I Cpg 24172019).

8. Glede na ugovor tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, da iz predloženih računov ni razvidno, ali gre za stroške sanacije napak, grajanih v garancijskem roku ali morebiti za stroške sanacije drugih napak ali celo za stroške vzdrževalnih del, bi morala tožeča stranka glede tega podati konkretizirane trditve. Tožena stranka je v zvezi s predloženimi računi konkretno ugovarjala, da iz njih ni razvidno, da bi se nanašali na pravočasno grajane napake, temveč gre po oceni tožene stranke za stroške povezane z vzdrževanjem objekta, ki jih nosi izključno leasingojemalec (1. pripravljalna vloga tožene stranke, str. 59 do 61). Tožeča stranka je, kljub konkretnemu ugovoru nasprotne stranke, v spis zgolj predložila zapisnike in račune, nikjer pa ni navedla, za odpravo katerih napak naj bi bila dela, ki sicer izhajajo iz predloženih računov, izvedena.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prvostopenjsko sodišče pravilno zaaključilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega (in dokaznega) bremena glede odločilnih dejstev v tem sporu. Med pravdnima strankama ni sporno, da so bile na objektu pred unovčenjem bančne garancije ugotovljene napake, ki so se počasi odpravljale. Tožeča stranka je kot dokaz v zvezi s tem predložila zapisnike (na primer A16, A43), iz katerih izhajajo določene napake, prav tako je predložila račune (A17 – A37), iz katerih izhaja, da so bila opravljena določena dela za sanacijo spornega objekta.2 Vendar pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka, kljub večkratnim pozivom s strani tožene stranke, nenazadnje pa tudi glede na napotek pritožbenega sodišča, glede odločilnih dejstev ni postavila ustreznih konkretiziranih trditev.

10. Tožeča stranka v nobeni vlogi ni specificirano navedla, katere napake so se pojavile v garancijskem roku. V ponovljenem postopku je v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2020 (list. št. 160), sicer v zvezi s sklicevanjem na vlogo tožene stranke v drugem postopku (ki jo je prav tako predložila kot dokaz), navrgla določene napake, nikjer pa ni navedla povezave med ugotovljenimi napakami in predloženimi računi za opravljena dela. V pritožbi navaja, da je iz vseh navedenih dokazov nedvoumno in jasno razvidno, katere napake so bile ugotovljene, dodatno pa bi se z izvedencem potrdilo, da so bile te napake odpravljene, prav tako pa tudi višina stroškov njihove odprave. Iz računov je sicer res razvidno, katera dela so bila opravljena (na primer „sanacija ometov in terase“, račun v prilogi A20), vendar pa, glede na 212. člen ZPP, ki jasno razlikuje med trditvami in dokazi ter glede na ustaljeno sodno prakso, dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Naloga sodišča pa ni, da iz predloženih dokazov samo oziroma s pomočjo izvedenca išče pravnorelevantna dejstva in iz njih izpeljuje trditveno podlago, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo kot v obravnavanem primeru.3 Nenazadnje bi bila ob takšnem postopanju sodišča nasprotni stranki kršena pravica do učinkovite obrambe, kot to poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

11. Zaradi navedenega se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe v zvezi z nepopolno izvedbo dokaznega postopka, saj predlagani dokazi (postavitev izvedenca gradbene stroke4 in zaslišanje prič) ne morejo nadomestiti ustrezno konkretizirane trditvene podlage. Utemeljen razlog za zavrnitev teh predlaganih dokazov s tem smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Z očitkom pomanjkljive dokazne ocene v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi pa tožeča stranka, glede na nekonkretizirano trditveno podlago, prav tako ne more uspeti.

12. Kot neutemeljene pa se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.5 V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni uporabilo nobene pravne podlage, na katero tožeča stranka ne bi mogla računati, sklicevalo se je namreč na relevantne določbe prodajne pogodbe (B2) in pogodbe o finančnem leasingu (A3) ter določila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika, na kar vse se je sklicevala tudi tožeča stranka tekom prvostopenjskega postopka. Nenazadnje pa je tožečo stranko na to, da mora v zvezi z odpravo napak postaviti ustrezne trditve, že tekom prvega postopka pozivala tožena stranka, na to pa jo je opozorilo tudi pritožbeno sodišče v sklepu I Cpg 241/2016, vendar pa kljub temu takih navedb ni podala.

13. V pritožbi očitane procesne kršitve prav tako niso podane. Izpodbijana sodba je, glede na že povedano, sposobna preizkusa zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po obrazloženem so se pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke tako znašajo 2.875 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 oz. 1 odstotek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 2.132,87 EUR.

1 Kot bistveno iz navedene odločbe izhaja, da iz 19. člena pogodbe o finančnem leasingu ne izhaja zaveza tožene stranke, da tožeči stranki izplača znesek, ki ga iz naslova zavarovanja prejme v izpolnitev katere od terjatev, ki jih je na podlagi prvega odstavka 19. člena te pogodbe odstopila v izterjavo tožeči stranki (tč. 9 obrazložitve). Po presoji pritožbenega sodišča „odstop plačanega zneska“ oziroma „odstop priliva“ s to pogodbo ni bil dogovorjen. O vprašanju prenosa neodvisne bančne garancije, dane za zavarovanje obveznosti prodajalca (izvajalca) v garancijskem roku odpraviti vse napake oziroma pomanjkljivosti na zgrajenem objektu, pa je že bilo odločeno v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. XIII Pg 2233/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cpg 1164/2012 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 104/2014. 2 Pri tem je tožeča stranka do konca postopka pred sodiščem prve stopnje predložila račune zgolj za stroške v višini 82.042 EUR in ne za celotni znesek unovčene garancije. 3 Primerjaj VSL Sodba in sklep II Cpg 317/2021, VSL Sodba I Cpg 604/2019, VSL Sklep in sodba I Cpg 800/2016, VSL sodba II Cp 1683/2012. 4 Sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP). 5 VSRS Sodba II Ips 75/2016.