Jedro

Overitev po sodniku kot pogoj za veljavnost pravnih poslov med zakoncema, določa drugi odstavek 62. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). To določilo se nahaja v šestem razdelku drugega dela citiranega zakona, ki ureja premoženjska razmerja med zakonci. Pravico ožjega družinskega člana imetnika stanovanjske pravice do odkupa stanovanja na podlagi pismene privolitve imetnika stanovanjske pravice, pa ureja poseben - stanovanjski zakon v prvem odstavku 117. člena, ki pa ne glede na status ožjega družinskega člana glede oblike razen pismenosti ne postavlja drugih zahtev. Iz povedanega je zaključiti, da zakon glede oblike privolitve po prvem odstavku 117. člena SZ terja le njeno pismenost, ki je v tem primeru podana in je zato druga tožnica kot žena imetnika stanovanjske pravice aktivno legitimirana k sporu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora skleniti z drugo tožnico kupoprodajno pogodbo, katere predmet je stanovanjska hiša P., Š., s funkcionalnim zemljiščem na parc. št. k.o. P. za kupnino 845.170,00 SIT in izstaviti na ime kupovalke T. K. zemljiškoknjižno listino, s katero se bo glede hiše vpisala v zemljiški knjigi kot lastnica, glede parcele pa kot imetnica pravice uporabe. Tožbeni zahtevek zoper prvega tožnika je bil zavrnjen.

Toženkino pritožbo zoper tako sodbo pa je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se sodba razveljavi ali spremeni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana zato, ker se pooblaščenec tožnikov v tej zadevi P 390/92 ni izkazal s pooblastilom tožnikov, medtem ko je sklicevanje na pooblastilo v zadevi P 416/91 brezpredmetno. V sporu je dokazno breme na strani tožeče stranke. Ta pa ni dokazala, da je toženka sploh zavrnila prodajo, in v spisu tudi ni potrdila o državljanstvu. Sama privolitev prvega tožnika kot imetnika stanovanjske pravice ne more ustvarjati pravic in obveznosti, saj je po vsebini neodplačna pogodba, sklenjena med zakoncema, ki pa je v tem primeru ni overil sodnik. Toženka se protivi valorizirani ceni stavbnega zemljišča, kot ga je izračunalo sodišče, in je ta prenizka. Poleg tega pa tožnica v zahtevi za prodajo stanovanja sploh ni zahtevala nakup stavbne parcele. Pri odločanju bi moralo sodišče upoštevati, da je bila tožnica ob uveljavitvi stanovanjskega zakona lastnica stanovanjske hiše, ki jo je prodala 18.5.1993. Do tedaj je bila lastnica hiše 28 let in če hiša zaradi opustitve vzdrževanja ni bila primerna za bivanje, lahko posledice takega ravnanja nosi le lastnik in ne toženka. Hiša, ki je predmet tega spora, je lesena in leži v območju kopališča P., predstavlja počitniško hišico oziroma lesen provizorij in je namenjena le za občasno bivanje. Obveznost prodaje take hiše po določbah stanovanjskega zakona zato ne obstaja. Sodišče bi moralo odkloniti prodajo take hiše po določbi prvega odstavka 129. člena stanovanjskega zakona. Tožbeni zahtevek pa bi moral biti naperjen tudi zoper Sklad kmetijskih zemljišč RS, ker obstaja toženkina obveznost po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, da na sklad prenese zemljišča, ki niso stavbna.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila po izvajanjih revizije podana zato, ker da pooblaščenec ni predložil pooblastila tožnikov, po oceni revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je pooblaščenec F. S. na podlagi splošnega pooblastila tožnikov z dne 26.12.1991 vložil tožbo zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe, ki se je obravnavala pod opr. št. P 416/91 Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Škofji Loki in ker zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zadeva ni bila uspešno zaključena za tožnika, je navedeni pooblaščenec takoj zatem vložil novo tožbo prav tako zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe, ki pa se je obravnavala v tej zadevi, to je pod opr. št. P 390/92, na istem prvostopnem sodišču. Glede na tako procesnopravno stanje, razvidno iz podatkov spisa, ni utemeljen revizijski očitek, da pooblaščenec F. S. ni imel potrebnega pravdnega pooblastila tožnikov za vodenje predmetne pravde. Revizija tožene stranke zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je revizijsko stališče, da ni veljavna izjava prvega tožnika, s katero je ta privolil, da stanovanje odkupi njegova žena, to je druga tožnica, ker da izjava ni bila overjena po sodniku. O tej okoliščini, iznešeni že v pritožbi, je dalo pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Overitev po sodniku kot pogoj za veljavnost pravnih poslov med zakoncema, določa drugi odstavek 62. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). To določilo se nahaja v šestem razdelku drugega dela citiranega zakona, ki ureja premoženjska razmerja med zakonci. Pravico ožjega družinskega člana imetnika stanovanjske pravice do odkupa stanovanja na podlagi pismene privolitve imetnika stanovanjske pravice, pa ureja poseben - stanovanjski zakon v prvem odstavku 117. člena, ki pa ne glede na status ožjega družinskega člana glede oblike razen pismenosti ne postavlja drugih zahtev. Iz povedanega je zaključiti, da zakon glede oblike privolitve po prvem odstavku 117. člena SZ terja le njeno pismenost, ki je v tem primeru podana in je zato druga tožnica kot žena imetnika stanovanjske pravice aktivno legitimirana k sporu ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena. Predmet materialnopravne presoje spora v ožjem pomenu besede je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil tožničin mož imetnik stanovanjske pravice v prostorih na sporni hiši že od leta 1960 dalje, da predstavlja ta hiša kljub montažnemu načinu gradnje stanovanjsko hišo (o čemer obstaja tudi pravnomočna odločba Ministrstva za okolje in prostor), da tožnica v času uveljavitve stanovanjskega zakona ali podaje zahteve za odkup ni imela v lasti stanovanjske hiše ali stanovanja, ki bi bilo primerno v smislu določb 7. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), da stoji sporna hiša na zemljišču v družbeni lasti, da je predmet tožbenega zahtevka prodaja stanovanjske hiše v last in na zemljišču pa pravica uporabe ter da sta obe vrednosti ugotovljeni in sicer stanovanjske hiše na podlagi pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter drugih nepremičnin in znaša njena vrednost 213 točk po ceni točke na 30 dan od vložitve zahteve za odkup, funkcionalnega zemljišča pa na podlagi izvedenčevega izračuna, kot je to predvidel četrti odstavek 121. člena stanovanjskega zakona. Te ugotovitve, od katerih imajo nekatere značaj predhodnih ugotovitev, sta nižji sodišči pravilno presodili po določbah 117. in naslednjih členov SZ in pravilno odločili, da mora toženka skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo za stanovanjsko hišo P., Š., s funkcionalnim zemljiščem na parc. št., za kupnino 845.170,00 SIT ter v skladu z ostalimi določili kupoprodajne pogodbe, kot je ta razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. V zvezi z ostalimi revizijskimi izvajanji je zgolj dodati, da se s prodajo sporne hiše funkcionalno zemljišče ni privatiziralo (ostalo je naprej v družbeni lasti in je bila predmet prodaje le pravica uporabe na njem), da zahtevka ni bilo treba uperiti tudi zoper sklad kmetijskih zemljišč RS, ker za funkcionalna zemljišča kot so stavbna zemljišča ne veljajo določila zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, da tožničino državljanstvo med postopkom ni bilo sporno (potrdilo je v spisu) in da niso obstajali razlogi za odklonitev prodaje, ker tožnica ob uveljavitvi stanovanjskega zakona ni posedovala primernega stanovanja (60. člen v zvezi s 7. členom ZSR).

Ker po povedanem revizijski razlogi niso bili podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (iz 386. člena ZPP), je moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).