Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se v obrazložitvi odločbe opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Sodišče se s pravnim naziranjem tožnikov glede solidarne odgovornosti izvajalca in nadzornika ni le seznanilo, temveč ga je tudi obravnavalo, in pojasnilo zakaj ga je v obravnavanem primeru zavrnilo. Ni treba, da sodišče v sodbi izrecno povzame (prepiše) vso (večkrat ponovljeno) trditveno podlago tožeče stranke, vključno z vsemi stališči teorije in sodne prakse, na katero se je opirala in jo večkrat citirala v svojih vlogah (in kar ponavlja tudi v pritožbi). Zadošča, da se do njih vsebinsko opredeli, kar je v obravnavanem primeru storilo.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka prvi toženi stranki v znesku 1.209 EUR in drugi toženi stranki v znesku 1.671 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.
1.Tožeča stranka s tožbo, vloženo 28. 11. 2018, zoper prvo toženo stranko kot izvajalca gradbenih del in zoper drugo toženo stranko kot izvajalca nadzora nad gradnjo, uveljavlja (jamčevalni) zahtevek za znižanje kupnine zaradi zatrjevanih nekvalitetno izvedenih in neizvedenih del, solidarno plačilo razlike med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo z napako (solidarno plačilo razlike med plačano in znižano kupnino) ter solidarno plačilo škode za izpadle najemnine in za stroške s pridobitvijo mnenj strokovnjakov. Zoper prvo toženo stranko uveljavlja še druge zahtevke (izročitev menice, plačilo pogodbene kazni, po spremembi tožbe z dne 17. 12. 2024 še povračilo stroškov dobavljene elektrike in vode).
2.V ponovljenem postopku1 je sodišče v celoti odločilo o zahtevkih zoper drugo toženo stranko in delno o zahtevkih zoper prvo toženo stranko. Z izpodbijano sodbo je:
- v točki I zavrnilo tožbene zahtevke zoper drugo toženko: (-) za znižanje plačila za izgradnjo stanovanjske hiše za 83,5113 % (od 134.782,89 EUR na 20.137,30 EUR), (-) za solidarno (s prvo toženko) plačilo zneska 101.990,59 EUR iz naslova zmanjšanja plačila za delo oziroma preveč plačanega plačila za delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016; in (-) zneska 16.009,38 EUR iz naslova opravljenih plačil izvedencem, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega računa;
- v točki II zavrnilo tožbeni zahtevek zoper obe toženki za nerazdelno plačilo 131.600 EUR iz naslova izgubljene najemnine za čas od marca 2017 do decembra 2024 in do konca glavne obravnave v višini 1.400 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega zneska od vsakega prvega dne v mesecu za posamezni mesec;
- v točki III zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo 384,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa od vključno meseca junija 2016 do vključno meseca januarja 2017;
- v točki IV izreka po temelju odločilo o stroških druge toženke tako, da ji jih je tožeča stranka dolžna v celoti povrniti, kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom.
3.Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP.2 Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi (prav: spremeni) in samo odloči tako, da ugodi tožbenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko ter tožbenemu zahtevku za plačilo 131.600 EUR (najemnine) in za plačilo 384,87 EUR zoper obe toženki.3 Podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, s plačilom pritožbenih stroškov tožnikov z zamudnimi obrestmi.
4.Odločitev o odgovornosti druge toženke (točka I izreka) je materialno pravno napačna, obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, ki se je sklicevala na teorijo in sodno prakso, ki jo ponovno povzema,4 da nadzornik ob uporabi 665. člena OZ5 odgovarja solidarno z izvajalcem za škodo (napako objekta), če bi jo lahko s pravilnim opravljanjem nadzora preprečil. Odstopilo je od sodne prakse in pravne literature ter napačno uporabilo materialno pravo o solidarni odgovornosti nadzornika in izvajalca. Stališče, da nadzornik v obravnavanem primeru ne more odgovarjati za vrednostno isti zahtevek kot izvajalec, je v nasprotju s pravili o solidarni odgovornosti. Odgovornost izvajalca za jamčevalne zahtevke in odgovornost nadzornika imata naravo poslovne odškodninske odgovornosti. Gre za enako naravo odgovornosti, le predpostavke so drugačne. Solidarna odgovornost se nanaša na obveznost kot celoto, ne na enotno pravno podlago ali enako vrsto odškodninske odgovornosti. Tudi če odgovarjata na drugačnih pravnih podlagah, odgovarjata solidarno. Argumenti sodišča, da to ne velja za znižanje in povračilo kupnine, niso prepričljivi. Nadzornik je bil z gradbeno pogodbo in cenami seznanjen. Znano mu je bilo, za kaj odgovarja. Škoda, nastala zaradi napak, povzročenih zaradi kršitve njegovih dolžnosti, je bila zanj predvidljiva. Torej odgovarja za vtoževani znesek.
5.Napačna je odločitev, da zaradi drugačne narave odgovornosti nadzornik z izvajalcem ne odgovarja solidarno za vtoževani znesek kot škodo. Jamčevalni zahtevek proti izvajalcu in zahtevek proti nadzorniku imata odškodninsko podlago. Oba sta usmerjena v povrnitev škode. Stališče sodišča, da nadzornik lahko odgovarja le za strošek za odpravo napak, je v nasprotju s pravilom proste izbire jamčevalnih zahtevkov. Če gre za alternativne zahtevke za povrnitev iste škode, odgovornost dolžnika ne more biti odvisna od tega, kateri način bo uporabil upnik. Ne drži, da znižanje plačila samo "spominja" na manjvrednost. Je podlaga za manjvrednost. Sodišče se zmotno sklicuje na 478. člen OZ namesto na 640. člen OZ. Konkretna manjvredna vrednost objekta je zaradi stvarnih napak višja kot vtoževani znesek. Tožnika dejansko zahtevata manj, kot znaša manjvrednost. Celoten zahtevani znesek predstavlja nastalo škodo. Ker sodišče zavrača odgovornost nadzornika za znižanje plačila, čeprav gre za odškodninski zahtevek, za katerega nadzornik odgovarja, je sodba nepravilna in nezakonita.
6.Stališče, da tožnika nista ponudila trditvene podlage za presojo ravnanja nadzornega organa, predstavlja sodbo presenečenja. Tožbeni zahtevek sta ves čas temeljila na solidarni odgovornosti. Zato nista opisala vsakega sklopa napak, ki naj bi jih nadzornik preprečil. Trditvene podlage nista podala, ker s strani sodišča niti nasprotnih strank nista bila opozorjena na materialnopravno stališče o odgovornosti druge tožene stranke, ki je razgrnjeno v sodbi. Kršena je pravica tožnikov do izjave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
7.Menita, da je bila ustrezna trditvena podlaga podana. O odgovornosti druge toženke bi sodišče lahko odločilo in v okviru postavljenega tožbenega zahtevka prisodilo manj, kot znaša tožbeni zahtevek. Če je menilo, da ni solidarne odgovornosti z izvajalcem, bi lahko odločilo, da nadzornik odgovarja samo za dela, ki so bila že opravljena. Drugo toženko bi lahko obsodilo na manjši znesek kot izvajalca. Povzema trditveno podlago, navedeno v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2019, glede napak, ki jih druga toženka ni preprečila. S tem sta opisala napake, za katere druga toženka odgovarja. Sodišče bi moralo po dokaznem postopku oceniti izvedene dokaze in ugotoviti, ali tožbene trditve držijo. Ovrednotenje vrednosti napak in posledično škode (torej za kakšen znesek od zneska iz 2. točke tožbenega zahtevka bi dejansko odgovarjala druga tožena stranka), pa je stvar izvedenskega mnenja, ki še ni dokončano. Podani so bili vsi podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, za katero škodo odgovarja druga toženka. Ker je sodišče ni ugotavljalo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje.
8.Zmotna je ugotovitev, da tožnika nista izkazala obstoja škode glede izgubljene najemnine. S svojim zaslišanjem sta izkazala namen oddajati objekt v najem. Dokazna ocena, ker jima ni verjelo, ni pa pojasnilo, zakaj je verjelo zakonitemu zastopniku prve toženke, je v nasprotju z 8. členom ZPP. Dokazno gradivo je ocenjevano na neenakovreden način. Škoda je bila za toženki predvidljiva. Na podlagi projektne dokumentacije in okoliščin življenja tožnikov sta obe lahko ugotovili, da tožnika objekta ne gradita samo zase. Lahko sta pričakovali, da se bo objekt oddajal, a tega ne bo mogoče storiti, če bo imel napake. Zmotno je stališče sodišča o dokončanju del. Ne more šteti, da so dokazi zavarovani - izvedenčevo delo še ni dokončano. Tožnika sta pojasnila, zakaj del ne moreta dokončati pred zaključkom izvedenskega mnenja (tvegala bi nezmožnost dokazovanja stvarnih napak). Nasprotne ugotovitve sodišča so neutemeljene.
9.Izpodbijata še odločitev o povračilu stroškov dobavljene elektrike in vode. Določbo 365. člena OZ o pretrganju zastaranja je treba razlagati tako, da ni treba, da je zahtevek postavljen po višini, zadošča, da so podane ustrezne navedbe.
10.Zaradi napačne odločitve o glavni stvari zoper drugo toženko je napačna tudi odločitev o stroških.
11.Toženki sta odgovorili na pritožbo. Obe predlaga njeno zavrnitev, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.
12.Prva toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnika zoper drugo toženo stranko nista postavila odškodninskega zahtevka. Ne gre za odgovornost za stvarne napake na objektu, temveč za odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane zaradi nezadostnega in neskrbnega opravljanja nadzora. Škoda, ki je zaradi ravnanja nadzornika morebiti nastala, mora biti v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem, če bi lahko preprečil nepravilno izpolnitev. Ne gre za isto pravno podlago kot pri izvajalcu. Zoper drugo toženko ne moreta uveljavljati zahtevka za znižanje kupnine. Ni podlage za solidarno odgovornost. Odločitev o izgubljenih najemninah in o stroških dobavljene elektrike in vode je pravilna.
13.Druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Tudi ona opozarja, da tožnika zoper drugo toženko nista postavila odškodninskega zahtevka. Izkazati je treba krivdno odgovornost, vzročno zvezo med kršitvijo pogodbene zaveze in nastalo škodo ter višino škode, ki je investitorju nastala zaradi nadzornikovega ravnanja. Za znižanje kupnine in njeno povračilo sama ni odgovorna. Opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se tožnika za spremembe del dogovarjala neposredno z izvajalcem,mimo nadzornika. Pravilna je presoja, da mu ni mogoče očitati, da bi moral preprečiti vse napake, ki jih tožnika očitata prvi toženki. Zahtevek iz naslova izgubljene najemnine je neutemeljen tudi zato, ker sta tožnika ustavila dela. Do zastoja pri nadaljevanju del ni prišlo po krivdi toženih strank, pač pa po izključni krivdi tožnikov. Nista naročila izgradnje in dokončanja celotnega objekta, sposobnega za vselitev in uporabo, ampak zgolj izvedbo gradbenih del. Izkustveno je nemogoče, da bi bil objekt lahko dokončan do marca 2017. Pritožba ne ponuja argumentov, ki bi omajali izpodbijano sodbo.
14.Pritožba ni utemeljena.
15.Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila med tožečo stranko in drugo toženo stranko kot izvajalcem nadzora nad gradnjo sklenjena pogodba o izvajanju inženiringa in strokovnega nadzora pri gradnji objekta (776. člen OZ in naslednji ter 85. do 88. člen v času sklenitve pogodbe veljavnega ZGO-1.6). Druga tožena stranka je za odgovornega nadzornika imenovala A. A. (86. člen ZGO-1). Ugovor pasivne legitimacije zaradi (izključne) odgovornosti odgovornega nadzornika je s pravilnimi razlogi zavrnjen v točki 19 sodbe. Pritožba te ugotovitve ne izpodbija, kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Naziranje druge toženke v odgovoru na pritožbo, ki vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, je zmotno.
16.Pri odločanju o odgovornosti druge toženke je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb o poslovni odškodninski odgovornosti (239. in 240. člen OZ) in njenih predpostavk. Pri odločanju jih je pravilno ugotovilo in uporabilo. Po ugotovitvi, da med vtoževanim zahtevkom iz naslova jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine in plačilom zneska za znižanje kupnine ter ravnanjem druge tožene stranke ni vzročne zveze in da druge škode, ki bi tožnikoma nastala zaradi ravnanja druge toženke nista zatrjevala niti dokazala, je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrnilo.
17.Odločitev o (solidarni) odgovornosti druge tožene stranke je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ugotovljena so vsa pravno relevantna dejstva. V zadostni meri je odgovorjeno na navedbe tožeče stranke. Odločitev je pojasnjena z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje, se nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Ker sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi in tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti s kršitvami ustavnih pravic tožeče stranke, bo odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).
18.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi 22. člena Ustave RS zaradi zatrjevanega odstopa od stališč pravne teorije in sodne prakse glede smiselne uporabe 665. člena OZ o solidarni odgovornosti izvajalca in projektanta/nadzornika za napake v izvršenih delih.
19.Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se v obrazložitvi odločbe opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Iz razlogov v točki 20 sodbe dovolj jasno izhaja, da se sodišče s pravnim naziranjem tožnikov glede solidarne odgovornosti izvajalca in nadzornika ni le seznanilo, temveč ga je tudi obravnavalo, in zakaj ga je v obravnavanem primeru zavrnilo. Ni treba, da sodišče v sodbi izrecno povzame (prepiše) vso (večkrat ponovljeno) trditveno podlago tožeče stranke, vključno z vsemi stališči teorije in sodne prakse, na katero se je opirala in jo večkrat citirala v svojih vlogah (in kar ponavlja tudi v pritožbi). Zadošča, da se do njih vsebinsko opredeli, kar je v obravnavanem primeru storilo. V razlogih sodbe je navedlo tudi sodno prakso7 in pravno literaturo,8 na katero se je samo oprlo pri odločanju, in ki jih je v svojih vlogah (in pritožbi) citirala tudi tožeča stranka. Pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v sodbi in o odstopu od sodne prakse so torej povsem neutemeljeni.
1.Kršitev 285. člena ZPP ter kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločanjem o škodi ni. Tožeča stranka se je že v tožbi sama sklicevala na poslovno odškodninsko odgovornost nadzornika. Iz njenih navedb izhaja, da pozna vse predpostavke za poslovno odškodninsko obveznost. Temeljni ugovor toženih strank v tej pravdi je bil, da je tožba v tem delu nesklepčna, ker druga tožena stranka ne more (solidarno) odgovarjati za jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine. Že v prvem sojenju je tudi sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno stališče o predpostavkah poslovne odškodninske obveznosti (škoda, vzročna zveza med škodo in ravnanjem nadzornika) in pojasnilo, da bi nadzornik lahko odgovarjal le za stroške odprave napak, ne pa za znižanje in plačilo kupnine. V ponovljenem postopku sta sodni izvedenec in strokovnjak, ki ga je izven pravde angažirala tožeča stranka, ovrednotila stroške za odpravo napak. Tožeča stranka pa kljub pojasnilom sodišča v prvem sojenju,9 ponovnim ugovorom druge toženke o nesklepčnosti tožbe ter mnenju izvedenca in svojega strokovnjaka, o obstoju in višini škode ter vzročni zvezi med škodo in nadzornikovim ravnanjem, ni podala ne navedb ne (drugega) tožbenega predloga. Ob takih podatkih spisa dodatno materialno procesno vodstvo sodišča za dopolnitev navedb in pravilno postavitev tožbenega predloga za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene odškodninske obveznosti nadzornika ni bilo potrebno. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Glede na dejanske trditve pravdnih strank, njihova izražena pravna stališča in stališče sodišča prve stopnje, podano že ob prvem sojenju v zvezi z ugotovljeno nezadostno trditveno podlago tožeče stranke, ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja. Tožeča stranka je imela možnost učinkovito izjaviti se v postopku, a je zaradi vztrajanja pri svojih napačnih materialno pravnih izhodiščih ni izkoristila.
2.Tudi kršitve 2. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost sodbe (ker sodišče ni odločalo v okviru nominalno postavljenega tožbenega zahtevka), ni. Jamčevalni zahtevek in zahtevek iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti nista istovrstna. Za uveljavljanje enega in drugega veljajo različne predpostavke (in roki). Če je mogoče uveljavljanje enega ali drugega, kar v določenih primerih (za odpravo napak) po pravilni presoji sodišča prve stopnje velja tudi za zahtevke zoper izvajalca in nadzornika (uporaba 665. člena OZ, na kar se sklicuje pritožba, ko neutemeljeno navaja, da je sodišče to podlago, stališče teorije in sodno prakso prezrlo), je odločitev o tem, kaj bo v pravdi zoper izvajalca in zoper nadzornika zahteval, stvar upravičenca - tožnika. Odločanje o jamčevalnem zahtevku (oblikovalni zahtevek), je nekaj drugega (aliud), kot odločanje o (dajatvenem) odškodninskem zahtevku iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti. Brez določene trditvene in dokazne podlage za vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti nadzornika (kršitev pogodbe, vzročna zveza, škoda), ki je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni bilo, in določenega tožbenega predloga (180. člen ZPP), odločanje o (višini) škode v okviru postavljenega jamčevalnega zahtevka iz naslova znižanja plačila (in posledičnega kondikcijskega zahtevka za vračilo preplačanega zneska), ni mogoče, ker ne gre za del jamčevalnega zahtevka. Ni dovolj, da je tisto, kar je sodišče prisodilo, manj vredno od tistega, kar je tožnik s tožbo zahteval, pač pa mora biti tisto, kar je prisojeno, v resnici/del tistega, kar je tožnik s tožbo zahteval.
3.Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o kršitvi 7. člena ZPP glede zadostne trditvene podlage o odgovornosti nadzornika in napakah objekta, ki naj bi jih prezrl. Drži, da jih je tožeča stranka začela opisovati šele po pridobitvi mnenja izvedenca med pravdo. Pritrditi pa je treba sodišču, da konkretnih trditev in dokazov za kršitev pogodbene obveznosti nadzornika ni podala. Razpravno načelo od stranke terja, da navede dejstva in dokaze. Drži, da materialnopravne zaključke naredi sodišče. Vendar pravil o vezanosti na trditveno in dokazno podlago strank in o vezanosti na postavljeni zahtevek ni mogoče izničiti tako, kot navaja pritožba: da bi tožeča stranka le opisala sporno pravno razmerje, sodišču pa bi bilo prepuščeno, da samo ugotovi, kakšna pravna posledica iz tega izhaja. Procesnih kršitev 2. in 7. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost sodbe, pritožbeno sodišče ne najde.
O (so)odgovornosti druge tožene stranke
4.Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zaveza nadzornika obligacija prizadevanja. Z vso skrbnostjo si mora prizadevati, da bo naročnik uresničil svoj končni interes (zgradbo brez napak). Kršitev obveznosti nadzornega inženirja je podana, če mu je mogoče očitati, da pri izvajanju storitev ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Za napake zgradbe, ki bi jih lahko preprečil, odgovarja po splošnih pravilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti, in sicer za škodo zaradi zaupanja. Odgovarja za stroške odprave napak,10 ne pa tudi za jamčevalni zahtevek za znižanje plačila in kondikcijski dajatveni zahtevek za njegovo povračilo, kot ga je v obravnavani zadevi zatrjevala in vtoževala tožeča stranka.
5.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje in razlogom v točki 20, da solidarne odgovornosti izvajalca in nadzornika za tovrstni jamčevalni zahtevek ni. Nadzornik ni bil pogodbena stranka gradbene pogodbe. V zvezi z njo ni imel nikakršne izpolnitvene obveznosti in je torej tudi ni mogel prekršiti. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi v obravnavani zadevi nadzornik ni imel nobenega vpliva na oblikovanje pogodbene cene. Morebitno znižanje kupnine zaradi stvarnih napak in plačilo preplačanega zneska torej ne more biti v vzročni zvezi z nadzornikovim izpolnitvenim-pogodbenim ravnanjem. Prvi odstavek 665. člena OZ ne daje podlage za solidarno odgovornost izvajalca in nadzornika del za jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine in plačilo kupnine/plačila. Govori namreč o odgovornosti za škodo, ki jo za naročnika pomenijo napake objekta, in ne cena objekta. Za napako objekta, katere vzrok je nestrokovno izvajanje gradnje, lahko v razmerju do naročnika, poleg izvajalca odgovarja tudi nadzorni inženir za škodo zaradi odprave napak, ne pa za znižanje kupnine, ker slednja ni v vzročni zvezi z nadzornikovim ravnanjem.
6.Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene podlage tožeče stranke obravnavalo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 101.990,59 EUR, iz naslova zmanjšanja plačila za delo oziroma preveč plačanega plačila za delo, tudi po podlagi o poslovni odškodninski odgovornosti nadzornika (239. in 240. člen OZ). Ugotovilo je: (-) da tožnika zoper drugo toženko uveljavljata jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine in za plačilo preplačanega plačila/kupnine; (-) da ne uveljavljata škode zaradi manjvrednosti objekta; (-) da zahtevata znižano plačilo tudi zaradi neizvedenih del; (-) da sta se tožnika za spremembe in prilagoditve del dogovarjala neposredno z izvajalcem mimo nadzornika; (-) da trditvene podlage o ravnanju tožene stranke, ki naj bi predstavljalo kršitev pogodbe o izvajanju nadzora, ni bilo.
7.Po takih ugotovitvah je ob pravilni uporabi 239. in 240. člena OZ tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko pravilno v celoti zavrnjen.
8.Zmotno je pritožbeno naziranje o istovrstnosti jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine in odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pogodbe o nadzoru. S pravilnimi pravnimi razlogi v točkah 20 do 23 ga je zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritrditi je treba sodišču in ne pritožbi, da vsebina jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine zaradi stvarne napake ni enaka škodi iz naslova manjvrednosti stvari, za katero bi zaradi nepravilno opravljenega dela po pogodbi lahko odgovarjal nadzornik. Sklicevanje na 478. člen OZ namesto na 640. člen OZ pri opisu meril za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine na pravilnost odločitve ne vpliva. Merila za znižanje kupnine pri prodajni pogodbi so namreč enaka kot merila za znižanje cene pri pogodbi o delu.
9.Pravilne dejanske ugotovitve sodišča, da tožnika, ki vtožujeta znižanje kupnine in posledično tudi zoper drugo toženo stranko uveljavljata kondikcijski zahtevek zaradi preplačila kupnine/plačila, ne uveljavljata škode zaradi manjvrednosti objekta, pritožnika ne omajata s pritožbenimi navedbami, da je manjvrednost objekta zaradi stvarnih napak višja, kot znaša vtoževani znesek in da zato celoten znesek predstavlja škodo. Tožba je bila in je tudi po ugovorih toženih strank ostala nesklepčna, tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko pa pravilno zavrnjen.
O izgubljeni najemnini
10.Zahtevek iz naslova najemnin je sodišče zavrnilo po ugotovitvi, da tožnika nista izkazala obstoja škode. Pravilno je izhajalo iz tretjega odstavka 168. člena OZ, po katerem se pri oceni izgubljenega dobička upošteva le dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.
11.Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da tožnika nista dokazala obstoja gotove bodoče premoženjske škode iz naslova oddajanja nepremičnine v najem. Oporo ima v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Opravljena je po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP - po celoviti oceni vseh izvedenih dokazov, ne le izpovedb tožnikov, na katere se sklicujeta v pritožbi. Zgolj njun namen, da bi objekt lahko nekoč oddajala v najem, po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje,za ugotovitev bodoče gotove škode ne zadošča. Ključne pa so ugotovitve sodišča, da niti s svojo izpovedbo nista potrdila, da bi že imela dejansko in realno možnost za sklenitev najemne pogodbe, da sta nadaljnja dela pri gradnji objekta prepovedala že v letu 2016 in jih nista nadaljevala z drugim izvajalcem, čeprav so bili dokazi o zatrjevanih stvarnih napakah v tej pravdi že zavarovani in ovir za dokončanje (in trženje) objekta ni bilo več. Dokazne ocene o nedokončanju del ne omajeta s sklicevanjem na nedokončano izvedeniško mnenje. Iz podatkov spisa izhaja, da sta izven pravde pridobila mnenja več drugih strokovnjakov o stvarnih napakah, torej tveganja, da jih ne bi mogla dokazati, ni več. Pravilna je tudi ocena sodišča in ne nasprotno naziranje pritožbe, da ugotovljene okoliščine glede zasnove in izgradnje objekta ter poznavanje osebnih okoliščin tožečih strank, ne nudijo zadostne opore za zaključek, da bi bila vtoževana škoda iz naslova izgubljenih najemnin za toženi stranki predvidljiva. Tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka iz naslova najemnin je zavrnjen ob pravilni uporabi 168. in 240. člena OZ.
O povračilu stroškov dobavljene elektrike in vode
12.Tožbeni zahtevek iz naslova stroškov dobavljene elektrike in vode je sodišče zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da je bila tožba spremenjena med pravdo (17. decembra 2024), več kot pet let po vložitvi tožbe (28. 11. 2018) in da je bila v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2019 o tej škodi podana le trditvena podlaga brez določnega tožbenega zahtevka. Presodilo je, da vloga ni pretrgala zastaranja (točka 33).
13.Dejanskih ugotovitev o vložitvi in spremembi tožbe in vsebini pripravljalne vloge pritožba ne izpodbija. Zmotno pa je naziranje o napačni uporabi 365. člena OZ glede pretrganja zastaranja. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Ali je tožba vložena, se presoja po pravilih procesnega prava. Prvi odstavek 108. člena ZPP določa, da bistveno vsebino tožbo predstavlja določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, dokazi,s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, ter drugi podatki iz 105. in 180. člena ZPP. Za pretrganje zastaranja torej ne zadošča trditvena podlaga brez določnega tožbenega predloga. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.
14.Pritožbeni razlogi zoper odločitev o glavni stvari niso utemeljeni. Uradni preizkus je pokazal, da sodba (vključno s sklepom o stroških) ni obremenjena niti z napakami in kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
O stroških pritožbenega postopka
15.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnika nista uspela s pritožbo, nista upravičena do povračila svojih stroškov. Povrniti jih morata toženima strankama, ki sta obrazloženo odgovorili na pritožbo.
16.Pritožbeni stroški toženih strank so odmerjeni po stroškovnikih na list. št. 921 in 928 spisa, po veljavni Odvetniški tarifi11 in vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo odgovorov na pritožbo (za vsako toženo stranko od vrednosti spora po tarifni št. 19 in 22 OT), pripadajoče materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV. Stroški prve tožene stranke znašajo 1.209 EUR, stroški druge tožene stranke pa 1.671 EUR. Tožeča stranka jih mora povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude naprej (378. člen OZ in Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS 13. 12. 2006).-------------------------------1 Sodba I P 000/2011 z dne 31. 3. 2023, s katero je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen po presoji, da je bila tožba vložena po izteku roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, je bila s sklepom VSL I Cp 5603/2023 z dne 19. 6. 2024 razveljavljena zaradi napačne uporabe materialnega prava in neugotovljenega dejanskega stanja.2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999 s spremembami.3 Pritožbeni predlog glede 384.87 EUR je podan preko tožbenega zahtevka in odločitve sodišča prve stopnje: odločeno je v okviru podanega tožbenega predloga le zoper prvo toženko.4 Plavšak, v: OZ s komentarjem, tretja knjiga, strani 1119 in 1120.5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001 s spremembami.6 Zakon o graditvi objektov, Ur. List RS, št. 110/02 s spremembami.7 Glej opombe 4, 5, 6, 9, 12, 13, 17, 17 in 20.8 Komentar OZ.9 Glej razlogi sodbe z dne 31. 3. 2023 v točki 34.10 Primerjaj VSL I Cpg 1518/2015 z dne 1. 2. 2017.11
Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami.